ZAŠČITA OTROK PRED EKONOMSKIM IZKORIŠČANJEM

Konferenca CRONSEE, Ohrid 6. – 7. 9. 2011

Iz prakse Varuha človekovih pravic Republike Slovenije

1. Uvod

Republika Slovenija zagotavlja otrokom posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem (drugi odstavek 56. člena Ustave RS). Ustava posebej prepoveduje tudi prisilno delo (četrti odstavek 49. člena).

Z navedenimi določbami je Republika Slovenija izpolnila dolžnost, ki izhaja iz 32. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah, saj je posamezne elemente zaščite vgradila v zakonodajo, zlasti na področju dela, kazenskega prava in družinskih razmerij.

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) v dosedanji praksi še ni obravnaval primera ekonomskega izkoriščanja otrok, zato smo v pripravah na konferenco pripravili pregled zakonodaje, ki ureja to področje, opravili pa smo tudi posebno anketo, v kateri smo želeli pridobiti konkretne podatke pristojnih organov (policije in centrov za socialno delo.

2. Normativna ureditev

a.    Področje delovnih razmerij

Zakon o delovnih razmerjih iz leta  2002 določa, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče skleniti le z osebo, ki je dopolnila starost 15 let, pogodba z mlajšo osebo pa je nična (19. člen).
Zakon zagotavlja posebno varstvo delavcem, ki še niso dopolnili 18 let starosti, saj se delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti, ne sme naložiti:

• dela, ki se opravlja pod zemljo ali pod vodo,
• dela, ki objektivno presega njegove telesne in psihološke sposobnosti,
• dela, ki vključuje škodljivo izpostavljanje dejavnikom, ki so strupeni, karcinogeni, ki povzročajo dedne genske poškodbe ali škodujejo nerojenemu otroku ali kako drugače kronično vplivajo na človekovo zdravje,
• dela, ki vključuje škodljivo izpostavljanje sevanju,
• dela, ki vključuje tveganje glede nesreč, ki ga mlada oseba ne more prepoznati ali se mu izogniti zaradi svoje nezadostne pozornosti do varnosti ali pa zaradi pomanjkanja izkušenj ali usposobljenosti,
• dela, ki vključuje tveganje za zdravje zaradi izjemnega mraza, vročine, hrupa ali vibracij,

in ki se podrobneje določijo z izvršilnim predpisom.

Zakon omejuje tudi dnevni in tedenski delovni čas delavca, ki je mlajši od 18 let, saj njegov delovno čas, ne sme biti daljši od osem ur na dan in 40 ur na teden. Poleg tega mu zakon zagotavlja pravico do počitka med dvema dnevoma v trajanju najmanj 12 zaporednih ur ter pravico do tedenskega počitka v trajanju 48 neprekinjenih ur.

Zakon prepoveduje tudi nočno delo otrok in jim daje dodatnih sedem delovnih dni letnega dopusta.

Zakon izrecno prepoveduje delo otrok, mlajših od 15 let.  
Otrok, ki je mlajši od 15 let, lahko izjemoma, proti plačilu sodeluje pri snemanju filmov, pripravi in izvajanju umetnostnih, scenskih in drugih del s področja kulturne, umetniške, športne in oglaševalne aktivnosti.
Otrok, ki je dopolnil starost 13 let, lahko opravlja lažje delo najdalj 30 dni v posameznem koledarskem letu v času šolskih počitnic tudi v drugih dejavnostih, na način, v obsegu in pod pogojem, da dela, ki jih bo opravljal, ne ogrožajo njegovo varnost, zdravje, moralo, izobraževanje in razvoj. Vrste lažjih del se določijo z izvršilnim predpisom.
 
Otrok lahko opravlja omenjeno delo le po predhodnem dovoljenju inšpektorja za delo, ki ga le-ta izda na podlagi zahtevka zakonitega zastopnika. Postopek in pogoji za izdajo dovoljenja inšpektorja za delo se podrobneje določijo z izvršilnim predpisom.

Pri delodajalcu lahko vajenci, dijaki in študenti, ki so dopolnili starost 14 let, opravljajo praktično izobraževanje v okviru izobraževalnih programov.
 
Delo otrok, mlajših od 15 let, ki opravljajo lažje delo v času šolskih počitnic, ne sme trajati več kot sedem ur na dan in 35 ur na teden. Delo otroka, ki ga opravlja v šolskem letu izven časa, določenega za pouk, ne sme trajati več kot dve uri na dan in ne več kot 12 ur na teden.
 
Otrokom je v vsakem primeru prepovedano opravljati nočno delo med osmo uro zvečer in šesto uro zjutraj.
 
Otrokom je potrebno zagotoviti v vsakem 24-urnem obdobju dnevni počitek najmanj 14 zaporednih ur.
 
b. področje družine

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa vsebino družinskih razmerij ter pravice in dolžnosti staršev, vendar pa posebej ne prepoveduje ekonomskega izkoriščanja otrok ali prisilitve k težkemu delu. V takšnih primerih je zato mogoče uporabiti generalno pooblastilo centrom za socialno delo, da so dolžni storiti vse ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ter varstvo njegovih koristi. V skrajnem primeru lahko center otroka staršem tudi odvzame (119. in 120. člen). Pri tem center ni vezan na predhodno pravnomočno ugotovitev prekrška ali kaznivega dejanja staršev otroka v zvezi z njegovo vzgojo in varstvom.
Pred ekonomskim izkoriščanjem otroka ščiti tudi določba 112. člen zakona, ki se glasi:
Mladoletnik, ki je dopolni petnajst let in ki je zaposlen, lahko razpolaga s svojim osebnim dohodkom. Pri tem je dolžan prispevati za svoje preživljanje in izobraževanje.

c. sankcioniranje izkoriščanja otrok

Kadar center za socialno delo ugotovi, da starši ali skrbniki otroka zanemarjajo ali z njim surovo ravnajo, imajo dolžnost sprejeti vse ukrepe za zaščito otroka, med drugim tudi prijaviti kaznivo ravnanje pristojnemu tožilstvu. Kazenski zakonik pri tem opredeljuje dve kaznivi dejanji, ki pa sta v praksi zelo redki.

Zanemarjanje otroka in surovo ravnanje (192. člen)

1. Starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do otroka, se kaznuje z zaporom do treh let.
2. Starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki sili otroka k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njeni starosti, ali jo iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, ali z njo surovo ravna ali jo trpinči, se kaznuje z zaporom do petih let.

Prisiljenje (132. člen)

1. Kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi, se kaznuje z zaporom do enega leta.
2. Pregon se začne na predlog.

Beračenje na javnem mestu sankcionira zakon o varstvu javnega reda in miru, vendar le v primeru, če gre za nadlegovanje na vsiljiv ali žaljiv način. V primeru beračenja otrok, se zoper njih ne začne postopek, temveč zoper njihove starše ali skrbnike (globa 40 EUR).

3. Ocena dejanskega stanja v Sloveniji

Kot rečeno smo želeli v pripravah na konferenco ugotoviti tudi, kako se prepoved ekonomskega izkoriščanja otrok izvaja v praksi. Ker je bilo napovedano, da se bomo posebej ukvarjali s problematiko otrok ulice in beračenja, smo vsem 65 centrom za socialno delo poslali poseben vprašalnik. Želeli smo podatke, kolikokrat so se v preteklih treh letih pri svojem delu srečali s primeri beračenja otrok in kako so v takšnih primerih postopali.
Odgovori so nas presenetili, saj se od vseh centrov, ki so nam odgovorili (19), nobeden ni ukvarjal s tem vprašanjem. To seveda ne pomeni, da se beračenje otrok ne pojavlja v praksi, kaže pa, da je problem relativno obvladan in so pristojni organi nanj ustrezno pripravljeni.
Policija ne vodi posebnih evidenc o otrocih, ki beračijo na ulici, iz njihovih podatkov pa izhaja, da so v letu 2010 obravnavali 499 kršitev zakona o varstvu javnega  reda in miru, ki sankcionira vsiljivo beračenje. Po zakonu se otroci do starosti 14 let ne kaznujejo za prekršek, do 16 let starosti pa se jim lahko izreče le vzgojni ukrep.

4. Sklepno

Varuh ocenjuje, da imamo v Republiki Sloveniji primerno normativno ureditev, ki preprečuje ekonomsko izkoriščanje otrok, pri čemer se zavedamo, da je takšno ravnanje v okviru družine izredno težko ugotoviti in tudi sankcionirati.

Glede na pogostost obravnavanih kršitev menimo, da ni potrebe po vzpostavitev dodatnih evidenc na tem področju ali po sprejemu podrobnejših predpisov, kar pa seveda ne pomeni, da se obravnavana problematika v prihodnosti ne bo zaostrila, zlasti z večanjem ekonomske krize v državi, pa tudi v svetu.


Tone Dolčič
Namestnik varuhinje človekovih pravic