Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je izdal odločbo, s katero pobudnici ni priznal pravice do vdovske pokojnine. Čeprav je iz zdravstvenih izvidov, ki jih je k vlogi predložila pobudnica, izhajalo, da ima hude psihične in vseživljenjske težave, je invalidska komisija 1. stopnje, brez da bi jo pregledala, izdala mnenje, da ima pobudnica le blažje težave; temu je sledil prvostopenjski organ in izdal zavrnilno odločbo. Varuh človekovih pravic je na podlagi 25. člena Zakona o varuhu človekovih pravic drugostopenjskemu organu posredoval svoje mnenje v zadevi, kar je ta upošteval in pobudnici priznal pravico do vdovske pokojnine.
* * *
Na Varuha človekovih pravic (Varuh) se je obrnila pobudnica in navajala težave v zvezi s pridobitvijo vdovske pokojnine po pokojnem soprogu. Zaradi starosti ni bila upravičena do vdovske pokojnine, bi pa bila zaradi hude depresije in drugih psihičnih ter vseživljenjskih težav, je navajala v pobudi. Čeprav so predloženi zdravniški izvidi pričali o tem, jih je invalidska komisija 1. stopnje zaporedoma spregledala in jih ni upoštevala, saj naj bi imela pobudnica le zmerno depresijo in da ji bo sčasoma bolje, kar pa glede na njene navedbe ni držalo. Pobudnica se je namreč počutila vedno hujše, saj je pod težo moževega samomora in vseh krivičnih napadov ter obtožb povsem omagala.
Pobudnica je k pismu Varuhu predložila odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o zavrnitvi pravice do vdovske pokojnine, izvedensko mnenje invalidske komisije 1. stopnje, pritožbo zoper omenjeno odločbo ter več zdravniških izvidov o njenem zdravstvenem stanju.
Čeprav je v konkretni zadevi še potekal pritožbeni postopek, se je Varuh z mnenjem obrnil na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). 25. člen Zakona o varuhu človekovih pravic namreč določa, da lahko Varuh vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku pred organi,
Odločanje o vdovski pokojnini šteje za posebni upravni postopek, ki poteka po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12 in naslednji, ZPIZ-2) in podrejeno po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/90 in naslednji, ZUP). Odločbo na 1. stopnji izda Območna enota ZPIZ, na drugi stopnji pa drugostopenjski organ ZPIZ-a.
Dolžnost odločujočega organa (tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega) je, da pri odločanju o socialnovarstvenih pravicah spoštuje vso relevantno zakonodajo ter da se v konkretnem primeru v odločbi opredeli do vseh dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. To pa ni samo skladno z določili ZUP-a in ZPIZ-2, ampak je tudi sestavni del pravice do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) ter 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Četudi dokaze predloži stranka sama, odločujoči organ ne more in ne sme dejstev, ki so stranki v korist, v odločbi enostavno spregledati. V odločbi mora vsaj pojasniti, zakaj ni sledil dokazom, ki jih je predložila stranka in ki nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju uradno določenega izvedenca, je Varuh poudaril v svojem mnenju.
V konkretnem primeru je iz odločbe prvostopenjskega organa in izvedenskega mnenja invalidske komisije 1. stopnje izhajalo le, da: »Invalidska komisija (IK) pri pobudnici na določen dan in tudi na dan obravnave na IK ne ugotavlja popolne nezmožnosti za delo in da pri zavarovanki ni mogoče ugotoviti, da bi se pojavila katera izmed psihotičnih motenj, ki ne bi bila dostopna sodobni terapiji vključno z morebitnim bolnišničnim zdravljenjem, zato pri zavarovanki ni mogoče ugotoviti, da bi bila delazmožnost popolnoma izgubljena na dan smrti moža in tudi na dan obravnave na IK.«
Navedeno je bilo v popolnem nasprotju z dokazili oziroma zdravstvenimi izvidi, ki jih je v vlogi za pridobitev vdovske pokojnine predložila pobudnica.
Pobudnice invalidska komisija prve stopnje (izvedenec) ni pregledala in se z njo ni pogovorila, kar pa je po mnenju Varuha v konkretnem primeru ključnega pomena. Neposredna zaznava ter pregleden ugotovitveni postopek bi namreč vodila v zakonito in pošteno odločanje. Tako pa so v sporni in v pritožbi izpodbijani odločbi manjkali razlogi, odločilni za presojo dokazov, kot to terja določilo 214. člena ZUP-a. Stranki v postopku pa tudi ni bila dana možnost zaslišanja, kar določa 9. člen ZUP-a; ravnanje nasprotno temu pomeni absolutno kršitev pravil postopka.
V obrazložitvi svojega mnenja je Varuh še zapisal, da se sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil (ZPIZ) na področju prava socialne varnosti ugotavlja v socialnem sporu. Tam kot nasprotni stranki nastopata zavarovanec in nosilec javnih pooblastil (ZPIZ) ali državni organ (npr. ministrstvo). Pristojno sodišče presoja odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki jo je ZPIZ ali državni organ sprejel v posebnem socialnem upravnem postopku. To sodišče, konkretno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, lahko meritorno odloča v spornem socialnovarstvenem razmerju, kar izhaja iz 157. člena Ustave o sodnem preverjanju vseh aktov oblasti, s katerimi se posega v pravice posameznikov. Odločbe ZPIZ-a o priznavanju ali nepriznavanju vdovske pokojnine vsekakor spadajo med omenjene oblastne akte. Omenjena ureditev, da se v sodnem varstvu zagotavlja sodno varstvo polne jurisdikcije, pa upošteva tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v primeru Ringeisen proti Avstriji z dne 16. 7. 1971, ki je pravice iz socialne varnosti opredelilo za civilne pravice v smislu 6. člena EKČP. Ker so t. i. socialne pravice predmet odločanja v upravnih postopkih (v posebnih), tudi te upravne odločitve podležejo kontroli sodnega odločanja po standardih 6. člena EKČP.
Za zakonitost, poštenost in transparentnost odločanja v konkretni zadevi o pridobitvi pravice do vdovske pokojnine je iz omenjenih razlogov nujno upoštevati vsa procesna jamstva za spoštovanje pravic strank v upravnih postopkih. Četudi odločujoči organ izvede dokaz po uradni dolžnosti (izvedeniško mnenje invalidske komisije 1. stopnje), ne more in ne sme dejstev, ki so upravičenki – pobudnici v korist, enostavno spregledati. Odločujoči organ bi moral v odločbi jasno pojasniti, zakaj ni sledil predhodnim ugotovitvam zdravstvenih delavcev, ki nasprotujejo ugotovitvam izvedeniškega mnenja invalidske komisije 1. stopnje.
Pregled pobudnice in neposredna zaznava bi po mnenju Varuha prispevala (poleg odprave tudi drugih nepravilnosti) k zakonitemu in poštenemu postopku, ki bi nenazadnje lahko bil še predmet sodnega preverjanja, tudi ESČP, je v mnenju še zapisal Varuh.
ZPIZ je po prejemu obsežnega Varuhovega mnenja pritožbi pobudnice ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in pobudnici priznal pravico do vdovske pokojnine, kar je Varuh z zadovoljstvom sprejel.
Varuh pričakuje, da bo ZPIZ njegovo konkretno stališče v izpostavljeni zadevi upošteval tudi v prihodnosti, da do podobnih nepravilnosti in kršitev ne bo prihajalo več. 9.1-8/2021
