Policist Policijske postaje Ljubljana Center je s službenim vozilom 6. marca 2000 izsilil prednost kolesarju, ki je vozil pravilno po kolesarski stezi. Kolesarja je dogajanje prestrašilo in očitno tudi razburilo. Policistu je povedal nekaj besed, kot so: "Kako pa voziš cepec, pa še policaj po vrhu!". Policist se na te besede ni odzval, le z roko je kolesarju pokazal, naj se odstrani z vozišča, da bo lahko nadaljeval z vožnjo. Kolesar tega ni hotel storiti, zato ga je policist s službenim vozilom obvozil in se odpeljal. Policija je na naše posredovanje kasneje pojasnila, da je tako ravnal, ker "se mu je mudilo na drugo zahtevnejše opravilo".

Nedaleč stran sta dogodek opazovala dva policista. Vendar ju ni zanimalo ravnanje njunega kolega, ki je kršil predpise o varnosti v cestnem prometu. Pristopila sta h kolesarju, saj sta slišala njegove besede, namenjene policistu v vozilu. Zahtevala sta osebno izkaznico ali drug dokument, da bi ugotovila njegovo identiteto. Kolesar je to odklonil. Policista sta zaprosila za pomoč Policijsko postajo Ljubljana Center in tako je na kraj dogajanja prišla še patrulja v sestavi dveh policistov. Ker je kolesar vztrajal, da ne bo sodeloval pri ugotavljanju svoje identitete, sta ga policista povabila v intervencijsko službeno vozilo. Hkrati sta uporabila prisilno sredstvo za vezanje in vklepanje: lisice. Policija je tako kolesarju odvzela prostost in ga privedla v uradne prostore na policijsko postajo, kjer je ugotovila njegovo indentiteto.

V posredovanju smo policiji izrazili dvom, da je bilo upoštevano načelo sorazmernosti pri odločitvi za uporabo sredstev za vklepanje in vezanje. Pobudnikov besedni odziv ter nepripravljenost, da sodeluje v postopku identifikacije, je vendarle treba ocenjevati kot odmev oškodovanca na protipredpisno vožnjo policista s službenim vozilom. Vendar policija zoper voznika službenega vozila sprva sploh ni ukrepala. V postopek sodniku za prekrške zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov ga je predlagala šele po posredovanju varuha. Na drugi strani pa je zoper kolesarja, ki ga je izzvalo ravnanje policista, postopala nadvse odločno. Odziv pobudnika res ni bil primeren. Ostaja pa senca dvoma, če je njegovo ravnanje dajalo dovolj podlage za takšen poseg v človekove pravice, kot je vklenitev v lisice, odvzem prostosti in privedba z intervencijskim službenim vozilom ("marico") na policijsko postajo.

Policija ni pojasnila okoliščin in opisala početja pobudnika, ki je pri policistu "utemeljeno zbudilo sum aktivnega upiranja in ne nazadnje celo napada". Ugotovljeno dejansko stanje kaže, da je bilo upiranje le v tem, da pobudnik ni hotel sodelovati pri ugotavljanju svoje identitete. Ni prepričljivih okoliščin, ki bi kazale na namen pobudnika, da napade z uporabo orožja, orodja, drugih predmetov ali fizične sile.

Celotna zgodba, ki se je začela z nepravilno vožnjo in morda celo z nekorektnostjo policista, končala pa z uporabo lisic, odvzemom prostosti, in privedbo na policijsko postajo, bolj kot na sorazmernost uporabljenih pooblastil kaže na razkazovanje moči nad posameznikom, ki se je nedostojno obnašal v razmerju do policistov.

Epilog zadeve bo tudi pri sodniku za prekrške, saj je policija zoper pobudnika podala predlog za uvedbo postopka pri sodniku za prekrške zaradi kršitev določil Zakona o prekrških zoper javni red in mir in Zakona o osebni izkaznici.

Včasih res iz majhnega zraste veliko.