Drage tovarišice, spoštovani tovariši!

V veliko čast mi je, da vam lahko danes tukaj spregovorim nekaj slavnostnih besed.  S slavnostnimi besedami je pač tako, da naj bi bile namenjene predvsem preteklim uspehom in svetli bodočnosti. A ta praznik je bil vedno posvečen predvsem boju za emancipacijo delavcev in boju za delavske pravice in pravici do dela. Težko pa je govoriti z zanosom, če cilj še ni dosežen. Še več, če se zdi, da se ta cilj odmika in vemo, da bo potrebno še veliko naporov in bitk, da bi se uresničil. A vseeno poskusimo.

Prvi maj je praznik, ki so ga predniki začeli praznovati na skrivaj s strahom, da bojo za to kaznovani, potem so praznovali navkljub oblasti, ki je to slavnost tolerirala, ker ji drugega ni ostalo. Nadaljnja praznovanja po drugi svetovni vojni so se dogajala kljub temu, da jih je država zapovedala in se je zdelo, da takih praznovanj ne potrebujemo več, sedaj pa se zdi, da so ponovno potrebna. V kapitalizmu je vedno potrebno braniti pravice dela, pa čeprav je v Ustavi zapisano, da smo socialna država, saj bo napetost me kapitalom in delom vedno obstajala. Tudi če si še tako želimo sožitja in sodelovanja med kapitalom in delom za skupno dobro vseh ljudi.

Da je tako, nas prepričuje vsaj dvoje: dogajanja v preteklosti in obljube za prihodnost. Če se ozremo za poldrugo desetletje nazaj, vidimo, da je delo to, kar bi najraje ukinili, če ga ne bi potrebovali: izjemno povečanje nezaposlenosti, povečanje socialnih razlik, kjer je nastal majhen razred bogatašev, velik razred socialnih podpirancev in največji razred tistih, ki se dnevno borijo za to, da ne bi postali družbeno breme. Ko pa se govori o delu, se o njem ne govori s spoštovanjem, ki mu pripada, ampak v večini primerov kot o bremenu: delo je predrago, dajmo ga poceniti. Nikoli pa se ne govori, da je kapital predrag. Nasprotno: pripravljeni so ga še dodatno nagraditi in finančno razbremeniti. Seveda na račun cenejšega dela, nižje socialne varnosti, manjšega paketa zdravstvenih uslug, solidarnosti in tako dalje.

Tudi grožnje o večji fleksibilnosti dela spadajo v ta paket. Večja fleksibilnost dela naj bi prispevala predvsem k boljšemu delu in večji zavezanosti delavcev svojemu podjetju. A pomeni le eno: še lažje odpuščanje delavcev, zmanjševanje njihovih pravic, socialne varnosti in še večji prenos odgovornosti za usodo podjetja nanje. Kot da bi bili le delavci odgovorni za usodo svojega podjetja. Ko pa se govori o boljšem nagrajevanju, pa je slika popolnoma druga:  Bolje nagrajevati menedžment, saj je najpomembnejši za razvoj podjetja. Torej dvojna merila: delavec naj bi bolje delal, ko se bo bal za zaposlitev, menedžment pa le za boljšo plačo. Vemo pa, da je delavec že sedaj veliko bolj vezan na usodo svojega podjetja in se z njim bolj solidarizira.

A vseeno bodimo optimisti. Verjemimo, da bo socialno partnerstvo vzdržalo, da bojo sindikati delovali še bolj povezano in vsaj zaščitili dosedanje pridobitve, država pa se ne bo obnašala tako, kot da živimo in delamo samo za večji dobiček posameznikov, ampak za to, da vsi skupaj bolje živimo. In da bo k temu dodala kakšen kamenček tudi Evropska unija, v kateri živimo že eno leto.

Torej:
Živel Prvi maj, praznik dela in ne praznik dobička!

Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic

Sv.Jošt, 1.maj 2005