Spominski dan in slovesnosti, ki potekajo ob spominu na žrtve holokavsta, odpirajo tudi nekatera aktualna vprašanja. Kot varuhinja človekovih pravic sem se z njimi prvič srečala v prvem letu svojega mandata, januarja 2008, ko sem bila slavnostna govornica na slovesnosti ob 63-letnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz. Ob pripravi govora sem takrat ugotovila, da vlada dotlej ni sprejela sklepa o razglasitvi spominskega dne na holokavst in se z vprašanji o razlogih za takšno stanje obrnila na takratnega predsednika vlade, gospoda Janeza Janšo. Iz Kabineta predsednika vlade sem bila kmalu obveščena o tem, da je vlada Republike Slovenije na svoji redni seji dne 14. 02. 2008 sprejela sklep, s katerim je razglasila 27. januar kot nacionalni dan spomina na holokavst in na ta način izkazala svoje zavedanje, da je zgodovinski spomin ključni dejavnik, ki preprečuje ponavljanje tovrstnih dejanj v prihodnjih generacijah.
Zadovoljstvo ob takšnem sklepu vlade pa je skalilo pisanje v Zavezi, št. 69, kjer mi je avtor očital, da sem posredovala pri vladi, da je sprejela sklep o spominskem dnevu na žrtve holokavsta. Nikoli nisem in ne bom pristala na to, da bi žrtve holokavsta ali katerekoli žrtve druge svetovne vojne ali povojnih časov, zlorabljali za medsebojne obračune različno mislečih in v te namene uporabljali moje izjave ali dejanja. Ne glede na to, s katere strani je prišla pobuda za počastitev spomina na umrle, sem se vedno odzvala s spoštovanjem do žrtev in njihovih še živečih bližnjih.
Čeprav je druga svetovna vojna in povojni dogodki, vključno z izvensodnimi poboji, časovno odmaknjena in je živ spomin nanjo treba ohranjati aktivno in zavestno, pa menim, da moramo to početi tako, da pri tem ohranjamo dostojanstvo do žrtev in do njihovih bližnjih. Zato naj spomin na žrtve holokavsta služi predvsem kot opomin na grozote, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Vsi si zato moramo prizadevati, da je ta spominski dan namenjen spominu na umorjene pripadnike judovske skupnosti, pa tudi na pripadnike vseh drugih preganjanih skupin, ki so delile skupno usodo z njimi. Spoštovanje človekovega življenja in njegovega dostojanstva ostaja temelj varovanja človekovih pravic, za kar si prizadevam ves čas svojega mandata.
Dr. Zdenka Čebašek-Travnik, varuhinja človekovih pravic
