Ob mednarodnem dnevu boja proti revščini 17. oktobru Varuh človekovih pravic Republike Slovenije znova opozarja na aktualnost tega vprašanja, saj se tudi v Sloveniji vedno več skupin prebivalcev spopada s težavami eksistenčnega minimuma. Revščina je in se dogaja danes, tukaj med nami. S seboj nosi družbeno odklonske pojave, ki so lahko generator nasilja, tako v družinskem, delovnem kot v celotnem družbenem okolju.
Varuh človekovih pravic opozarja tudi na posledice pospešenega razslojevanja družbe. Nekateri nenadzorovano bogatijo, drugi so vse revnejši. Podatki o razsežnosti pojava revščine, ki izhajajo iz terena, se bistveno razlikujejo od podatkov iz uradnih statistik, pa tudi nekaterih raziskav. Posvet, ki ga na temo revščine v maju letos pripravil Varuh človekovih pravic skupaj z Državnim svetom, ni dal odgovora na vprašanje, koliko je revnih, niti glede tega, ali njihovo število raste ali upada. Ugotovitve vladnih in nevladnih poročevalcev so si nasprotujoče. Nedvomno pa je vse več revnih starejših ljudi, ki živijo sami, z nizko pokojnino, vedno več je mladih, ki odraščajo v materialno prikrajšanem, revnem, socialno izključenem okolju in nimajo enakih možnosti za razvoj kot otroci, ki odraščajo v drugačnem okolju, na robu revščine ali pod njim je tudi vse več je kronično bolnih in invalidnih, ljudi iz samskih gospodinjstev in enostarševskih družin.
Opozarjamo na dolžnost države za ustvarjanje pogojev, ki bodo zagotavljali vsem ljudem enake možnosti in priložnosti. Zato je potrebno pristopiti k deregulaciji sistema blaginje in zagotoviti bistveno višjo raven socialnega minimuma. Nujni so novi sistemski pristopi, ki bi omogočili strukturne spremembe in odpravo neenakosti. Ti pristopi morajo zagotoviti, da najbolj ranljivi členi naše družbe ne ostanejo zunaj sistema, sami in nemočni. Le tako bi lahko zmanjšali revščino ter posamezniku zagotovili dostojanstvo. Potrebno je preseči razmišljanje, da je vsak posameznik zgolj sam odgovoren za svoje materialno stanje in prihodnost.
Pojav revščine je torej potrebno najprej opredeliti, pa ne samo s številkami, ampak ga postaviti v širši kontekst in prepoznati razliko med uradno in dejansko ugotovljeno revščino. Stopnjo revščine nam morajo pokazati poglobljene raziskave, na osnovi katerih bomo gradili sistemske rešitve. Smiselno bi bilo razmisliti o nacionalni strategiji za odpravo revščine ter o odnosu do ljudi, ki se znajdejo v revščini. Potrebno bi bilo pripraviti ustreznejše in bolj človeku prijazne programe za osebno aktiviranje revnih, ob tem pa jim nuditi pomoč ter jih spodbuditi k iskanju rešitev. Prav tako je treba bolj odločno podpirati prostovoljstvo, delo nevladnih organizacij, dobrodelno dejavnost in solidarnost, vse z namenom, da tudi revnim omogočimo ohraniti njihovo človeško dostojanstvo..
