V zadnjem času se pojavlja zmotno prepričanje, da država zaradi pomanjkanja ustreznih zakonov ne ščiti človekovih pravic in svoboščin na področju zasebne lastnine oziroma ne zagotavlja enakopravnosti glede na spolno usmerjenost.

Ustava je temeljni pravni akt, ki ga morajo upoštevati vsi. Njen 14. člen prepoveduje diskriminacijo na podlagi kakršnih koli osebnih okoliščin. Ta določba se uporablja neposredno in je niti z zakonom ni mogoče omejiti. Zato ni mogoče govoriti, da pomanjkanje ustreznih zakonov omogoča diskriminatorno ravnanje posameznikov in s tem kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Izvajanje različnih javnih dejavnosti, med katere sodijo tudi dejavnosti javnih gostinskih in drugih lokalov, mora biti zato nediskriminatorno. S tem, ko izvajalec dobi od države dovoljenje za opravljanje svoje dejavnosti, prevzame tudi obveznost, da bo svoje blago ali storitve nudil vsakomur brez razlik, ki nimajo podlage v predpisih.

V primeru diskriminacije imajo državni organi dolžnost ustrezno reagirati in za svoje ravnanje ne potrebujejo posebnega zakonskega pooblastila. V okviru svojih pristojnosti bo občanom pomagal tudi varuh človekovih pravic.