Letošnje praznovanje dneva človekovih pravic je v širši mednarodni skupnosti še posebej slovesno, saj 10. decembra mineva petdeset let, odkar je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela in razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic.

V središču deklaracije je človek, njegovo dostojanstvo, svoboda in enakost z vsemi drugimi ljudmi. Deklaracija je temelj številnim aktom in mehanizmom, sprejetim in vzpostavljenim v drugi polovici dvajsetega stoletja na svetovni in regionalni ravni. Spoštovanje in varovanje človekovih pravic je v tem času doživelo občuten razvoj, čeprav smo še vedno priča dogajanjem, žaljivim za človeško vest. Takšna dejanja dokazujejo, da lahko tudi najboljše deklaracije ostanejo zgolj mrtva črka na papirju, hkrati pa opozarjajo, da mora biti spoštovanje človekovih pravic ves čas v ospredju prizadevanj odgovornih v vseh državah, seveda tudi v Sloveniji. Sama razglasitev pravic še zdaleč ne pripelje do njihovega uresničevanja. Zato je potrebno ustrezno okolje demokratične in pravne države in številni mehanizmi, ki varujejo in zagotavljajo uresničevanje priznanih pravic.

Petdesetletnica splošne deklaracije človekovih pravic je priložnost, ko velja temeljiteje pregledati, v kolikšni meri se v naši državi spoštujejo in uveljavljajo človekove pravice. Splošne ocene o spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin v Sloveniji so dobre. To pa ne pomeni, da ne prihaja do nepravilnosti in da ne obstajajo številni problemi, ki so v nasprotju z določili zavezujočih mednarodnih pravnih aktov in določbami slovenske ustave. Večina kršitev je posledica slabega delovanja države. V svojem letnem poročilu za leto 1997 na nekatere probleme opozarjam že tretje leto zapored. Prepričan sem, da si državljani in drugi prebivalci te države zaslužijo pozorno obravnavo svojih težav, zato njihovo razreševanje zahteva najvišjo prioriteto. Zaskrbljujoče je, da pri nas temu ni tako. Človekove pravice ne morejo in ne smejo čakati!

Ker se mnoge človekove pravice uresničujejo pa tudi kršijo najprej na medosebni ravni, je posebnega pomena izobraževanje in vzgoja za človekove pravice. Trdno upam, da bo Sloveniji kmalu uspelo oblikovati nacionalni program izobraževanja za človekove pravice. Pomembno vlogo pri uveljavljanju človekovih pravic imajo mediji, ki morajo v pluralnem prostoru delovati avtonomno. Vloga medijev pa ni le v obveščanju, ampak tudi v ozaveščanju in razvijanju občutljivosti ljudi za problematiko človekovih pravic.

Poseben problem je v Sloveniji nizka stopnja tolerantnosti, ko gre za različne poglede in razmišljanja na kateremkoli področju, vse od vere pa do političnega prepričanja. Vzgoja za človekove pravice, ki jo poudarja tudi Splošna deklaracija človekovih pravic, mora biti v dobršni meri usmerjena v dopuščanje in sprejemanje drugačnosti drugih. Pomembno je dejansko upoštevati načelo, da ni dopustno storiti nič takega, kar ne želim, da drugi storijo meni. Naučiti se moramo živeti z razlikami!

Pomemben dejavnik pri uresničevanju in razvoju človekovih pravic ter pri vzgoji in izobraževanju ljudi o njih je civilna družba, organizirana v različnih društvih ter drugih formalnih in neformalnih oblikah združevanja. Zato upam, da se bo povečalo njeno zanimanje in dejavnost na področju človekovih pravic. Nenadomestljiva so njena opozorila javnosti o žgočih problemih ter zahteve in predlogi državi za njihovo razrešitev.

Petdestletnica ni konec poti. Naj nam bo skupaj z geslom združenih narodov “Vse pravice za vse” izziv, opomin in spodbuda za doslednejše prizadevanje za pravice vsakega človeka!