Varuh človekovih pravic Ivan Bizjak je na novinarski konferenci skupaj z namestnikom Alešem Butalo predstavil Posebno poročilo o problematiki obravnavanja oseb z duševnimi motnjami, v katerem analizira stanje v nekaterih psihiatričnih bolnišnicah in socialno-varstvenih zavodih, ki jih je obiskal. Predstavil je tudi poročilo o opravljenih obiskih nekaterih zavodov: za duševno in živčno bolne Hrastovec Trate, Psihiatrične klinike Ljubljana in psihiatričnih bolnišnic Vojnik in Begunje. Kmalu bo predstavil še posebno poročilo o stanju v zaporih in priporih.

Posebno poročilo je varuh naslovil na dva parlamentarna odbora; za notranjo politiko in pravosodje ter za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko, na predsednika državnega zbora Janeza Podobnika, ter na tri ministre, in sicer za pravosodje, za zdravstvo in za delo, o njem pa naj bi razpravljal tudi državni zbor.

Ombudsman varstvu oseb z duševnimi motnjami namenja posebno pozornost, saj so odrinjene na rob družbenega dogajanja ter posebej ranljive in nemočne, njihovo življenje v psihiatričnih bolnišnicah pa je praviloma skrito za zaprtimi vrati.

Bizjak opozarja zlasti na pomanjkljivo normativno ureditev in neustrezno prakso pri izvajanju obstoječih predpisov na področju neprostovoljnega pridržanja v zdravstvenih in socialno-varstvenih zavodih. Obstoječa zakonodaja ne ureja začetka postopka neprostovoljnega pridržanja. Razen pooblastila zdravniku, da pošlje bolnika v psihiatrično bolnišnico, drugih določil o napotitvi in sprejemu posameznika v zdravstveni zavod veljavna zakonodaja nima. Ni določeno, kako ravnati v primeru, ko bolnik noče v psihiatrično bolnišnico. Zakonodaja ne določa, kakšna so pooblastila zdravnika, pa tudi pooblastila policije pri asistenci, ki npr. zahteva vstop v (bolnikovo) stanovanje.

Niso zakonsko urejeni gmotni pogoji in postopki, da bi bilo mogoče od sodišča zahtevati, naj odredi bodoče pridržanje. Do neprostovljne hospitalizacije pride tako le na podlagi odločitve zdravnikov psihiatrov, je poudaril Bizjak in dodal, da sodišče začne pridržalni postopek le v primeru, ko je posameznik proti svoji volji že pridržan v psihiatrični bolnišnici. Obstoječa zakonodaja ne določa pravic bolnikov v psihiatričnih bolnišnicah oz. varovancev v socialno-varstvenih zavodih, varstvo podatkov v povezavi z zbirko podatkov za bolnike z duševno boleznijo prav tako ni ustrezno urejeno.

Zakonodaja ne ureja uporabe prisilnih sredstev in omejitev, do katerih prihaja v psihiatričnih bolnišnicah, npr. uporabe prisilnega jopiča, privezovanja na posteljo, izolacije in drugih ukrepov, ki omejujejo svobodo gibanja. Ker zakon ne določa pogojev za dopustnost izvajanja teh prisilnih ukrepov in omejitev, tudi ne določa sodnega nadzora pri njihovi uporabi, opozarja Bizjak.

Varuh je lani obiskal več psihiatričnih bolnišnic in socialno-varstvenih zavodov, pri katerih je kot najpogostejšo nepravilnost ugotovil, da o neprostovoljnem pridržanju sodišč ne obveščajo vedno ali pa jih obveščajo zunaj zakonskega roka 48 ur. Kot nepravilno ravnanje je ocenil, da zavodi sporočajo sodiščem tudi prostovoljne hospitalizacije, pa čeprav so te na zaprtem oddelku, neredko pa so obvestila o pridržanju, ki jih zavodi pošiljajo sodišču, pomanjkljiva. Ugotovil je, da do zdravljenja proti ali vsaj mimo volje bolnika prihaja tudi na odprtih oddelkih, kjer sicer ni sodnega nadzora neprostovoljnega pridržanja.

Zaradi pravne praznine in pomanjkljive zakonodaje na tem področju Bizjak v Posebnem poročilu poudarja, da bi bilo treba čimprej pripraviti zakon o duševnem zdravju. Bizjak je še povedal, da je lani prejel 3348 pobud, kar je za 16 odstotkov več kot leto prej, rešil pa jih je 87 odstotkov. Eden od razlogov za takšno povečanje je po Bizjakovih besedah tudi dejstvo, da ključne sistemske težave, ki vplivajo na uresničevanje človekovih pravic v Sloveniji, še vedno ostajajo. Gre predvsem za dolgotrajnost številnih postopkov, zakonodaja še vedno ni povsem ustrezna, nekaterih zakonov pa niti nimamo.