Ekscelence, spoštovani gostje!
V tem reprezentančnem okolju smo se danes zbrali, da bi za kratek čas posvetili svoje misli dogodku, ki se je zgodil na današnji dan pred nekaj več kot petdesetimi leti in ob tem predvsem premislili njegov vpliv na današnje dni. Takrat so, kot vsi vemo, Združeni narodi sprejeli Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. To dejanje, sprejetje takega dokumenta, je bilo tisti čas nujno, enako kot je danes nujno spoštovanje te deklaracije in tudi drugih dokumentov, mednarodnih in domačih, ki nadgrajujejo Splošno deklaracijo. S tem mislim na evropsko Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropsko socialno listino, Konvencijo o pravicah otrok in še vrsto drugih dokumentov, ki dajejo osnovni okvir boljšemu življenju ljudi.
Spoznanje, da je potrebna neka mednarodna zaveza o spoštovanju človekovih pravic, je izšlo iz posledic druge svetovne vojne, obdobja, ko je prevladovalo mišljenje, da je posameznikovo življenje le v funkciji promocije “velikih zgodovinskih” ciljev: nacionalnih, ideoloških, verskih in drugih. Za družbo je nujno prepoznavanje pomembnosti družbenih in državnih razvojnih ciljev, pomembno je tudi, da ima država vizije razvoja. Brez tega so njeni ukrepi le beganje od enega do drugega dnevnega problema. Toda v razvojnih vizijah in ciljih vsake družbe mora biti prostor tudi za vsakega posameznika: enakega in drugačnega. V skupnih ciljih mora najti svojo možnost vsak človek. Varnost družbe mora biti sinonim za svobodo posameznika. Družbe, ki ne priznajo soodvisnosti skupnih družbenih ciljev s potrebami vsakega prebivalca, družbe, ki ne poznajo enačaja med svobodo in varnostjo, čez leta ali desetletja odpirajo množične grobove in preštevajo kosti tistih, katerih življenje je bilo v nekem zgodovinskem trenutku prepoznano kot nepotrebno ali celo nevarno za neke višje cilje. In sprejetje deklaracije o človekovih pravicah je pomenilo preprečiti katastrofe, ki jih povzroča nezavedanje soodvisnosti pravic družbe in posameznika. Žal dogodki zadnjih petdesetih let kažejo, da to zavedanje še ni v celoti dobilo svoje potrditve.
Tako kot svetovnih dogodkov se državljani Slovenije spominjamo tudi nacionalnih: letos je poteklo deset let, ko smo dobili lastno državo. Z njenim nastankom je bilo povezanih veliko želja in pričakovanj - tako skupnih kot individualnih. Pričakovanj glede lastnega družbenega razvoja kot tudi tistih, ki so bila povezana s človekovimi pravicami. Ta pričakovanja so bila povezana predvsem z političnimi pravicami: politično svobodo, svobodo do združevanja po ideološki in politični podobnosti, večstrankarskim sistemom. To smo tudi dobili: strah pred politiko je preteklost.
Žal pa smo po nepotrebnem izgubili preveč ekonomskih in socialnih pravic. Nezaposlenost tudi kot posledica nezakonitega odpuščanja z dela, stanovanjski problemi zaradi premalo domišljene stanovanjske politike, povečana neenakost in revščina, ki nista posledici nedela ampak napačnega družbenega ali geografskega položaja posameznika, nestrpnost do drugih in drugačnih, dolgotrajni sodni postopki so le nekatere negativne posledice premalo domišljenega razvoja. To pa močno vpliva na počutje vsakega posameznika in s tem tudi družbe v celoti. Lahko ugotovimo, da je politični strah iz prejšnjega sistema zamenjal eksistenčni strah v novem sistemu.
To kaže na področja, kamor se moramo usmeriti v prihodnje, da se bosta družba kot celota in vsak posameznik počutil varnega in svobodnega. Poleg političnih pravic morajo dobiti svoje mesto v razvojnih vizijah tudi ekonomske, socialne in kulturne pravice, ki bodo zagotavljale uresničevanje človeškega dostojanstva vsakega izmed nas.
Matjaž Hanžek, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije
