Spoštovani!

Kot vsako leto se tudi letos spominjamo dneva, ko je bila v Generalni skupščini OZN sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. In kot je običaj ob takih dogodkih, sebe in druge opominjamo, da bi se iz preteklih izkušenj kaj naučili: slabe izboljšali ali sploh odstranili, dobre v čim večji meri ohranili in še razvili. Pa dajmo, premislimo skupaj nekaj preteklih izkušenj.

Druga polovica osemdesetih, predvsem pa začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja so bila leta, ko smo imeli občutek, da nas boljše življenje, predvsem pa demokracija v najčistejši obliki neustavljivo in dokončno preplavljata. V novih nastajajočih nacionalnih državah je marsikdo videl dokončni konec nacionalnega zatiranja, nestrpnosti in diskriminacije, demokratične volitve so bile sprejete kot tisto dejanje, ko bojo ljudje za vselej odpravili s privilegiji in bogastvom na eni strani ter revščino in izključenostjo na drugi, institucije v teh novih ureditvah pa bodo čisto in samo ljudske.

Skratka: pričakovanja po idealni družbi so bila idealistična in s tem tudi nerealna. In kot se je v zgodovini še vedno zgodilo z idealizirano pričakovano prihodnostjo po pohodu skozi slavolok zmage, se je moralo zgoditi tudi tokrat: nestrpnosti in diskriminacije nacionalna država ni odpravila, privilegijev je pogosto še več kot prej, enako kot izključenosti, državne institucije pa se obnašajo tako kot vedno – če niso nadzorovane, so neobčutljive za potrebe in stiske ljudi. Sprememba političnega sistema je prinesla marsikaj dobrega predvsem na področju politične pluralne družbe, a žal tudi streznitev, da je politični strah iz prejšnjega sistema nadomestil eksistenčni strah v novem. Čeprav smo pridobili vrsto političnih pravic, smo, v veliki meri tudi po nepotrebnem, izgubili preveč socialnih pravic in ekonomske varnosti. Brez eksistenčne varnosti pa ne more biti niti politične ali socialne. Zato bo potrebno v prihodnje velike »zgodovinske cilje«, kjer je posameznik le v funkciji teh ciljev, na novo premisliti in najti mesto za vsakega posameznika: enakega in drugačnega.

Spoštovani!

Nobena oblast ne mara kontrole, le pristaja nanjo, ker se ji ne more izogniti. Oblast pa lahko nadzorujejo različne institucije, državne ali civilnodružbene.

In tokrat praznujemo desetletnico ene izmed institucij, ki skrbi, da bi oblast ne pozabila na svojo osnovno funkcijo: služiti ljudem. Varuh človekovih pravic, ki bo v svoji izvorni švedski obliki kmalu praznoval že dvestoletnico, je za Slovenijo dokaj nova institucija, a vseeno ne dosti mlajša od slovenske države. Če smo natančnejši: skupaj z svojim predhodnikom Svetom za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin celo starejša. In čeprav je še veliko, kar moramo storiti, si upam biti ponosen na delovanje te institucije kot tudi na delo vseh sodelavcev, ki so k temu prispevali. Ob tej priložnosti se bi rad zahvalil vsem, predvsem pa predsedniku Sveta prof. dr. Ljubu Bavconu in mojemu predhodniku, prvemu varuhu mag. Ivanu Bizjaku.

Vsi smo po svojih najboljših močeh in znanju prispevali k temu, da je ta institucija spoštovana tako v Sloveniji kot v svetu in da se lahko s ponosom ozremo v preteklost. Seveda pa tudi za varuha velja enako kot za vse ostale institucije: neprestano je potrebno kritično pregledovati delo in ga dopolnjevati. In to počnemo ves čas sami pri sebi, enkrat na leto tudi na tak slovesen način. Ob desetletnici pa je tudi priložnost za desetletni pregled. Tega bomo v naslednjih mesecih v miru natančno opravili, danes pa mi dovolite samo nekaj besed.

Prvo obdobje uvajanja nove institucije v slovensko družbo je bilo v težkih časih hitro končano, čeprav je bil novorojenček oblegan s prošnjami za reševanje nakopičenih problemov, ki so izvirali iz osamosvojitvenega obdobja: državljanstva, izbrisani, denacionalizacija in privatizacija; pa tudi vrsta krivic, ki so nastale kot »stranska škoda« popravljanja preteklih krivic. Veliko je bilo urejenega, veliko pa nas še vedno zavezuje k zavzetemu delu. Ob graditvi velike zgodovine naroda se je v celotni družbi preveč pozabljal posameznik. Čeprav se to ni nikdar dogajalo pri varuhu človekovih pravic, saj je delo z vsakim posameznikom naša osnovna dejavnost, smo se v zadnjih letih še posebej osredotočili na specifične potrebe in probleme posameznih skupin prebivalcev. Ustanovitev oddelka za otrokove pravice je en tak začetek. Vsi se strinjamo, da so otroci najbolj ranljiva skupina prebivalstva. A obstaja še vrsta drugih. Tem pa se bomo približali predvsem s pomočjo oddelka, ki se bo ukvarjal s problemi nestrpnosti in diskriminacije, ki ga je Državni zbor potrdil pred nekaj meseci.

Spoštovani!

Nestrpnost in diskriminacija drugačnih, nikoli neizpeta pesem žalostinka, je problem, s katerim se ne soočamo samo mi in ne samo v današnjem času. Odnos do neznanega drugega z vsemi posebnostmi je temelj vsake civilizacije, ki določa naše skupno življenje in ga je potrebno graditi venomer znova. Evropa je pred kratkim rekla odločni NE! izrazom nestrpnosti in postavila na kocko celo izvolitev evropske vlade. Ali smo mi sposobni odločno reči ne nestrpnosti? Globoko upam, da smo, čeprav me razstava, ki nas obkroža, poskuša prepričati, da ne. Predlagam, da se vsi za hip ozremo na stene tega prostora, ki kažejo našo temno plat nestrpnosti in se vprašamo, koliko smo tudi sami prispevali, zavestno ali zaradi brezbrižnosti, k tem dejanjem. Predvsem zaradi trdne odločenosti, da si tega ne bomo več dopustili.

Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic