Zakonodaja
Pravni red je še vedno nestabilen, saj se predpisi močno spreminjajo. Ravno zaradi tega spreminjanja pa je na številnih področjih tudi necelovit. Neskladja, do katerih prihaja znotraj pravnega reda, se odpravljajo prepočasi. Za primer lahko navedemo, da je trajalo skoraj leto dni, preden je bilo ponovno omogočeno odločanje o odpisu obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko zavarovanje, ki je bilo s pomanjkljivo spremembo zakonodaje onemogočeno. Ker bo tudi v prihodnje zaradi prilagajanja slovenske zakonodaje pravnemu redu Evropske unije prihajalo do sprejemanja številnih novih predpisov, je nujno, da se posveti veliko večja pozornost sprotnemu odpravljanju ugotovljenih neskladij, pomanjkljivosti in pravnih praznin.
Nekateri zakoni, pomembni za varstvo človekovih pravic, še vedno niso sprejeti. Omenimo naj le nekatere: zakon o skladu za poplačilo vojne odškodnine, zakon o delovnih razmerjih, zakon, ki bo uredil varovanje pravic na področju duševnega zdravja, zakon o nadzoru obveščevalne in varnostne dejavnosti ter zakon o brezplačni pravni pomoči. Sprejem slednjega je še pomembnejši v razmerah, ki so nastale po uveljavitvi novega zakona o pravdnem postopku, ki v nekaterih postopkih zahteva obvezno zastopanje s strani odvetnika. Hkrati ugotavljamo, da so bili v minulem letu vendarle sprejeti nekateri pomembni zakoni, zlasti zakon o azilu, zakon o ureditvi statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ, zakonska ureditev preživninskega sklada ter zakona o splošnem upravnem in pravdnem postopku.
Ugotavljamo, da je Vlada pri predlaganju nekaterih od pomembnih zakonov prepočasna, zato prihajajo v postopek predlogi zakonov, ki ne zajemajo vseh vidikov problematike na posameznem področju. Takšno stanje ugotavljamo pri Zakonu o duševnem zdravju in brezplačni pravni pomoči.
Resen problem je prepočasno usklajevanje zakonov, za katere je ugotovljena neustavnost, z ustavo. Z vidika uveljavljanja pravic posameznika je skrb zbujajoče, da še vedno ni odpravljena neustavnost, ki jo je Ustavno sodišče ugotovilo v zvezi z zakonom o žrtvah vojnega nasilja, in z zakonom o popravi krivic, in ki bi bila odpravljena s sprejemom zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine. Podobno velja za uskladitev zakona o dohodnini z ustavo, kjer je rok, ki ga je postavilo ustavno sodišče, tudi že prekoračen.
Da bi se izognili pogostim neustavnim rešitvam, nepopolnim rešitvam in medsebojni neskladnosti predpisov, bo treba več pozornosti posvetiti kvalitetni pripravi predpisov. Ti morajo biti zasnovani na temeljitih strokovnih analizah. Pri pripravi predpisov mora biti posvečena ustrezna pozornost tudi enotnosti in notranji usklajenosti pravnega reda, enotnemu urejanju primerljivih položajev in racionalni organiziranosti različnih področij države.
Skrb zbujajoča je tudi počasnost pri sprejemanju podzakonskih aktov, čeprav šele ti lahko podrobneje definirajo način uveljavljanja posameznih pravic, ki jih določajo zakoni, oziroma podrobneje določajo izvajanje omejitev, opredeljenih v zakonih. Praviloma in pogosteje kot doslej velja pripravljati in sprejemati podzakonske akte hkrati z zakonom, v izjemnih primerih pa primerno kratek zakonski rok ne sme biti prekoračen.
Poleg že omenjenih zakonov, ki so v različnih fazah zakonodajnega postopka, ponavljamo predlog za sprejem zakona o dostopu do informacij javne narave, ki naj omogoči tudi boljšo seznanjenost državljanov z vladnimi namerami.
Izvršilna oblast
Velik del problemov, ki jih posameznikom povzroča državna uprava, je povezan z njenim neustreznim, neučinkovitim in celo nezakonitim delovanjem. Pogosto pogrešamo doslednost pri izvajanju predpisov. Nedoslednost ustvarja vtis neučinkovitosti in arbitrarnega ravnanja.
Ker se reforma državne uprave odmika v nejasno prihodnost, je upanje, da bo ta rešila večji del obstoječih problemov, varljivo in čedalje manj utemeljeno. Ob ponovnem pozivu k čimprejšnjim temeljitim ukrepom za preoblikovanje državne uprave zato opozarjamo, da morajo reformni procesi potekati na način, ki ne bo ogrozil in oslabil tistih delov uprave, ki dobro delujejo, in prinesel novih zastojev in drugih problemov.
Predpise, ki so dovolj jasni, je treba dosledno izvrševati, pri tistih, ki so neuresničljivi ali neživljenjski, pa mora uprava spodbuditi njihovo spremembo. Ob nejasnostih in pomanjkljivostih predpisov ni dopustna njihova razlaga v škodo posameznika. Enako nedopustno je restriktivno izvajanje zakonov z uvajanjem dodatnih omejitvenih pogojev, ki jih zakonodajalec ni predvidel. Tako ravnanje ne more biti način za zmanjšanje finančnih posledic zakona.
Vloga upravne inšpekcije se v zadnjem času krepi. Z nadaljnjim povečevanjem njene vloge lahko pride do pomembnejših premikov h kvalitetnejšemu delovanju državne uprave na vseh ravneh.
Ponavljamo predlog za sprejem kodeksa ravnanja v državni upravi, ki bo omogočil preglednejše preverjanje korektnosti dela uprave. Ponekod opažamo pomembne premike v delovanju upravnih organov v smeri boljšega informiranja, prijaznejšega in enostavnejšega poslovanja ter uporabe sodobnih tehnoloških rešitev. Velja spodbujati posnemanje takšnih dobrih zgledov. Pozornost pa bo treba nameniti tudi primerljivemu nagrajevanju upravnih delavcev, da ne bosta slaba strokovna zasedenost in pomanjkanje kadrov še bolj ogrozila delovanja tega pomembnega področja države.
V vseh organih je treba vzpostaviti postopke za obravnavanje pritožb zaradi neustreznosti v stikih med javnimi uslužbenci in posameznikom. Cilji doslednega obravnavanja teh pritožb so izboljšanje položaja posameznika, izboljšanje dela organa in odprava vseh nepotrebnih ovir.
Sodna oblast
Celovitega programa odpravljanja zaostankov kljub sklepu državnega zbora še ni. Problem je kompleksen, čez noč ga ni mogoče razrešiti, zato je še posebej pomembno, da odgovorni v izvršilni in sodni oblasti pripravijo načrt vseh ukrepov zakonodajne, organizacijske, kadrovske in finančne narave, ki bodo v primernem času zagotovili normalizacijo stanja. Na zakonodajnem področju bo treba nadaljevati prilagajanje materialne, procesne in organizacijske zakonodaje. Pri tem je nujno iskati rešitve tudi z uvajanjem arbitraže in poravnave.
Tudi v letu 1999 smo pri številnih sodiščih ugotavljali nerazumno dolgo trajanje postopkov. Na nekaj sodiščih se je stanje sicer nekoliko izboljšalo, smo pa naleteli tudi na primer (Okrajno sodišče v Radovljici), ko se je zaradi kadrovskih težav stanje glede zaostankov občutno poslabšalo. Navajamo nekaj podatkov o dolgotrajnosti postopkov, ki izhajajo iz opravljenih poizvedb, nanašajo pa se na zadeve, ki niso določene kot prednostne.
Na upravnem oddelku Vrhovnega sodišča so prihajale na vrsto zadeve, stare pet let oziroma štiri leta, če je šlo za denacionalizacijo. Pritožbene zadeve zoper odločbe upravnega sodišča so prišle na vrsto po letu in pol. Na kazenskem oddelku je bilo na obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti treba čakati dve leti ali več.
Predvideni rok za odločitev se je podaljšal tudi na nekaterih višjih sodiščih, ki so doslej odločala v nekaj mesecih. Na Višjem sodišču v Ljubljani je bilo treba na odločitev čakati več kot eno leto.
Na Višjem delovnem in socialnem sodišču je bilo treba čakati več kot dve leti, ne dosti manj kot dve leti pa celo v prednostnih zadevah. Na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani smo zaznali petletni zaostanek oziroma triletnega v prednostnih zadevah. Zelo dolgotrajno je čakanje na odločitev tudi na delovnih sodiščih v Kopru (dve leti za prednostne zadeve) in v Mariboru.
Na oddelkih upravnega sodišča v Ljubljani, Novi Gorici in Celju je bilo treba na odločitev čakati dve leti.
Med okrožnimi sodišči so se z dve- ali večletnimi zaostanki soočala sodišča v Murski Soboti, Novi Gorici, Ljubljani in Kranju. Zaostanke v kazenskih zadevah pa smo ugotovili na Okrožnem sodišču v Celju, Kopru in na Ptuju.
Pri okrajnih sodiščih smo zaznali več kot triletne zaostanke v pravdnih zadevah v Ljubljani, Slovenski Bistrici, Celju, Ptuju, Kopru, Piranu in Radovljici. Le nekoliko boljše je po naših podatkih stanje na sodiščih v Domžalah, Ljutomeru, Brežicah, v Grosupljem in na Jesenicah. Nekatera okrajna sodišča imajo zaostanke tudi pri kazenskih postopkih ali v nepravdnih zadevah. Zastoji pa nastajajo tudi v izvršilnih postopkih, zlasti pri samih izvršiteljih (v Ljubljani štiri do pet let, v Mariboru, v Novi Gorici). Ob tem velja poudariti, da je v postopkih, kjer je potrebna izvršba, za posameznika postopek zaključen šele, ko je dolžnikova obveznost tudi dejansko izpolnjena.
Po drugi strani velja vendarle omeniti, da je kar nekaj sodišč, ki zadeve obravnavajo redno in tekoče. Dejavnosti za odpravo zaostankov naj bodo torej usmerjene k temu, da se stanje na takih sodiščih ne bo poslabšalo in da se bo hkrati izboljšalo tam, kjer je nezadovoljivo. Na nekaterih sodiščih že napovedujejo izboljšanje zaradi na novo zasedenih ali sistemiziranih sodniških mest.
Poleg zadev, pri katerih prihaja do dolgotrajnega čakanja na obravnavo skladno s sodnim redom zaradi neobvladljivega pripada ali kopičenja zaostankov v preteklosti, ugotavljamo zastoje in nerazumno dolgotrajnost tudi pri številnih postopkih, kjer so že prišli na vrsto za obravnavo. Šele po našem posredovanju se obravnava po včasih tudi večletnem zastoju ponovno nadaljuje.
Poseben problem je stanje pri sodnikih za prekrške. Zaradi izjemno visokega pripada veliko predlogov zastara, kar zlasti pri oškodovancih ustvarja vtis, da država ne skrbi za spoštovanje zakonov. Seveda pa je s tem resno ogroženo uveljavljanje zakona, kar samo po sebi zbuja skrb.
