Pobudnik je Varuha človekovih pravic RS seznanil, da Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Koper (DURS) kljub številnim urgencam ne odloči o njegovi vlogi za ugotavljanje rezidentskega statusa za leto 2009. Zavezanec je DURS 20. 1. 2009 predložil vlogo za ugotavljanje rezidentskega statusa za leto 2009. Ker ni bilo videti razlogov, zaradi katerih o vlogi še ni bilo odločeno, smo zahtevali, da nam DURS zadevo pojasni.
DURS nas je v odgovoru seznanil, da so v zadevi izdaje odločbe o ugotovljenem rezidentskem statusu za leto 2009 odločili z odločbo številka 4217-217/2009 z dne 26. 3. 2009. Sporočili so, da so glede na to, da so pobudnikove življenjske okoliščine, ki vplivajo na določitev rezidentskega statusa, v letu 2009 enake, kot so bile v letu 2008 (za leto 2008 je pobudnik zoper odločbo o rezidentskem statusu v Republiki Sloveniji sprožil upravni spor, za katerega je Upravno sodišče RS razpisalo glavno obravnavo na dan 31. 3. 2009), in dejstvo, da je področje določanja rezidentskega statusa za davčne namene sorazmerno novo in ni veliko pravne prakse, z izdajo odločbe za leto 2009 želeli počakati do rešitve upravnega spora.
DURS smo opozorili, da v obravnavani zadevi ne vidimo podlage za njihova stališča oziroma argumente, zaradi katerih na podlagi popolne vloge davčni organ ne bi odločil.
Po Varuhovem mnenju je odlašanje z odločitvijo v obravnavani zadevi ob sklicevanju na predstavljene argumente nepravilno. V primeru popolne vloge ter ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja ni nobenih utemeljenih razlogov, da organ o zadevi ne bi odločil. V tem primeru sta bili torej podani podlaga in obveznost, da organ o zadevi odloči. Organi javne uprave so pri svojem delu vezani na ustavo, zakone in druge predpise. Pri uporabi teh se lahko zgodi, da se predpis uporablja ali razlaga nepravilno. Vendar zmotna uporaba materialnega prava ali procesne kršitve še ne pomenijo krivdnega ravnanja. Pri tem pa kaže poudariti, da je protipravnost zadostna predpostavka za nastanek odškodninske odgovornosti države.
Odločanje v instrukcijskih rokih, ki so določeni z zakonom, ne pomeni le zakonitega dela upravnega organa, temveč hkrati spoštovanje pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Prekoračenje roka za izdajo odločbe praviloma še ne pomeni večje kršitve pravil postopka. Vendar lahko večja prekoračitev roka, glede na okoliščine posameznega primera, privede do kršitve enakega varstva pravic. V obravnavani zadevi (še) ne moremo govoriti o kršitvi pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave, vendar bi sprejetje Dursovih argumentov za neodločanje lahko pripeljalo tudi do tovrstnih kršitev. Zato smo DURS v izogib morebitnim tovrstnim kršitvam v prihodnosti opozorili na posledice, ki bi lahko izhajale iz načina razmišljanja, kot nam je bil predstavljen. Predlagali smo, naj DURS pri nadaljnjem delu upošteva Varuhovo opozorilo.
Varuhovo posredovanje je bilo uspešno, saj je DURS očitno po našem posredovanju odločil o pobudnikovi vlogi. 5.5-13/2009
