Center za socialno delo (CSD) je decembra 1994 izdal odločbo o ukinitvi stikov med pobudnikom in njegovo hčerjo. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je februarja 1995 njegovo pritožbo zavrnilo. Uspešna pa je bila pobudnikova tožba v upravnem sporu, saj je Vrhovno sodišče septembra 1996 tožbi ugodilo ter odločbo drugostopenjskega upravnega organa odpravilo. Kasneje je pobudnik na ministrstvu nekajkrat urgiral izdajo nove odločbo, vendar zaman. Na naše poizvedbe, zakaj je prišlo do zastoja, smo prejeli odgovor, da je vzrok v kadrovskih spremembah. Hkrati je ministrstvo julija 1998 zagotovilo, da bodo pobudnikovo zadevo takoj vzeli v obravnavanje.

Leto kasneje, julija 1999, se je pobudnik znova pritožil, da odločbe ministrstva še ni prejel. Ponovno smo zahtevali pojasnilo ministrstva ter predlagali takojšnjo odločitev o zadevi. Tokrat pa nam je ministrstvo pojasnilo, da sodbe Vrhovnega sodišča, izdane v pobudnikovem upravnem sporu, niso prejeli. Vendar je poizvedba na Vrhovnem sodišču pokazala, da je ministrstvo sodbo Vrhovnega sodišča prejelo že decembra 1996. Vzrok za zastoj je bila torej napaka v poslovanju ministrstva. Slednje se je pobudniku za napako pisno opravičilo in septembra 1999 izdalo odločbo, s katero je pobudnikovi pritožbi ugodilo, odločbo CSD, izdano decembra 1994, odpravilo ter vrnilo zadevo organu prve stopnje v nov postopek.

Po večletnem zastoju je bilo odločanje o ureditvi stikov med pobudnikom in njegovo hčerjo tako pravzaprav znova na začetku pri organu prve stopnje. Razumljivo je bilo pri tem nezadovoljstvo pobudnika, ki je trdil, da je zadnji osebni stik s hčerjo imel pred skoraj dvanajstimi leti. Da bi pobudniku in njegovi hčeri zaradi dolgoletnega zastoja v odločanju vsaj nekoliko pomagali, smo v soglasju z dekličino materjo v uradu varuha človekovih pravic organizirali med njima sestanek. S tem smo želeli olajšati ponovno vzpostavitev njunih osebnih stikov.