Že v letnem poročilu za leto 2011 smo opozarjali na problematiko, kjer so sodišča v postopku imenovala izvedenca, ki naj bi strokovno ocenil določena vprašanja, povezana z ugotavljanjem največje otrokove koristi. Sodišča so odločila, da morata starša plačati predujem za strošek izvedenca, z opozorilom, da dokaz z izvedencem ne bo izveden, če predujem v roku ne bo plačan.

Tudi v letu 2013 so nam pobudniki posredovali podatke o primerljivih težavah.
Zato ponovno poudarjamo, da je izvedensko mnenje, ki vključuje tudi obravnavo mladoletnega otroka potrebno in dovoljeno izdelati, ko je to potrebno in otroku v korist. Menimo, da ni dopustno, da bi otroka izpostavljali postopku za izdelavo izvedenskega mnenja, če bi se s tem zagotavljale zgolj koristi nekoga drugega. Kadar pa je to potrebno in otroku v korist, po mnenju Varuha ni dopustno, da se takšen dokaz ne izvede zgolj zaradi dejstva, da ena (ali obe) od strank ne plača predujma za delo izvedenca. Še posebej, ker lahko na ta način ena od strank vpliva na izvedbo dokaza, ki ga je predlagala druga stranka, pri čemer ni nujno, da je ravnanje prve stranke v otrokovo korist. Zato menimo, da bi moralo sodišče v postopkih izvajanja dokazov, s katerimi si sodišče pomaga pri ugotavljanju največje otrokove koristi, odstopiti od splošnega pravila o dokazovanju in kritju stroškov izvajanja dokazov iz tretjega odstavka 153. člena ZPP. Neizvedba takšnega dokaza zgolj zaradi neplačila predujma namreč ne bi bila otroku v korist.

Enako pa otroku ni v korist čakanje na to, da bosta oba starša plačala predujem, saj to lahko predstavlja nepotrebno zavlačevanja postopka, ki se nanaša na pravice in koristi otroka. V takšnih postopkih je hitrost sodnega odločanja še toliko bolj bistvena za zagotavljanje največje otrokove koristi. Varuh meni, da bi za izdelavo izvedenskega mnenja v postopkih, kjer bi sodni izvedenec svoje delo opravljal z obravnavo otroka, sodišče praviloma moralo odločati po uradni dolžnosti. Izvedba takšnega dokaza ne bi smela biti vezana na predloge in druge aktivnosti strank. V takšnih sodnih postopkih bi sodišče moralo oziroma lahko izvedlo dokaz skladno z določbo četrtega odstavka 153. člena ZPP.

Glede na odgovor, ki smo ga prejeli od enega od sodišč, še poudarjamo, da nikakor ne mislimo, da naj bi sodišče v vseh postopkih iz razmerij med starši in otroki avtomatično postavljalo izvedenca po uradni dolžnosti. Praviloma se izvedenec po uradni dolžnosti res postavi, ko ga ne predlaga nobena od strank, pa je po oceni sodišča tak dokaz potreben za zagotavljanje otrokove koristi.

Vendar pa je po našem mnenju enako tudi takrat, ko izvedenca stranke predlagajo in ne plačajo akontacije – če sodišče oceni, da je dokaz potreben, ga mora izvesti po uradni dolžnosti. Hkrati pa še enkrat poudarjamo, da če tak dokaz ni potreben, ga sodišče ne bi smelo izvesti, tudi če starša krijeta njegove stroške, saj bi to pomenilo nepotrebno obremenjevanje otroka in s tem poseg v njegove pravice. 11.0-11/2013