Zastopnik pacientovih pravic je Varuha opozoril, da nekatere fakultete v postopkih za podaljšanje statusa študenta iz zdravstvenih razlogov, kot so na primer odločanje o izjemnem vpisu v višji letnik, o ponovnem vpisu v isti letnik ali o podaljševanju absolventskega staža (v nadaljevanju: podaljšanje statusa) zahtevajo vpogled v zdravstvene podatke študenta. Takšno ravnanje naj bi po besedah pobudnika predstavljalo poseg v občutljive osebne podatke. Da bi preverili utemeljenost pobude, smo na univerze v Ljubljani, Mariboru in Kopru ter na Informacijskega pooblaščenca naslovil poizvedbe.
S pomočjo neobveznega mnenja Informacijskega pooblaščenca je Varuh ugotovil, da obdelava (občutljivih) osebnih podatkov študentov s strani visokošolskih zavodov ni sporna. Zadostno pravno podlago za vpogled v zdravstvene podatke študentov predstavljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Postopek o podaljšanju statusa študenta se vodi na zahtevo študenta, ki mora, tako kot posamezniki v drugih javnopravnih stvareh in upravnih postopkih, izkazati dejanski obstoj okoliščin, ki lahko vplivajo na priznanje pravice. Pri tem mora študent razkriti tudi podatke o svojem zdravstvenem stanju, saj so ti odločilni za presojo o upravičenosti podaljšanja statusa. Organ, ki odloča v upravnem postopku, je torej upravičen do pridobitve in nadaljnje obdelave študentovih zdravstvenih in drugih osebnih podatkov, ki so potrebni za ugotovitev dejanskega stanja in sprejem odločitve o podaljšanju statusa.
Iz odgovorov univerz je Varuh ugotovil, da je praksa pri presoji o upravičenosti zdravstvenih razlogov za podaljšanje statusa neenotna in nepregledna in da študenti niso vnaprej seznanjeni, kakšne dokumente posamezna članica upošteva kot ustrezen dokaz obstoja zdravstvenih težav. Razlikujejo se tako glede strokovne ravni izdajatelja potrdila (osnovno zdravstvo ali specialist), kot glede zahtev po nekaterih drugih podatkih (o trajanju bolezenskega stanja, o vplivu bolezni na študentovo zmožnost opravljanja študijskih obveznosti), pa tudi glede na vsebino teh potrdil (samo kratko mnenje ali podroben opis bolezni). Prav tako je razlika v tem, da nekatere članice mnenja zdravnikov upoštevajo in se ne spuščajo v presojo strokovne ocene zdravnika o obstoju opravičljivih razlogov, spet drugim članicam pa mnenje zdravnika predstavlja zgolj »pobudo brez pravnega učinka«.
Varuh ocenjuje, da je zakonodajalec način podaljševanja statusa študenta opredelil preveč ohlapno. Možnost podaljšanja statusa študenta opredeljuje Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZVis). V 70. členu ZVis je določeno, da se študentu iz upravičenih razlogov status študenta lahko tudi podaljša. Določba je konkretizirana v statutih univerz. Statut univerze v Ljubljani (Ur.l. RS, št. 8/2005 s spremembami) v 153. členu na primer določa, da se študent »lahko izjemoma vpiše v višji letnik, tudi če ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programom za vpis v višji letnik, kadar ima za to opravičene razloge, kot npr.: materinstvo, daljša bolezen, izjemne družinske in socialne okoliščine, priznan status osebe s posebnimi potrebami, aktivno sodelovanje na vrhunskih strokovnih, kulturnih in športnih prireditvah, aktivno sodelovanje v organih univerze«. O takšnem izjemnem vpisu odloča komisija za študijske zadeve posamezne članice.
Status študenta in njegovo podaljševanje temeljita na zakonu, Ustava RS pa v 14. členu določa, da so pred zakonom vsi enaki. Na podlagi opravljenih poizvedb Varuh ugotavlja, da je praksa preverjanja utemeljenosti obstoja zdravstvenih razlogov, ki so študentu preprečevali redno opravljanje študijskih obveznosti in zaradi katerih je upravičen do podaljšanja statusa študenta, neenotna in tako predstavlja kršitev načela enakosti pred zakonom. Če članice odločajo o isti stvari, je nedopustno, da je praksa dokazovanja in posledično odobritve podaljšanja statusa študenta tako raznolika.
Članice kriterije za odobritev podaljšanja statusa določajo same, s tem pa v sistem vnašajo neenako obravnavo študentov, arbitrarnost odločanja, in možnost zlorab. Nedorečenost in različnost kriterijev za podaljšanje statusa študenta pa po našem mnenju ne vpliva le na pravno varnost posameznikov, temveč tudi zmanjšuje preglednost porabe javnih sredstev. Status študenta osebam namreč prinaša nekatere ugodnosti, ki se financirajo iz javnih sredstev, kot so na primer pravica do zdravstvenega varstva, subvencionirana prehrana in prevoz, bivanje v študentskih domovih in delo preko študentske napotnice. Odločitev o tem, pod kakšnimi pogoji bodo priznane številne ugodnosti, ki jih prinaša status študenta in se financirajo iz javnih sredstev, po mnenju Varuha ne more soditi v okvir avtonomije visokošolskega zavoda, pač pa mora biti predmet premišljene odločitve zakonodajalca.
Varuh v obravnavani zadevi sicer ni ugotovil kršitev varstva osebnih podatkov, ki jih je navajal pobudnik, je pa po opravljenih poizvedbah ugotovil nekatere pomanjkljivosti ZVis. Naše mnenje smo posredovali Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter mu predlagali, da zaradi načela pravne varnosti in upoštevaje načelo enakosti pred zakonom pripravi ustrezne spremembe ZVis, s katerimi naj se poenoti in podrobneje uredi postopke ter jasno opredeli kriterije za podaljšanje statusa študenta.
Ministrstvo nam je odgovorilo, da se problematike podaljševanja statusa študenta iz razloga daljše bolezni zavedajo. Naš predlog bodo na ministrstvu proučili in ga predstavili deležnikom, vključenim v pripravo in obravnavo predloga sprememb Zakona o visokem šolstvu, ki je predviden za leto 2011. Ministrstvo je z našim stališčem seznanilo tudi Rektorsko konferenco RS in Svet Vlade RS za študentska vprašanja (1.6-2/2010).
