Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) pri svojem delu stalno opozarja na pravice invalidov, med katere spada tudi dostopnost objektov in storitev. Posebno pozornost posveča dostopnosti objektov v javni rabi za gibalno in senzorno ovirane invalide in ugotavlja, da ta (še) ni zagotovljena na pričakovani stopnji[1]. Varuh meni, da je omogočanje dostopa do objektov v javni rabi pomemben element zagotavljanja enakih možnosti oseb z invalidnostmi, zato je na podlagi drugega odstavka 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) obravnaval že več širših vprašanj s tega področja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic oziroma pravno varnost v Republiki Sloveniji. Konec leta 2022 je Varuh izdal Posebno poročilo o dostopnosti centrov za socialno delo za gibalno in senzorno ovirane invalide, v letnem poročilu za leto 2018 (str. 67) pa je Varuh obravnaval problematiko dostopnosti sodišč.

Decembra 2023 je Varuh v vednost prejel elektronsko pismo predstavnika nevladne organizacije, naslovljeno na Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (v nadaljevanju: MZEZ), v katerem je ta opozoril, da se je odpravil na sejo Medresorske komisije za človekove pravice, ki je potekala na Gregorčičevi ulici 27, vendar se je ni mogel udeležiti, ker je potekala v 1. nadstropju stavbe, dvigala ali alternativnega vhoda za gibalno ovirane pa stavba nima. Navedel je, da se mu je predsednica komisije opravičila in mu razložila, da seje ni več mogoče prestaviti na drugo lokacijo, zato je moral sejo, na kateri je želel opozoriti prav na problematiko zagotavljanja dostopnosti za gibalno ovirane, še pred njenim začetkom zapustiti.

MZEZ je sicer Varuhu v vednost posredovalo pismo, v katerem so se predstavniku nevladne organizacije (še pisno) opravičili za neljubi dogodek in prevzeli odgovornost, ker niso vnaprej preverili, ali je stavba, v kateri je bila sklicana seja, dostopna za gibalno ovirane. Ne glede na to pa je Varuh v konkretnem primeru izrazil ogorčenje nad dejstvom, da organizatorji srečanj in dogodkov celo v letu 2023 ne pomislijo na potencialne potrebe različnih udeležencev in ne sledijo veljavni zakonodaji ter mednarodnim pravno zavezujočim dokumentom, kot je Mednarodna konvencija o pravicah invalidov (MKPI). Na podlagi omenjenega primera je Varuh kot širše vprašanje, pomembno za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji prepoznal vprašanje dostopnosti poslopij Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vlada) in ministrstev.

*

Pravne podlage, ki nalagajo zagotavljanje dostopnosti grajenega okolja, je Varuh omenjal že na več mestih[2], zato tu le kratko povzemamo najbolj bistveno: Ustava Republike Slovenije (URS) v prvem odstavku 14. člena vsakomur zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na njegove osebne okoliščine, med njimi izrecno tudi ne glede na invalidnost. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi številka U-I-156/11 z 10. 4. 2014 že ugotovilo, da je nezagotavljanje fizične dostopnosti volišč za invalide v neskladju s 14. členom URS (gledati npr. točko 28 omenjene odločbe). 

Področje dostopnosti grajenega okolja za invalide urejajo Konvencija o pravicah invalidov (v nadaljevanju: MKPI) (3. in 9. člen), Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), Gradbeni zakon (GZ-1) (25. in 32. člen), Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), Pravilnik o univerzalni graditvi in uporabi objektov (6. in 8. člen), Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide in Akcijski program za invalide 2022–2030^[3].

ZIMI v 9. členu prepoveduje diskriminacijo zaradi invalidnosti pri dostopnosti do uporabe objektov v javni rabi. V drugem odstavku 38. člena ZIMI je določeno, da se primerno prilagoditev obstoječih objektov v javni rabi zagotovi s tem, da se odpravijo grajene in komunikacijske ovire iz 9. člena tega zakona, ki jih mora investitor odpraviti ob prvi rekonstrukciji objekta po uveljavitvi tega zakona, vendar najkasneje v 15 letih po uveljavitvi tega zakona. ZIMI je začel veljati 11. 12. 2010. ZIMI v drugem odstavku 9. člena določa, da se prilagoditve objektov v javni rabi opravijo z gradbenimi in tehničnimi napravami, zvočnimi in svetlobnimi indikatorji, pisnimi informacijami in drugimi ustreznimi tehničnimi prilagoditvami. V drugem odstavku 29. člena ZIMI določa: »Analitične, strokovne in informacijske naloge glede uporabe in prilagoditve objektov v javni rabi ter dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, opravlja Urbanistični inštitut Republike Slovenije.«

Omeniti velja tudi Zakon o državni upravi (ZDU-1), ki v prvem odstavku 5. člena določa: »Pri poslovanju s strankami mora uprava zagotoviti spoštovanje njihove osebnosti in osebnega dostojanstva ter zagotoviti, da čim hitreje in čim lažje uresničujejo svoje pravice in pravne koristi«.

* * *

Dostopnost grajenega okolja za invalide je ključnega pomena pri zagotavljanju enakih možnosti te ranljive skupine. Nezagotavljanje dostopnosti objektov v javni rabi je samo po sebi v neskladju s prvim odstavkom 14. člena URS. Poleg tega pa je treba vzeti v obzir, da je dostopnost objektov v javni rabi za invalide osnovna predpostavka za uresničevanje mnogih drugih temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Spomnimo naj na navedbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe številka U-I-156/11-29 Up-861/11-25 z 10. 4. 2014, da »je bila na zadnjih volitvah invalidom dostopna le tretjina vseh volišč (33,99 odstotka)« in da »[i]zpolnitev obveznosti zagotovitve fizične dostopnosti invalidov do objektov v javni rabi v celoti javnopravne osebe (država in lokalne skupnosti) ne morejo odlagati v oddaljeno prihodnost, ko gre za uresničevanje ene od temeljnih človekovih pravic, t. j. volilne pravice « Tako kot je šlo v primeru dostopnosti volišč za vprašanje možnosti uresničevanja ene od temeljnih človekovih pravic (volilne pravice), gre v primeru dostopnosti poslopij Vlade in ministrstev za uresničevanje nekaterih drugih temeljnih človekovih pravic, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

Posebej je treba izpostaviti, da so prostori Vlade in ministrstev prostori najvišjih organov državne uprave. Funkcije na položajih omenjenih organov so voljene, v demokratični ureditvi pa ima vsakdo možnost kandidirati zanje. Skladno z 29. členom MKPI mora Republika Slovenija invalidom omogočiti, da učinkovito opravljajo naloge in javne funkcije na vseh ravneh oblasti. Če prostori Vlade in ministrstev niso dostopni za invalide, ima to lahko odvračalni učinek na potencialne funkcionarje.

Skladno s tretjim odstavkom 49. člena URS (svoboda dela) je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Če pa prostori Vlade in ministrstev nimajo urejene dostopnosti grajenega okolja za invalide, ne morejo izvrševati prepovedi diskriminacije na podlagi invalidnosti iskalcev zaposlitve in delavcev v času trajanja delovnega razmerja iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)). Uprava za Vlado pripravlja predloge zakonov, podzakonskih predpisov in drugih aktov ter druga gradiva ter zagotavlja drugo strokovno pomoč pri oblikovanju politik (8. člen ZDU-1). Ministrstva v okviru tega v svojih prostorih pogosto organizirajo javne posvete o načrtovanih strategijah in politikah iz svojega področja, na katere so vabljeni strokovnjaki, civilna družba in druge javnosti. Kadar pa prostori ministrstev niso dostopni za invalide, to lahko predstavlja poseg v njihovo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen URS). Ne nazadnje pa ministrstva kot upravni organi poslujejo tudi s strankami. Kadar prostori ministrstev niso dostopni invalidom, to lahko predstavlja poseg v enako varstvo pravic strank (22. člen URS).

Ne nazadnje ne gre tudi prezreti, da imajo v tu obravnavanih objektih prostore najvišji predstavniki oblasti v državi, ki drugim nosilcem oblasti dajejo zgled za njihovo ravnanje in odnos do invalidov, zato je še toliko bolj pomembno, da so vsi vidiki dostopnosti zagotovljeni skladno s predpisi in na najvišji možni ravni.

* * *

Varuh je opravil analizo dostopnosti prostorov vlade in ministrstev za invalide in skupno prejel 28 izpolnjenih vprašalnikov za prav toliko objektov, v katerih imajo prostore Vlada in ministrstva[4]. Omeniti velja, da imajo Vlada in nekatera posamezna ministrstva svoje prostore na več lokacijah, v več različnih objektih. Po drugi strani pa imajo objekti nekaterih ministrstev isti naslov (npr. Župančičeva 3 za MF in MP, Kotnikova ulica 5 za MGTŠ in MKRR, Masarykova cesta 16 za MVI in MVZI ter Gregorčičeva 25 za Vlado in MZEZ). Ne glede na navedeno smo pri analizi dostopnosti obravnavali vsakega izmed njih ločeno, čeprav imajo morda nekatere prostore skupne. Znotraj vsakega objekta ima namreč vsako ministrstvo svoje prostore. 

Varuh je na ministrstva in Vlado naslovil enoten vprašalnik, ki je bil razdeljen na dva sklopa. Zastavljena vprašanja so bila izluščena iz konkretnih določb predpisov, ki se nanašajo na dostopnost.

V okviru prvega sklopa vprašanj je Varuha zanimalo, kako se zagotavlja dostopnost objektov Vlade in ministrstev. Varuh je naslovnike najprej vprašal, kako se izpolnjuje zahteva iz drugega stavka tretjega odstavka 32. člena GZ-1, ki določa, da mora biti število parkirnih mest za invalide v bližini glavnega vhoda objekta v javni rabi zadostno. Ugotovili smo, da so parkirna mesta za invalide večinoma zagotovljena, in sicer to velja za 23 primerov, v 5ih pa parkirišče za invalide ni zagotovljeno (MF, MP, MNVP, MSP in MORS). Nadalje nas je zanimalo, ali se vsem zagotavlja vstop v objekt na istem mestu ali blizu njega kako (zahteva iz prve alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika o univerzalni graditvi in uporabi objektov (v nadaljevanju: Pravilnik)) in ugotovili, da je to zagotovljeno v 25 primerih, v treh pa ne (objekt Vlade na naslovu Gregorčičeva 27, MF in MP[5]). Varuh je nadalje spraševal, ali je vhod v objekt oblikovan in opremljen tako, da ga lahko tudi osebe z okvarami vida enostavno najdejo in uporabljajo (zahteva iz prve alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika) in ugotovil, da je ta zahteva izpolnjena v 17 primerih, v 11 primerih pa ne[6]. Nadalje je Varuh spraševal, ali dostopi, prehodi, povezovalne poti, vrata in vertikalne povezave (stopnice, klančine, osebna dvigala in druge mehanske dvižne naprave) v objektu omogočajo ljudem s posameznimi funkcionalnimi oviranostmi samostojno uporabo (zahteva iz prvega stavka tretjega odstavka 32. člena GZ-1). Ugotovili smo, da je ta zahteva izpolnjena v polovici primerov[7]. Pod opombo sta Vlada in MK navedla, da samostojno gibanje po objektu ni dovoljeno in da je obiskovalec vedno spremljan. Vlada je pojasnila še, da je vstop obiskovalcem omogočen izključno ob spremstvu zaposlenega, ki »v primeru invalidne osebe lahko nudi tudi pomoč«. Vezano na to je treba poudariti, da spremstvo oseb ne more nadomestiti odprave gradbenih in funkcionalnih ovir v objektu. To na primer posebej velja tudi za primere, ko se invalida prenese čez stopnice, saj je to problematično tako z vidika zagotavljanja dostojanstva invalidov kot z vidika morebitnih poškodb invalida ali njegovega vozička (več podrobnosti na str. 69 Letnega poročila Varuha za leto 2018). Poleg tega zagotavljanje dostopnosti ni pomembno le za obiskovalce objektov, pač pa tudi za (potencialne) funkcionarje in/ali zaposlene, zaradi česar spremstvo oseb z oviranostmi ne more nadomestiti izpolnitve zahteve po dostopnosti objektov in po njihovi prilagojenosti za samostojno uporabo oseb s posameznimi oviranostmi. 

Varuha je še zanimalo, ali so dostopi, prehodi, povezovalne poti, vrata in vertikalne povezave opremljeni s potrebno signalizacijo in opremo za nemoteno gibanje, komunikacijo in orientacijo oseb s posameznimi oviranostmi (zahteva iz prvega stavka tretjega odstavka 32. člena GZ-1). V zvezi s tem smo ugotovili, da je zahteva izpolnjena le v 9 primerih[8], v 19 primerih pa se omenjena zahteva ne izpolnjuje. Tudi glede izpolnjevanja te zahteve se je Vlada ponovno sklicevala na hišni red, po katerem je gibanje obiskovalcem dovoljeno le ob spremstvu, a tudi tu velja ponoviti, da spremstvo oseb ne more nadomestiti odprave gradbenih in funkcionalnih ovir v objektu. Nadalje nas je zanimalo, ali imajo obravnavani objekti dvigalo, uporabno za osebe z gibalnimi ovirami (v okviru tega vprašanja je Varuha zanimalo, kako se izpolnjuje zahteva iz tretjega odstavka 32. člena GZ-1 in pete alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika). Ugotovili smo, da je ta zahteva izpolnjena v 20 primerih, v 7 primerih pa ne[9]. Sledilo je vprašanje, ali je dvigalo dostopno za uporabo osebam s senzornimi ovirami (označeno, osvetljeno, opremljeno akustično in taktilno) (zahteva iz tretjega odstavka 32. člena GZ-1 in pete alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika). Ugotovljeno je bilo, da je ta zahteva izpolnjena v 9 primerih[10], v 18 primerih pa ne. Zanimalo nas je še, ali so sanitarije v obravnavnih objektih dostopne invalidom (zahteva iz tretjega odstavka 32. člena GZ-1 ter druge in pete alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika). Ugotovili smo, da je ta zahteva izpolnjena v polovici primerov[11]. Enako je bilo ugotovljeno pri vprašanju, ali so stopnice oziroma stopnišča oblikovana tako, da je omogočena dobra vizualna zaznava roba (zahteva iz tretje alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika)[12]. Pri vprašanju, ali so v sistemih kompleksnega taktilnega vodenja stopnišča opremljena tudi s talnimi taktilnimi oznakami (zahteva iz tretje alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika) je bilo ugotovljeno, da nobena izmed obravnavanih stavb ne izpolnjuje zahteve za talne taktilne oznake. Nadalje smo vprašali, ali so alarmne naprave opremljene s svetlobnim in zvočnim signalom (npr. utripajoče luči, ki kažejo smer izhoda iz objekta ob alarmu) (zahteva iz šeste alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika in sedemnajste alineje Cilja II Nacionalnih usmeritev za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide (v nadaljevanju: NS)) in ugotovili, da je ta zahteva izpolnjena v 15 primerih, v 13 primerih pa ne[13]. Vprašali smo še, ali je v objektu zagotovljena indukcijska zanka za komunikacijo z naglušnimi (predavanja, posveti, komunikacija s strankami) (zahteva iz dvanajste alineje Cilja II NS) in ugotovili, da nobena izmed obravnavanih stavb ministrstev tega ne zagotavlja. Glede vprašanja, ali je v objektu dostopna elektronska lupa ali povečevalno steklo za slabovidne (zahteva iz pete alineje Cilja II NS), je bilo ugotovljeno, da je ta zahteva izpolnjena v 4 primerih[14], v 24 primerih pa ne.

Poseben sklop vprašanj je Varuh na Vlado in ministrstva naslovil v zvezi z izpolnjevanjem zahtev za prostore, namenjene strankam (zahteve iz 8. člena Pravilnika). V okviru teh zahtev morajo imeti objekti na primer pult za delo s strankami oblikovan tako, da je zaščiten pred hrupom ter da omogoča dostop, uporabo in komunikacijo vsem, vanj mora biti vgrajena indukcijska slušna zanka. Nadalje mora biti informacijski pult označen tako, da je dobro osvetljen in viden iz smeri vhoda, v prostorih za stranke, kjer se informacije posredujejo preko ozvočenja, pa  je treba zagotoviti posredovanje teh tudi prek indukcijske slušne zanke ter vidno, z možnostjo ponovnega branja. Informacijske table, orientacijske oznake in druge informacije morajo biti lahko razumljive in na takem mestu, ki je dostopno vsem.

Vlada na vprašanja Varuha glede izpolnjevanja zahtev iz prejšnjega odstavka ni odgovarjala. Pojasnila je, da »neposredno ne posluje s strankami« in da lahko državljani z Vlado »komunicirajo preko pisemske ali e-pošte in telefona. Pisemska pošta se po predhodnem protibombnem pregledu, ki ga izvaja policija, zbira v glavni pisarni, kamor imajo dostop samo pooblaščene osebe, tudi npr. kurirji drugih organov. Državljan lahko torej pisemsko pošto odda pri varnostni službi…«.

Ministrstva pa so poročala, da prostor, namenjen poslovanju s strankami, ki ima vsaj en pult za delo s strankami oblikovan tako, da je zaščiten pred hrupom ter da omogoča dostop, uporabo in komunikacijo vsem (prvi odstavek 8. člena Pravilnika) zagotavljajo le v primeru 7 objektov[15], večinoma, torej v 17 objektih pa ta zahteva ni izpolnjena.

V sklopu teh vprašanj želimo izpostaviti predvsem velike težave pri vgradnji indukcijske slušne zanke v pult za delo s strankami (prvi odstavek 8. člena Pravilnika), zagotavljanju indukcijske zanke v razpravnih dvoranah (tretji odstavek 8. člena Pravilnika) in zagotavljanju posredovanja informacij v razpravnih dvoranah tudi vidno, z možnostjo ponovnega branja (tretji odstavek 8. člena Pravilnika). Teh zahtev ne izpolnjuje noben objekt ministrstev, s svetlo izjemo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je odgovorilo, da zagotavlja indukcijsko slušno zanko pri pultu za delo s strankami in v razpravnih dvoranah posreduje informacije tudi vidno, z možnostjo ponovnega branja.

Iz podatkov, pridobljenih na podlagi samoocene ministrstev, nadalje izhaja, da se informacijske table, orientacijske oznake in druge informacije v lahko razumljivi obliki in na vsem dostopnem mestu (četrti odstavek 8. člena Pravilnika) zagotavlja v 19 primerih, v primerih 5 objektov pa ne[16].   

Na podlagi prejetih odgovorov je Varuh ugotovil, da dostopnost objektov Vlade in ministrstev ni na zadovoljivi ravni. Že podatek o dostopnosti sanitarij za invalide je dovolj zgovoren (zagotovljene le v polovici primerov analiziranih stavb). Le v polovici obravnavanih objektov se izpolnjuje tudi zahteva za dobro vizualno zaznavo roba stopnic in zagotavlja dostope, prehode, povezovalne poti, vrata in vertikalne povezave, ki omogočajo ljudem s posameznimi funkcionalnimi oviranostmi samostojno uporabo. Še slabše je glede izpolnjevanja zahteve za dostope, prehode, povezovalne poti, vrata in vertikalne povezave,  opremljene s potrebno signalizacijo in opremo za nemoteno gibanje, komunikacijo in orientacijo oseb s posameznimi oviranostmi. Ta je izpolnjena le v 9 od 28 primerov.

Tudi sicer je videti, da je slabše kot za osebe z gibalnimi ovirami poskrbljeno za osebe s senzornimi ovirami. Če je denimo dvigalo, uporabno za osebe z gibalnimi ovirami, dostopno v 20 objektih, pa so dvigala za osebe s senzornimi ovirami dostopna v le 9 objektih. Nadalje nobena izmed obravnavanih stavb ne izpolnjuje zahteve za talne taktilne oznake in ne zagotavlja indukcijske zanke za komunikacijo z naglušnimi. Elektronska lupa ali povečevalno steklo za slabovidne pa je zagotovljena le v 4 objektih.

Kot omenjeno zgoraj so nekatere stavbe v uporabi dveh ministrstev (ali Vlade) hkrati (na primer stavbe na naslovih Kotnikova 5, Masarykova 16, Župančičeva 3 in Gregorčičeva 25). Praviloma so različni naslovniki na Varuhove poizvedbe v takšnih primerih glede istih stavb odgovarjali enako, v nekaterih primerih pa so naslovniki podali nasprotujoče si ocene, kar kaže na neenoten pristop pri ocenjevanju izpolnjevanja zahtev.

Zaskrbljujoče je, da Vlada in ministrstva kljub očitnim pomanjkljivostim pri zagotavljanju dostopnosti vse do prve poizvedbe Varuha (januar 2024) niso prepoznali težav na tem področju in opravili podrobnih analiz ter pripravili načrta za zagotovitev dostopnosti.

Posebej je treba opozoriti, da se zakonski (petnajstletni!) rok za prilagoditev objektov v javni rabi izteče z 11. 12. 2025, zaradi česar bi bilo k izpolnitvi zahtev za dostopnost objektov treba pristopiti hitro in učinkovito. V času seznanitve Vlade z ugotovitvami Varuha v pričujoči zadevi je bilo namreč do izpolnitve zakonskih zahtev za dostopnost objektov v javni rabi na voljo le še 1 leto in 4 mesece.

Izstopajoče pomanjkljivosti pri zagotavljanju dostopnosti je Varuh ugotovil pri prostorih MZ, ki je pristojno za naloge na področjih javnega zdravja, zdravstvenega varstva, zdravstvenega zavarovanja, zdravstvene dejavnosti, zdravil in medicinskih pripomočkov, zaradi česar je dostopnosti objekta za invalide treba posvetiti še posebno pozornost. Tam sta izmed vseh 13 zgoraj omenjenih zahtev iz prvega sklopa vprašalnika izpolnjeni le dve – to sta parkirno mesto za invalide in dvigalo, prilagojeno osebam z gibalnimi ovirami. Dostop v objekt se denimo zagotavlja s premično napravo, ki jo postavijo po potrebi. Invalidi se morajo za vstop v stavbo predhodno najaviti, potem pa mora nekdo zanje premično napravo tudi postaviti. Varuh ocenjuje, da je takšna rešitev sprejemljiva le kot začasni ukrep, vendar pa ne more biti v celoti skladna s prepovedjo diskriminacije na podlagi invalidnosti, saj invalidom ne omogoča samostojne uporabe objekta. Vezano na to je MJU sicer sporočilo[17], da je stavba MZ v fazi projektiranja ureditev invalidom prilagojenih sanitarij, za opremo za senzorno ovirane osebe in označevanje pa bo k ureditvi pozvan uporabnik. Priznavajo, da »prostori ministrstva niso optimalni«, težavo naj bi predstavljalo tudi solastništvo in narava objekta, »zato je srednjeročno predvidena selitev Ministrstva za zdravje na drugo, že identificirano primernejšo lokacijo, ki bo v celoti urejena in primerna tudi z vidika dostopnosti za gibalno in senzorno ovirane osebe.«

Vezano na zagotavljanje samostojne uporabe objekta pa ponovno poudarjamo, da spremstvo oseb z oviranostmi, ki naj bi se zagotavljalo v objektu, in so se v vprašalniku nanjo sklicevala nekatera ministrstva in Vlada, ne more nadomestiti izpolnitve zahteve po dostopnosti objektov in njihovi prilagojenosti za samostojno uporabo oseb s posameznimi oviranostmi.

Na podlagi ugotovljenega je Varuh Vladi predlagal, da oblikuje delovno skupino za zagotavljanje dostopnosti objektov Vlade in ministrstev in vanjo vključi tudi predstavnike nevladnih organizacij senzorno in gibalno oviranih invalidov ter Urbanistični inštitut Republike Slovenije; da naj zgoraj omenjena delovna skupina čim prej opravili analizo stanja dostopnosti objektov Vlade in ministrstev za invalide in v okviru tega določi enotne kriterije za preverjanje izpolnjevanja zahtev za dostopnost omenjenih objektov in s terenskimi ogledi preveri njihovo dejansko izpolnjevanje v vsakem objektu, pri analizi stanja pa naj se upošteva, da spremstvo oseb z oviranostmi, ki se morebiti zagotavlja v objektu, ne more nadomestiti izpolnitve zahteve po prilagojenosti objektov za samostojno uporabo oseb z oviranostmi. Varuh je še predlagal, da naj delovna skupina na podlagi analize stanja predlaga konkretne ukrepe za zagotovitev dostopnosti, kjer ta še ni zagotovljena, in upoštevaje naglo iztekajoči se zakonski rok za prilagoditev objektov določi jasno časovnico za implementacijo predlaganih ukrepov. Varuh je Vladi nadalje predlagal, naj v proračunu zagotovi zadostna sredstva za izvedbo ukrepov za zagotovitev dostopnosti, posebno pozornost pa naj se nameni izboljšanju dostopnosti objekta Ministrstva za zdravje. 

Vlada je odgovorila, da je MJU že izvedlo interno analizo na sedežih ministrstev ob prvi poizvedbi Varuha (januarja 2024) in da je ta analiza pokazala, »da so dostopi do vseh objektov, ki predstavljajo sedeže ministrstev, ustrezno urejeni, kar pomeni izpolnjevanje zahtev glede dostopnosti iz vprašalnika in da sedeži vseh ministrstev v upravljanju MJU izpolnjujejo osnovno zahtevo po dostopnosti do objektov, z urejenim dostopom do recepcije ministrstev in dvigal, ter do prostora za obravnavo in nudenje storitev za invalidne osebe«. Nadalje so pojasnili, da je MJU takrat ugotovil, da trije objekti, ki predstavljajo sedež ministrstev, ne razpolagajo s sanitarijami, ki bi bile primerno prilagojene za uporabo invalidov (MZ, MKRR in MGTŠ), zato so na vseh treh objektih izvedli adaptacije, ki naj bi se zaključile najkasneje do jeseni 2024.  

Opozorili so še na določeno prostorsko omejenost sedežev ministrstev v centrih mesta, »kjer so gabariti objektov omejeni z javno (cestno) infrastrukturo in je narava objektov v središčih mest takšna, da ne zagotavlja možnosti ureditve posebnega parkirnega mesta za invalide na vseh lokacijah, se pa vsekakor sledi tovrstnim zahtevam v primerih novih umeščanj oziroma pri iskanju novih lokacij organov državne uprave in dolgoročnih strateških umestitvah, ki tudi zaradi tovrstnih okoliščin narekujejo zamenjavo lokacije organa, ki deluje v takšnem objektu«.

Glede Varuhovega priporočila naj se oblikuje delovna skupina za zagotavljanje dostopnosti objektov Vlade in ministrstev, so pojasnili, da na podlagi drugega odstavka 29. člena ZIMI analitične, strokovne in informacijske naloge glede uporabe in prilagoditve objektov v javni rabi opravlja Urbanistični inštitut Republike Slovenije, ki je vzpostavil nacionalno svetovalno informacijsko točko, ki je centralizirana »on-line« platforma, kjer so na voljo celostne informacije, gradiva in podatki glede vseh vidikov obveznosti zagotavljanja dostopnosti objektov. Namen točke je zagotoviti enostaven dostop do ključnih informacij o dostopnosti objektov, ki je v pomoč tako institucijam kot posameznikom.

Glede za zagotovitev zadostnih sredstev pa so pojasnili, da ima MJU v okviru Načrta razvojnih programov na projektu 3130-21-0013 – Ureditev dostopov za gibalno ovirane v stavbah Republike Slovenije v letu 2024 na voljo 684.953 evrov, v letu 2025 800.000 evrov in v letu 2026 2.300.000 evrov. Pojasnili so, da je dinamika sredstev oblikovana skladno s pričakovanji finančnih posledic izvedbe ukrepov ob zaključku proračunskega leta 2025 in izvedbe ukrepov, ki se ne nanašajo le na ZIMI. Glede stavbe MZ so pojasnili, da se ministrstvo seli na novo lokacijo, in sicer v prostore na Hajdrihovi ulici v Ljubljani, predvidoma v letu 2026. 1.2-2/2024