Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnil pobudnik, ki je na Državni zbor RS in Vlado RS julija 2012, decembra 2013 ter julija 2014 naslovil tri peticije, na katere ni dobil ustreznega odgovora. Komisija državnega zbora za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti (Komisija) je prvo peticijo obravnavala in o njej sprejela seznanitveni sklep; na drugo peticijo je pobudnik prejel le odgovor strokovnega sodelavca Komisije, ki je preposlal dopis Ministrstva za finance, s peticijo pa se je Komisija seznanila preko dvomesečne informacije o vseh prejetih vlogah, ki jo pripravi strokovna služba Komisije; na tretjo peticijo pobudnik odgovora Komisije sploh ni prejel. Tudi odgovorov Vlade RS pobudnik na svoje tri peticije ni prejel – le na prvo peticijo je pobudnik prejel odgovor Urada za verske skupnosti, kar pa po pobudnikovem mnenju ni bilo dovolj, saj bi po njegovem odgovor Urada za verske skupnosti vlada kot naslovnik peticije morala obravnavati na svoji seji.
Varuh je na Komisijo in vlado naslovil obsežni mnenji s predlogom, da oba organa pobudniku posredujeta vsebinske odgovore na peticije. Varuh je v svojem mnenju poudarili, da peticija zavezuje organ, ki je njen naslovnik, da se v okviru svojih pristojnosti do vsebine predloga opredeli in v odgovoru na peticijo navede razloge za svojo odločitev. To mnenje je Varuh izoblikoval v dolgoletni praksi obravnave tovrstnih pobud, oprto pa je tudi na Komentar Ustave RS (Urednik: Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 493), kjer je opozorjeno, da je pravica do peticije človekova pravica ter da je ustavno sodišče v okviru ustavnosodne presoje že večkrat opomnilo, da človekove pravice niso zagotovljene zgolj formalno in teoretično, pač pa mora biti zagotovljena tudi možnost njihovega učinkovitega in dejanskega izvrševanja. Komentar sklene, da o učinkovitem izvrševanju pravice do peticije ni mogoče govoriti, če naj bi se naslovnik peticije »z njo zgolj seznanil, ne bi pa bil dolžan do nje se opredeliti in svojo opredelitev sporočiti vlagatelju.« (Komentar Ustave RS, str. 493).
Dodali smo, da je opredelitev državnega organa do vsebine peticije v demokratičnem sistemu, kjer mora imeti ljudstvo učinkovit vpliv na izvrševanje oblasti, posebnega pomena. Pravica do seznanitve z razlogi za sprejem odločitve o peticiji je po mnenju Varuha utemeljena tudi z načelom pravne države, v skladu s katerim morajo biti v odločitvah državnih organov navedeni razlogi, ki jo utemeljujejo, saj to preprečuje samovoljo organa, zagotavlja pa tudi enako obravnavo vseh vlagateljev peticije. Menili smo, da vsebinski odgovor naslovnika dviguje njegov lasten ugled in zaupanje v njegovo delovanje, kar sta pomembna elementa pravne kulture. Zgleden in spoštljiv odziv Komisije na peticije državljanov je še toliko bolj pomemben, saj gre za odnos med zakonodajnim organom in ljudstvom kot nosilcem oblasti, ki je temeljno razmerje demokratične ureditve.
Komisijo in vlado je Varuh spomnil, da smo tudi leta 2005 obravnavali podobno problematiko in o njej poročali v poročilu Varuha za leto 2005, in sicer v poglavju "2.1.3 Svoboda združevanja", na strani 24. Takrat smo opozorili na odsotnost zakonodajnega urejanja oziroma podrobnejše opredelitve vsebine in načina izvrševanja pravice do peticije. S formalnega vidika obravnavane zadeve je namreč pomembna tudi določba drugega odstavka 15. člena Ustave RS, v skladu s katero se način uresničevanja človekovih pravic lahko določi samo z zakonom.
Komisija nam je odgovorila, da je vse tri pobudnikove peticije obravnavala v skladu z dogovorjenim načinom dela v vsakem mandatnem obdobju in v skladu s pojasnili, ki so objavljeni na spletni strani državnega zbora. O prvih dveh peticijah je Komisija prejela stališča in opredelitve pristojnih ministrstev in se z njimi strinjala. Prvo peticijo je obravnavala na seji, z drugo pa se je Komisija seznanila preko informacije o vlogah. Če bi člani Komisije ocenili, da je stališče ministrstva pomanjkljivo, oziroma se z njegovo vsebino ne bi strinjali, bi lahko predlagali uvrstitev peticije na sejo Komisije. Glede tretje peticije pojasnjujejo, da je bila vložena tri dni pred državnozborskimi volitvami. Kljub temu je Komisija vlado, ki je takrat opravljala tekoče posle, zaprosila, da naj jo seznani s svojim stališčem. Odgovora vlade niso prejeli, zato so obravnavo peticije z začetkom novega mandata zaključili.
Glede sistemskega predloga Varuha, naj se vsebino pravice do peticije uredi z zakonom, je Komisija zapisala, da je vsebina pravice do peticije ustrezno urejena z dogovorom o načinu dela Komisije ter Poslovnikom Državnega zbora, zato posebni zakon po njihovem mnenju ni potreben.
Varuh se s takim mnenjem ne more strinjati, saj vsak izmed treh načinov obravnave peticij pobudnika s strani Komisije po Varuhovem mnenju predstavlja omejevanje pravice do peticije, ki pa bi bilo dopustno le na podlagi zakona. Dokler torej ni sprejet ustrezen zakon, po mnenju Varuha glede načina izvrševanja pravice do peticije lahko velja le najširša možna interpretacije te pravice, in sicer, da pravica državljanov do vlaganja peticij pomeni dolžnost državnega organa, ki je njen naslovnik, da se v okviru svojih pristojnosti do vsebine predloga opredeli in v odgovoru na peticijo navede razloge za svojo odločitev.
Posebej pohvalen je bil odziv vlade na predlog Varuha, da odgovori pobudniku. Vlada se je namreč do vsake izmed treh pobudnikovih peticij vsebinsko opredelila in odgovore na pobudnikove peticije sprejela na svoji redni seji.
Varuh pa ne soglaša v celoti z mnenjem vlade o predlogu Varuha, da bi se vsebino pravice do peticije uredilo z ustreznim zakonom. Vlada namreč meni, da je slovenska ureditev pravice do peticije, v skladu s katero se ta pravica izvršuje neposredno na podlagi Ustave RS, ustrezna in v splošnem primerljiva z državami EU. Vlada meni, da posebno zakonodajno urejanje pravice ne bi nujno doprineslo k bolj učinkovitemu izvrševanju te pravice, tudi zato, ker že Uredba o upravnem poslovanju (Uredba) določa, da mora vsak organ državne uprave, uprava samoupravne lokalne skupnosti ter nosilci javnih pooblastil, v roku 15 dni po prejemu dopisa nanj odgovoriti.
V postopku obravnave pobude se je varuhinja človekovih pravic tudi sestala s predsednico, podpredsednikom in sekretarko Komisije, ki so pojasnili, da so vlagatelji z obravnavo peticiji v veliki večini primerov zadovoljni. V obdobju desetih let je bil to prvi primer nezadovoljnega pošiljatelja peticije. Dodajajo, da se zaradi enega primera ne spreminja zakonov oziroma sprejema novih. Pojasnjujejo še, da se vse peticije vnesejo v informacijski sistem, do katerega imajo dostop vsi poslanci, vsak izmed njih pa po lastni presoji lahko predlaga obravnavo posamezne peticije na seji Komisije, nihče izmed poslancev pa ne more biti prisiljen, da se do peticije opredeli. Pojasnili so, da je Komisija kolegijski organ, sestavljen iz predstavnikov najrazličnejših parlamentarnih strank, ki bi težko oblikovali vsebinski in obrazložen odgovor na peticijo, ki bi dobil večinsko podporo Komisije. Opozorili so tudi na avtonomijo državnega zbora in menili, da Varuh z mnenjem in predlogi Komisiji presega svoje pristojnosti.
Ob upoštevanju avtonomije državnega zbora in njegovih poslancev, ki za svoje odločitve prevzemajo zlasti politično odgovornost, ne gre spregledati, da je pravica do peticije človekova pravica iz 45. člena ustave. Varuh zato vztraja, da je skladno z določbo drugega odstavka 15. člena ustave formalno ustrezna pravna podlaga za ureditev načina izvrševanja pravice do peticije lahko le zakon, ne pa tudi dogovor o načinu dela Komisije ali Uredba, ki za nekatere državne organe, med drugim tudi za državni zbor, sploh ne velja. Varuh zato vztraja pri svojem dolgoletnem predlogu, da se način uresničevanja pravice do peticije uredi z zakonom.
Poleg formalnega zakonsko ureditev tega področja terja tudi vsebinski vidik uresničevanja pravice do peticije. Uresničevanje pravice do peticije je trenutno odvisno od (samo)volje naslovnika. Iz obravnavanega primera je razvidna neenotna praksa državnih organov pri obravnavi peticij. (Trenutna) vlada je naklonjena široki interpretaciji pravice do peticije, državni zbor pa tako ozki, da je njena vsebina že izvotljena. Poleg tega je iz obravnavanega primera tudi razvidno, da so bile tri peticije, naslovljene na Komisijo, celo s strani istega naslovnika obravnavane različno.
Po Varuhovem mnenju bi moral zato biti sprejet zakon, ki bi opredelil peticije inter dolžnosti njihovih naslovnikov; določil, v katerih primerih organ peticije ne obravnava (npr. peticija ni v pristojnosti organa, vsebina peticije je nejasna, žaljiva, itd.), odpravil nejasnosti glede vprašanja, kaj s peticijo, če med njeno obravnavo organu preneha mandat, ter določil rok za posredovanje odgovora na peticijo. 1.3-6/2014
