Svetovni dan človekovih pravic zadnjič obeležujemo v stoletju, ki sta ga še posebej zaznamovali dve svetovni vojni ter z njima in različnimi totalitarizmi povezana človeka nevredna dejanja. Prizadevanje za spoštovanje človekovih pravic je v drugi polovici tega stoletja res doživelo občuten razvoj, kljub temu pa ostaja pred nami še veliko izzivov. Sama razglasitev pravic namreč še ne pripelje do njihovega uresničevanja. Zato je poleg ustreznega okolja demokratične in pravne države in številnih mehanizmov, ki varujejo in zagotavljajo uresničevanje priznanih pravic, potrebna tudi osebna zavzetost in tenkočutnost odločujočih ko gre za pravice posameznika. Posebno nosilci oblasti, ki upravljajo z uporabo državne moči v odnosu do šibkejšega - osebe, posameznika, se morajo ovesti, da je prizadevanje za spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic nikoli končana naloga.

Institucija varuha človekovih pravic je v Sloveniji stara pet let. V tem času smo razrešili probleme številnih ljudi in jim pomagali, hkrati pa z opozorili, predlogi in priporočili prispevali k izboljšanju položaja posameznika na mnogih področjih. Zdi se mi povsem upravičeno z zadovoljstvom poudariti te dosežke. Hkrati čutim dolžnost, da se zahvalim vsem odgovornim, ki so s posebno zavzetostjo prispevali k odpravljanju pomanjkljivosti in k doslednejšemu spoštovanju človekovih pravic. Zadovoljstvo ob tem majhnem jubileju pa, žal, ne more biti popolno. Res se v Sloveniji ne dogajajo grobe in sistematične kršitve najosnovnejših človekovih pravic, številni pa so problemi, ki smo jim, zlasti zaradi slabega delovanja države, priča pri uveljavljanju človekovih pravic. Osrednji problem, na katerega nas opozarjajo tudi iz tujine, še vedno predstavljajo veliki zaostanki v sodnih in upravnih postopkih ter s tem povezana neučinkovitost državnih organov. Upravičeno je pričakovanje, da bodo predstavniki vseh treh vej oblasti uspeli določiti in izpeljati prednostne naloge v prid državljanom, saj se z obstoječim stanjem ne moremo in ne smemo sprijazniti!

Pomen in namen vsakoletnega obeleževanja dneva človekovih pravic je predvsem v tem, da premislimo, ali pri vsakdanjem delu izpričujemo ustrezno zavezanost pomembnim vprašanjem pravic vsakega posameznika. Pri našem delu bomo še naprej posvečali posebno pozornost uresničevanju pravic najbolj občutljivih skupin. Ko obhajamo deseto obletnico Konvencije ZN o otrokovih pravicah, želim poudariti celovito uveljavljanje pravic vsakogar od teh najšibkejših soljudi. K temu nas zavezuje tudi pred kratkim ratificirana Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic. Vesel sem, da lahko med številnimi pozitivnimi premiki, ki smo jih vzpodbudili v času delovanja naše institucije, omenim ustanovitev preživninskega sklada, ki ravno v teh dneh začenja svoje polno delovanje.

Če se v odnosu do otrok kaže predvsem odnos družbe do svoje prihodnosti, pa se v odnosu in skrbi za starejše ljudi zrcali zlasti njena kultura. Mednarodno leto starejših ljudi je zato predvsem priložnost in spodbuda, da ob doslednem upoštevanju človekovega dostojanstva starejšim omogočimo varnost in široke možnosti uresničevanja njihovih osebnih pričakovanj.

Naš razmislek o spoštovanju pravic soljudi ne sme obiti tudi drugih prikrajšanih, šibkejših in ogroženih med nami. Skrb za izboljšanje položaja invalidov, beguncev in drugih tujcev ter vseh, ki jih označuje ta ali ona drugačnost, naj se namesto v velikih besedah odraža predvsem v zavzetih dejanjih.

K temu, da bodo besede postale tudi dejanja, pa lahko veliko prispeva tudi sistematično izobraževanje za človekove pravice. Potrebno je, da v okviru Desetletja izobraževanja za človekove pravice, ki so ga razglasili ZN in poteka do leta 2004, združimo moči in prizadevanja, ter v Sloveniji izoblikujemo nacionalni program izobraževanja za človekove pravice. Prepričan sem, da lahko prav zavedanje vsakega posameznika o njegovih pravicah bistveno prispeva k uresničevanju in obrambi tako njegovih kot tudi pravic drugega.