20. obletnica, odkar je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Konvencijo o otrokovih pravicah, bi morala biti razlog za slavje. Toda čeprav so bile v 29 državah po Evropi z zakonodajo ustanovljene neodvisne institucije za varstvo otrokovih pravic, naše slavje spremlja globoka zaskrbljenost.
Konvencija o otrokovih pravicah je najpogosteje ratificiran temeljni dokument o človekovih pravicah – ratificirale so ga vse evropske države in 193 držav po vsem svetu. Toda v resnici pa civilne, politične, gospodarske in socialne pravice milijonov otrok po vsej Evropi ostajajo neuresničene. Vlade vedno znova potrjujejo svojo zavezanost Konvenciji o otrokovih pravicah, sodelujejo v procesu poročanja Odboru o otrokovih pravicah vsakih pet let in od Odbora prejemajo podrobna priporočila. Toda vse prepogosto se priporočila ne upoštevajo.
Vlade pokažejo zelo malo razumevanja za dejstvo, da je Konvencija o otrokovih pravicah pravni instrument, ki državam nalaga podrobne pravne obveznosti. Ni seznam želja za otroke. Države si ne morejo zbirati pravic, ki jih bodo zlahka uresničile, in neupoštevati ostalih.
Za naše vlade ni dovolj, da to obletnico obeležijo s ponovno potrditvijo svoje zavezanosti Konvenciji in otrokom. Pozivamo vse države, da opravijo nujni pregled – v sodelovanju z našimi institucijami, nevladnimi organizacijami za otrokove pravice in otroki samimi – o statusu Konvencije o otrokovih pravicah v nacionalnem pravu in ali imajo otroci resnična pravna sredstva za kršitve svojih pravic.
ENOC je globoko zaskrbljena, da je Konvencija o otrokovih pravicah edini bistven mednarodni instrument za človekove pravice, ki je brez postopka obveščanja, s katerim bi se omogočilo otrokom, da se pritožijo nad kršitvijo pravic, kar bi pregledal Odbor za otrokove pravice. Delovna skupina Sveta za človekove pravice se bo decembra sestala v Ženevi in razmislila o uvedbi takega postopka: ENOC poziva države, da začnejo čim prej pripravljati potrebni izbirni protokol; otroci ne smejo več čakati na to pomembno sredstvo za zaščito svojih pravic.
Države bi morale financirati raziskave, s katerimi bi se ugotovilo, ali otroci (in tisti, ki delajo z njimi in za njih) poznajo svoje pravice. V skladu s Konvencijo se države zavezujejo, da bodo „z načeli in določbami te Konvencije z ustreznimi in učinkovitimi sredstvi najširše seznanile tako odrasle kot otroke“ (42. člen).
Otroci zaradi svojega razvojnega statusa in ranljivosti nesorazmerno trpijo zaradi revščine: bojimo se, da trenutna svetovna recesija, ki so jo povzročili odrasli, najbolj resno prizadeva otroke. Pozivamo države, da natančno spremljajo vplive na otroke in oblikujejo – če še je nimajo – strategijo, s katero bi odpravili revščino otrok, z vključenimi prepoznavnimi cilji, ki bi se periodično ocenjevali.
V številnih državah po Evropi se pojavljajo zaskrbljujoči znaki povečanja nestrpnosti, rasizma in homofobije. Vpliv na otroke je spet večji, kar pušča brazgotine v njihovem razvoju. Ugotovili smo, da zlasti otroci, prosilci za azil, trpijo zaradi nezakonitega pridržanja in popolnoma neustrezne obravnave pri kršenju svojih pravic.
Pri odzivanju na težave glede mladoletniškega kriminala, vključno z nasilnim kriminalom, se državni organi vse prepogosto raje odzovejo z nekonstruktivnimi ukrepi kaznovanja, vključno z vse večjo uporabo zaporne kazni, kot pa da bi se osredotočili na odpravo vzrokov za kazniva dejanja in na rehabilitacijo. Države bi morale razmisliti o uvedbi ali večji uporabi alternativ za pridržanje in o programih, ki so ustrezni za določeno starost otrok, ki pridejo navzkriž z zakonom.
Otroci, vključno z dojenčki in mlajšimi otroci, so veliko pogosteje žrtve kot pa storilci kaznivega dejanja nasilja. Kljub pozdravni kampanji Sveta Evrope za popolno prepoved telesnega kaznovanja v vseh 47 državah članicah in kljub roku za leto 2009 za splošno prepoved, ki je bila določena s študijo ZN glede nasilja nad otroki pred tremi leti, se tepež in poniževanje otrok še zmeraj uporabljata kot splošni obliki kaznovanja v večini evropskih držav in kot zakonita načina kaznovanja skoraj v polovici od njih. ENOC poziva države, ki še tega niso storile, da sprejmejo zakonodajo, ki bi izrecno prepovedovala vsako obliko telesnega kaznovanja.
ENOC pozdravlja ustanovitev novega urada za varovanje otrokovih pravic v številnih evropskih državah. Zelo pa smo zaskrbljeni, ker nekatere vlade ne podpirajo obstoječih ustanov v tem, da bi učinkovito opravljale naloge glede otrok, in odtegujejo finančna sredstva in/ali zmanjšujejo neodvisnost ustanov. Šokantno je, da bi na obletnico Konvencije o otrokovih pravicah katera koli vlada razmišljala o tem, da bi zaprla uveljavljene ustanove.
Na septembrskem letnem srečanju v Parizu je ENOC sprejela, da se v prihodnjih treh letih nameni prednost pomenski udeležbi otrok, nasilju nad otroki, trgovini z otroki, revščini in zaščiti otrok pred grožnjami, ki jih predstavljajo nove tehnologije in internet.
Evropska mreža ombudsmanov za otroke (ENOC) je neprofitna organizacija, ki združuje neodvisne ustanove za otrokove pravice (ICRI). Njeni cilji so:
- čim bolj spodbujati izvajanje Konvencije o otrokovih pravicah,
- podpirati kolektivno lobiranje za otrokove pravice,
- deliti informacije, pristope in strategije ter
- spodbujati razvoj učinkovitih neodvisnih uradov za otroke.
Evropska mreža ombudsmanov za otroke (ENOC) je bila ustanovljena na srečanju v Trondeimu na Norveškem leta 1977, ko se je skupno z UNICEF-om sestalo prvih 10 institucij. Do leta 2009 se je mreža razširila, tako da zajema 37 institucij v 29 državah. Članstvo je omejeno na institucije v 47 državah članicah Sveta Evrope.
