Gospod Peče, poslanec SNS, vem, da nekateri tožilci odstopajo od pregona, za kar jih pooblašča 51. člen ZKP. Zakon, ki ga je sprejel Državni zbor, torej ste pri tem sodelovali tudi vi, jim določa tudi pogoje, kdaj in kako to lahko storijo. Pri tem se tudi jaz včasih ne strinjam s takimi postopki (npr.: kazenski pregon zaradi širjenja nestrpnosti na TV Paprika pred časom), a za ugotavljanje (ne)ustreznosti odločitve v posameznih primerih so na razpolago z zakonom določene procedure. Kdo mora biti o tem obveščen, pa tudi določa zakon, ki ga je sprejel državni zbor – če ponovim, tudi vi.
Državni tožilec je po legalitetnem načelu zavezan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Hkrati pa je državnemu tožilcu v 51. členu ZKP dano pooblastilo, da med potekom kazenskega postopka samostojno razpolaga z obtožbo in lahko z umikom obtožbe odstopi od kazenskega pregona. Državni tožilec o tem, ali bo vztrajal pri kazenskem pregonu ali ne, odloča na podlagi svoje presoje dejanskih in pravnih vprašanj. V skladu z legalitetnim načelom je tako državni tožilec zavezan umakniti obtožbo, če oceni, da za nadaljevanje postopka ni zakonskih pogojev.
Če državni tožilec od začetka do konca glavne obravnave umakne obtožbo, sodišče izda sodbo, s katero zavrne obtožbo. V primeru umika obtožbe torej sodišče izda zavrnilno sodbo, ne pa oprostilne sodbe, kot je to zapisano v časopisnem članku, na katerega se sklicujete. Za oprostilno sodbo ZKP v 358. členu določa druge razloge kot v primeru zavrnilne sodbe. Tako med drugim sodišče izreče oprostilno sodbo tudi, če ni dokazano, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen.
Sprašujete tudi, ali bom v »svoj delokrog in letna poročila vključil tudi primer oprostilne sodbe, razvidne iz poročanja časnika Direkt«. Kot je razbrati iz časopisnega članka, na katerega se sklicujete, gre za sodno odločbo, izdano 28. januarja 2000, torej pred skoraj sedmimi leti. Gre za časovno že odmaknjeno dogajanje, ki hkrati kaže, da je kazenski postopek zoper domnevna storilca že zdavnaj pravnomočno končan s sodno odločbo. Ta obtožbam, da bi res storila kaznivo dejanje, ni pritrdila. Tudi kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. To jamči vsakomur 27. člen ustave. Nihče pa ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen. To jamči 31. člen ustave. Če pa imate glede »delokroga« v mislih spremljanje delovanja tožilstev, pa vas lahko potolažim: ves čas ga spremljamo na podlagi pobud posameznikov pa tudi po lastni iniciativi. Kaj o tožilstvu pišemo, pa zanesljivo poznate, saj je to področje uvrščeno v vsako letno poročilo.
Na koncu sprašujete, ali odstop od pregona pomeni »pozitivno diskriminacijo«. Izraz pozitivna diskriminacija (ustreznejši izraz »pozitivni ukrepi«) pomeni, da neki skupini, ki zaradi določenih okoliščin – invalidnost, dolgotrajna zgodovinska diskriminacija ipd. – družba prizna nekatere posebne pravice, ki jim omogočajo lažje vključevanje v družbeno življenje. Gre za dodatno varstvo občutljivih skupin, zato takšnih posebnih pravic pripadniki večine nimajo. Te pravice pa ne pomenijo, da tisti, ki jih uživajo, ne bojo preganjani zaradi kaznivega dejanja, saj smo pred zakonom vsi enaki. Zato tožilec svoje odločitve zanesljivo ni mogel utemeljiti na pozitivni diskriminaciji, ampak kvečjemu na splošnih pravilih, ki veljajo za vse.
Pogosto se dogaja, da tožilstva odstopajo od pregona ali da sodišča domnevnega storilca oprostijo; tudi obtožb »posega v spolno nedotakljivost.« A do sedaj od vas še nisem prejel odprtega (javnosti namenjenega) pisma o tem problemu. Zato vas sprašujem, ali vas zanimajo samo domnevna kriminalna dejanja, ki naj bi jih zagrešili pripadniki določene narodne skupnosti? Dejstvo, da ste v danih, močno zaostrenih razmerah vprašanje zastavili javno in zgolj za pripadnike Romov, ne pa na splošno, je nekorektno. Sprašujem se ali ne gre pri tem morda bolj za razpihovanje nestrpnosti zoper pripadnike te etnične skupine (t.j. poskus povečevanja obstoječih nasprotij v družbi) in poskus ustvarjanja razdora. Če je temu tako, gre za šolski primer neposredne diskriminacije in zlorabo javne besede. Če bi to v javnosti storil navaden državljan, bi to lahko morda še spregledal in čakal na morebiten odziv organov pregona. Od poslanca pa je upravičeno mogoče pričakovati še posebno skrbnost, zato so taka ravnanja še posebej nedopustna.
Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic
