Poslanke in poslanci so opravili razpravo o posebnem poročilu varuha človekovih pravic o najemnikih denacionaliziranih stanovanj. Ombudsman Matjaž Hanžek v poročilu med drugim ugotavlja, da je država z vidika pravne varnosti in načel pravičnosti postavila nekdanje imetnike stanovanjske pravice v tako različen položaj, da je med njimi povzročila neupravičeno razlikovanje. S trenutnim stanjem pa niso zadovoljni niti lastniki teh stanovanj, v svojem poročilu še opozarja varuh človekovih pravic, ki je sicer že v svojih rednih poročilih večkrat omenil konflikt med lastniki in najemniki denacionaliziranih stanovanj. Državni zbor bo o predlogu sklepa, da se je seznanil z varuhovim posebnim poročilom, odločal med večernimi glasovanji.
Posebno poročilo o problematiki najemnikov denacionaliziranih stanovanj so v uradu varuha pripravili na podlagi sklepa državnega zbora, da varuh pripravi tudi poročila s posebnih področij, na katerih deluje. Med predlogi za rešitev problematike je ombudsman omenil možnost sprejetja takšnega modela nadomestne privatizacije, ki bi realno lahko rešil problem večine najemnikov in lastnikov denacionaliziranih stanovanj. To bi bilo med drugim, kot je predlagal v poročilu, mogoče storiti z višjimi subvencijami najemnikov pri nakupu drugega stanovanja ali z izdatnejšimi materialnimi stimulacijami lastnikov, da stanovanja prodajo najemnikom pod ugodnimi pogoji.
Poslanske skupine, kot je bilo mogoče razbrati iz predstavitve njihovih stališč, pozdravljajo ombudsmanova prizadevanja in se strinjajo, da se tako najemnikom kot tudi najemodajalcem že vrsto let dogajajo krivice. Te bi bilo treba čimprej odpraviti, med drugim s pomočjo nove zakonodaje na stanovanjskem področju. Vendar pa so tako v opoziciji kot tudi v koaliciji izrazili številne pomisleke k vladnemu predlogu stanovanjskega zakona, o katerem naj bi državni zbor sicer razpravljal še danes.

Bogdan Barovič (SNS) je varuhu čestital za posebno poročilo, v katerem je med drugim zapisal, da se vlado zadolži, naj pripravi ustrezne ukrepe za reševanje omenjene problematike. Odločiti se bomo morali, ali si bomo prizadevali za odpravo ugotovljenih kršitev človekovih pravic ali ne, je opozoril opozicijski poslanec. V nadaljnjih razpravah bi se po njegovem morali osredotočiti na odpravo zagrešenih krivic, ne pa na vsebino ombudsmanovega poročila, ki je neizpodbitna. Tudi po besedah Mihe Brejca (SDS) se je treba potruditi, da bi odpravili krivice iz preteklosti in pomagali tistim oškodovancem, ki si sami niso mogli pomagati. V nasprotnem primeru bo namreč treba poseči po skrajnih, za državno neprijetnih sredstvih, tj. iskanje pravice na sodiščih. Država mora popraviti napake, ki jih je sama ustvarila, je poudaril Brejc. To bi bilo mogoče storiti tudi z novim stanovanjskim zakonom - državni zbor naj bi prvo obravnavo zakonskega predloga opravil še danes -, vendar bi ga bilo treba po prepričanju opozicijskega poslanca še močno popraviti in dodelati. Janez Drobnič (NSi), sicer tudi predsednik parlamentarne komisije za peticije, je med drugim ocenil, da ugotovitev vlade, češ da razlog za nastale tegobe in težave tiči izključno v stanovanjski zakonodaji iz leta 1991, ne drži povsem. Sam vidi razloge za nastalo situacijo zlasti v projektu vračanja nepremičninskega premoženja po toliko letih ter v dolgoletnem neukrepanju.

Tudi v ZLSD pozdravljajo posebno varuhovo poročilo in so glede na dejstvo, da gre za pomembne krivice relativno velike skupine ljudi, tako trem parlamentarnim delovnim telesom kot tudi državnemu zboru predlagali, naj ga obravnavajo. Niso pa zadovoljni, da delovna telesa niso sprejela nobenih konkretnih sklepov, saj ne zadostuje, da se poslanke in poslanci zgolj seznanijo s posebnim varuhovim poročilom. Po Potrčevem prepričanju je temeljni razlog za kršitve pravic do mirnega uživanja lastnega stanovanja, ki so bile povzročene relativno velikemu številu državljank in državljanov, v sprejemu stanovanjske in denacionalizacijske zakonodaje v letu 1991. Odgovornost za tedanjo zakonodajo pa nosi takratna, torej Demosova vlada in ne aktualna oblast. Res pa je, da v vseh teh letih država ni znala odpraviti omenjenih krivic. Potrč je izrazil upanje, da bo k reševanju te problematike prispevala tako današnja razprava kot tudi nova zakonodaja. Pri tem je še dodal, da vladni predlog stanovanjskega zakona ni najboljši, saj naj bi v nekaterih določbah celo poslabševal položaj najemnikov.

Franc Lenko (DeSUS) je ocenil, da se problematika najemnikov denacionaliziranih stanovanj v zadnjih letih skorajda ni premaknila z mrtve točke, četudi je pravica do stanovanja zagotovljena tako v ustavi kot tudi v številnih mednarodnih listinah. Država bi morala poskrbeti, da bi vsi državljani imeli možnost uveljavljanja te pravice oziroma pridobitve primernega stanovanja. Veljavna zakonodaja na tem področju je po njegovih besedah neustrezna in povzroča konflikte, zato bi jo bilo treba čimprej spremeniti. Igor Štemberger je v imenu SMS vse odgovorne pozval k odpravi težav najemnikov denacionaliziranih stanovanj, Janez Podobnik (SLS) pa je opozoril, da predlagano besedilo novega stanovanjskega zakona nikakor ne rešuje vseh omenjenih težav. Zato bi ga bilo treba dopolniti z ustreznimi amandmaji, da nove zakonske rešitve ne bi še poslabšale položaja najemnikov.

Matični odbor za notranjo politiko je po tem, ko se je seznanil z omenjenim poročilom, državnemu zboru predlagal, naj pri pripravi novega stanovanjskega zakona upošteva mnenje komisije za peticije in odbora za infrastrukturo in okolje ter omenjeno varuhovo poročilo.

V uradu varuha v poročilu me drugim opozarjajo, da je država s premalo domišljenimi zakonskimi rešitvami povzročila trajno kolizijo interesov med denacionalizacijskimi upravičenci kot novimi lastniki ter najemniki, prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice. Sedanji položaj nenehno povzroča napetosti med tema skupinama, ki menita, da ju je država postavila v krivičen položaj in ju pustila, da sami rešujeta spore, ki nastajajo zaradi nasprotujočih si interesov. Pri tem pa varuh ocenjuje, da najemniki teh stanovanj predstavljajo šibkejšo stranko, saj gre večinoma za starejše ljudi, ki niso vešči prava in pravnih postopkov. Določba stanovanjskega zakona o varstvu najemnega razmerja namreč ne zagotavlja učinkovitih mehanizmov njihovega varstva. V uradu varuha med drugim še poudarjajo, da sveti za varstvo pravic najemnikov v praksi ne delujejo, prav tako pa najemniki stanovanj v postopkih denacionalizacije niso smeli sodelovati kot stranke v postopku. Stanovanjski zakon najemnikom sicer zagotavlja predkupno pravico, vendar po sodni praksi te pravice ne morejo uveljavljati, če se večstanovanjski objekt prodaja v celoti. Praksa pa je pokazala, da se po vsaki prodaji se položaj najemnikov načeloma še dodatno poslabša.

Varuh človekovih pravic v svojem poročilu še ugotavlja, da večina težav izvira iz določb stanovanjskega zakona, ki je imetnikom stanovanjske pravice leta 1991 omogočal odkup nekdanjih družbenih stanovanj pod zelo ugodnimi pogoji. Vendar pa zakon te možnosti ni omogočal stanovalcem v objektih, ki so bili predmet denacionalizacije, za katerega pa ustavno sodišče ni ugotovilo, da je v nasprotju z ustavo. Takšen položaj pa povzroča nesporazume med najemniki oziroma nekdanjimi imetniki stanovanjske pravice in novimi lastniki. Prvi si namreč želijo izenačiti svoj položaj z drugimi nekdanjimi najemniki stanovanj, novi lastniki pa želijo z vrnjenimi stanovanji prosto razpolagati.