Letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 1998 je v državnem zboru že od aprila lani, zato mi dovolite, da predstavim le nekaj njegovih glavnih poudarkov. Ti so zbrani predvsem v prvem poglavju, v katerem so podane ocene, ugotovitve in analize o spoštovanju človekovih pravic in pravni varnosti državljanov in drugih prebivalcev v Sloveniji. Poleg tega pa so v prvem delu predstavljene tudi tri analize, v katerih so moji namestniki osvetlili vprašanja kako do bolj učinkovite in prijazne javne uprave, vprašanje dostopnosti informacij javnega značaja in vprašanje vzpostavljanja učinkovitih pritožbenih poti.
 

A. Predstavitev poročila.

 Problemi na področju uveljavljanja človekovih pravic so posledica slabega delovanja države Resna prizadevanja za izboljšanje je zaslediti le na nekaterih področjih, rezultate pa komaj kje. Utemeljeno je torej vprašanje, ali ni tak odnos do odprtih vprašanj človekovih pravic dejansko oblika njihovega sistematičnega kršenja. Težko je namreč verjeti, da odgovorni niso zmožni določiti pravih prednostnih nalog na tem področju. Zdi se, da mu preprosto posvečajo premalo pozornosti. Zlasti glede stanja v sodstvu smo bili priča tudi poskusom olepševanja stanja s pretiranim poudarjanjem nekaterih dobro delujočih sodišč in interpretacijo statističnih podatkov. To ni rešitev za probleme, nasprotno, ustvarjanje lažnega vtisa zmanjšuje zavzetost za izboljšanje.

Številni konkretni problemi, s katerimi se srečujejo posamezniki, imajo svoje korenine v nepopolni in zastareli zakonodaji, ki ni prilagojena veljavnim pravnim temeljem in dejanskemu stanju v družbi.. Sprejemanje potrebnih zakonov poteka prepočasi. Niti uskladitev z ustavo še ni izvedena. Počasno je odpravljanje neskladij med posameznimi zakoni in odpravljanje pomanjkljivosti novih zakonov, ki se pokažejo ob izvajanju. Za primer lahko navedem primer iz leta 1999, ko je trajalo skoraj leto dni, preden je bilo ponovno omogočeno odločanje o odpisu obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko zavarovanje, ki je bilo s pomanjkljivo spremembo zakonodaje onemogočeno. Zakonodajni postopek ne pomeni le sprejemanja novih zakonov, ampak tudi njihovo prilagajanje in vpenjanje v celovit pravni red.Priča pa smo stanju, ko se celo neustavnosti, ki jih ugotovi ustavno sodišče, pogosto ne odpravijo v postavljenem roku. Odveč je poudarjati, da te neustavnosti prizadevajo interese ljudi, saj sicer ne bi sprožili postopka za presojo ustavnosti.

V poročilu smo navedli 18 področij, ki jih je treba na novo zakonodajno urediti, da bi bilo mogoče učinkovito varstvo pravic ali da bi se izboljšal položaj posameznika. V letu 1999, torej po letu, na katerega se nanaša poročilo, so bili od teh 18 sprejeti trije zakoni, do današnjega dne pa še eden (ZIKS).

Med navedenimi nujnimi zakoni za uspešno varstvo pravic naj jih na tem mestu omenim le naslednjih pet::

1. Na področju ekonomsko socialnih razmerij je ključnega pomena čimprejšnje sprejetje novega zakona o delovnih razmerjih,, ki mora primerneje opredeliti pravice zaposlenih in način njihovega varovanja.
2. Brez zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine osebe, ki so jim že posamično priznane pravice po zakonu o popravi krivic in zakonu o žrtvah vojnega nasilja, teh pravic dejansko ne morejo uveljaviti.
3. Zakon, ki bo uredil napotitev, pridržanje,varstvo pravic in zdravljenje oseb z duševnimi motnjami proti njihovi volji , je že vse predolgo v pripravi, brez novega zakona pa to področje ni ustrezno urejeno. Zakon mora urediti pogoje za napotitev na zdravljenje proti volji prizadetega in opredeliti učinkovite postopke za varstvo pravic in preverjanje potrebnosti uvedenih ukrepov.
4. Še vedno je neurejeno vprašanje brezplačne pravne pomoči.
5. Na področju dovoljenih posegov v ustavno zagotovljene pravice je nujno v zakonu, ki ureja obveščevalno in varnostno dejavnost, sprejeti ustrezno ureditev pogojev in postopka za dopustne posege in zagotoviti temelje za učinkovit nadzor zakonitosti izvajanja tovrstnih posegov.

Osrednji problem delovanja državnih organov, ki pomeni tudi očitno kršitev pravic številnih ljudi,so nerazumno dolgotrajni postopki v sodstvu in upravi. Zaostanki v sodnih postopkih so bili ve letu 1998 in še vedno ostajajo eden najresnejših problemov na področju spoštovanja človekovih pravic. Potek številnih postopkov na različnih sodiščih je takšen, da pomeni kršitev ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva. V minulih dveh letih se je zavedanje resnosti tega problema sicer okrepilo, vendar celovitega programa odpravljanja zaostankov, kljub sklepu državnega zbora še ni. Seznanjeni smo z oblikovanjem nekaterih rešitev za izboljšanje stanja, vendar do izboljšanja še ni prišlo. Skupno število nerešenih zadev se je v letu 1998 celo povečalo, v lanskem letu pa se je po naših informacijah zmanjšalo manj, kot se je zmanjšal pripad.

Kot primer naj navedem, da so na upravnem oddelku  vrhovnega sodišča prihajale na vrsto zadeve, stare 5 let, oziroma 4 leta, če je šlo za denacionalizacijo. Pritožbene zadeve zoper odločbe upravnega sodišča so prišle na vrsto po letu in pol. Na obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti je bilo treba čakati dve leti ali več.

Na višjem delovnem in socialnem sodišču je bila čakalna doba več kot dve leti, ne dosti manj od dveh let pa celo v prednostnih zadevah. Na smo zaznali petletni zaostanek oziroma triletnega v prednostnih zadevah. Zelo dolgotrajno je čakanje na odločitev tudi na delovnih sodiščih v Kopru (2 leti za prednostne zadeve) in v Mariboru.

Po drugi strani velja vendarle omeniti, da je kar nekaj sodišč, ki zadeve obravnavajo redno in tekoče. Dejavnosti za odpravo zaostankov naj bodo torej usmerjene k temu, da se stanje na takih sodiščih ne bo poslabšalo in da se bo hkrati izboljšalo tam, kjer je nezadovoljivo.

Problem je kompleksen, čez noč ga ni mogoče razrešiti, zato je še posebej pomembno, da odgovorni v izvršilni in sodni oblasti pripravijo načrt vseh ukrepov zakonodajne, organizacijske, kadrovske in finančne narave, ki bodo v primernem času zagotovili normalizacijo stanja. Na zakonodajnem področju bo potrebno nadaljevati s prilagajanjem materialne, procesne in organizacijske zakonodaje. Pri tem je nujno iskati rešitve tudi z uvajanjem arbitraže in poravnave.

 Pri upravnih postopkih je skrb zbujajoče, da se jasne zakonske določbe o roku za odločitev (splošni rok dveh mesecev ali enoletni rok pri denacionalizaciji) kršijo in da iz leta v leto ne prihaja do izboljšanj, ki bi dokazovala, da si odgovorni vsaj prizadevajo spoštovati veljavne zakone. Nedoslednost pri izvajanju predpisov ustvarja vtis neučinkovitosti in arbitrarnega postopanja. Priča smo nedopustni sprijaznjenosti s protizakonitim načinom poslovanja.

Poleg kršitev veljavnih zakonskih rokov prihaja pri delovanju državnih organov seveda tudi do primerov samovolje, prekoračitve pooblastil, nekorektnega ravnanja in kršitve načel dobrega upravljanja. Vendar tako po številu kot po resnosti ne pomenijo množičnega ali sistematičnega pojava. Zahtevajo pa resno obravnavanje in stalna prizadevanja za izboljšanje stanja. Posebno pozornost velja posvetiti sicer razmeroma redkim primerom brutalnosti, prekomerne uporabe sile in ponižujočega ravnanja. Ponavljamo tudi predlog za sprejem kodeksa ravnanja v državni upravi, ki bo omogočil preglednejše preverjanje korektnosti uprave.

Različnim oblikam socialnih problemov bo še naprej treba posvečati posebno pozornost, saj sta revščina in socialna stiska očitno prepogost pojav. Izstopajo primeri socialne izključenosti zaradi dolgotrajne brezposelnosti, posebej občutljiv pa je položaj otrok v družinah, ki se srečujejo s temi problemi. Ti očitno nimajo enakih izhodiščnih možnosti kot njihovi vrstniki.

Kot sem dejal že na začetku, smo v letnem poročilu za leto 1998 v uvodnem poglavju predstavili tudi podrobnejšo analizo treh pomembnih področij.

Pri vprašanju kako do bolj prijazne in učinkovite javne uprave, se zavzemamo za oblikovaje kodeksa etike upravnih uslužbencev, v katerih bi, med drugim, določili tudi etična pravila obnašanja uslužbencev, ki jih predpisi ne vsebujejo. Ob tem smo kot glavno usmerite poudarili, da sta javni uslužbenec in posameznik enakopravna subjekta, tudi ko gre za stranko v postopku, njun položaj pa je določen s predpisi. Posameznikove ustavne pravice in temeljne svoboščine so še posebej varovane. Glede na to, da je država zaradi ljudi in ne nasprotno, javni uslužbenci pa naj bi ljudem zagotavljali (čim bolj kakovostne) storitve države, mora biti primeren tudi osebni odnos uslužbenca do posameznika.

Za položaj posameznika v razmerju do javne uprave je posebnega pomena še dvoje. Eno je odprtost javnega sektorja, preglednost njegovega delovanja in zagotavljanje informacij javnega značaja oziroma omogočanje dostopa do njih. Drugo pa je zagotovljenost znanih in učinkovitih pritožbenih poti, če pride do nepravilnosti pri delu organov javne uprave, in to ne samo glede odločitev o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznika, temveč tudi glede vsega drugega, kar zadeva posameznika (dostopnost služb, ravnanje in odnos uslužbencev itn.).

Glede dostopnosti informacij javnega značaja se zavzemamo za sprejem zakona, ki bo na podlagi drugega odstavka 39. člena ustave uredil način uresničevanja pravice do pridobitve informacij javnega značaja, ki naj bo sprejet hkrati z zakonom o določanju in varovanju tajnosti državnih organov. Organi javne uprave naj že do sprejema zakona omogočijo dostop do informacij javnega značaja na svojem področju in sprejmejo svoja pravila o postopku na zahtevo do informacij javnega značaja. Posebej poudarjamo nujnost preprostega in brezplačnega dostopa do vseh veljavnih predpisov.

Glede vzpostavljanja učinkovitih (neformalnih) pritožbenih poti poudarjamo da morajo biti te predvsem jasne, dostopne, nepristranske, hitre in dobro znane. Če je pritožba utemeljena, pa je treba, kadar je le mogoče, pritožniku omogočiti vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če do nepravilnega ravnanja ne bi prišlo.

V letnem poročilu za leto 1998 je poleg omenjenega seveda še obsežno poglavje, v katerem podrobneje predstavljamo problematiko po posameznih področjih, na voljo pa so tudi različni podatki o delu varuha in statistična analiza opravljenega dela.

V poročilu smo navedli nekaj organov, ki se niso ustrezno odzivali na naše poizvedbe in predloge. Od navedenih to še vedno velja za ministrstvi za zdravstvo in kulturo ter za stanovanjski sklad mestne občine Maribor.
 

B. Premiki

Med pozitivnimi premiki, do katerih je prišlo medtem, ko je letno poročilo za leto 1998 čakalo na obravnavo v državnem zboru, naj omenim sprejem nekaterih pomembnih zakonov s področja osamosvojitvene problematike, na katere smo opozarjali že vse od začetka delovanja naše institucije; gre zlasti za zakon o azilu in zakon o ureditvi statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ. Pomemben je tudi sprejem zakonov o splošnem upravnem in pravdnem postopku ter izvrševanju kazenskih sankcij, še posebej pa pozdravljamo zakonsko ureditev preživninskega sklada.

Na nekaterih sodiščih in pri nekaterih problematičnih upravnih postopkih zaznavamo izboljšanje stanja. Na kratko torej: In vendar se premika, čeprav počasi, mnogo prepočasi. 

 

C. Uresničevanje sprejetih sklepov

Državni zbor je ob obravnavi dosedanjih letnih poročil varuha za leta 1995, 1996 in 1997 sprejel več sklepov. Dovolite mi, da ob koncu uvodne predstavitve letnega poročila za leto 1998, spomnim le na nekatere med njimi:

 

Državni zbor je, med drugim, sklenil, da bo “posvetil prednostno pozornost obravnavi zakonodaje, za katero varuh človekovih pravic ugotavlja, da ne daje ustrezne podlage za delo pristojnih državnih organov, ker ni v celoti usklajena niti z ustavo niti z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami ter z novo nastalimi družbenimi razmerami”(sprejet 1999).Sklep se počasi uresničuje, saj je sprejetih le nekaj od pomembnih zakonov. 

 

“Za izboljšanje pravne varnosti nujno sprejeti ukrepe in program za izboljšanje učinkovitosti sodišč. Kot ukrep na normativnem področju morata Državni zbor in Vlada Republike Slovenije posvetiti posebno pozornost ter prednostno obravnavati predpise, ki pomenijo zmanjšanje zadev, ki jih rešuje sodstvo ter poenostavljajo sodne postopke.” (1997) Celovit program ni bil sprejet, zato se po moji oceni problem rešuje parcialno.  “Za varstvo otrokovih pravic bi bilo smiselno uvesti ustrezne oblike zastopanja in zagovorništva otrok.S tem bi odpravili tudi dvojno vlogo centrov za socialno delo, ki opravljajo strokovno socialno-varstveno delo in hkrati na podlagi javnih pooblastil tudi upravno delo(1999).Glede tega sklepa ni zaznati dejavnosti za njegovo uresničitev.  “DZ predlaga da se čimprej pripravi podzakonski akt v skladu z 78. členom zakona o varstvu okolja, ki ureja obveznost plačila odškodnine oz. t.i.Glede tega sklepa ni zaznati dejavnosti za njegovo uresničitev. povzročiteljev škode na okolju, razvrednotenja ali povzročitve nevarnosti za okolje in s tem na zdravju ljudi.” (1999).Po mnenju nekaterih neuresničljivo določilo zakona je še vedno v veljavi, podzakonski akt pa ni sprejet. 

 

Državni zbor je poleg tega ugotovil potrebo po ponovni organizirani brezplačni pravni pomoči osebam, ki ne morejo plačevati visokih odvetniških tarif. Nujnost brezplačne pravne pomoči je še bolj zaostrena z uveljavitvijo zakona o pravdnem postopku, ki predvideva v nekaterih postopkih obvezno zastopanje, zakonske rešitve pa kljub obljubam še ni.

 

Prav tako bi bilo, po mnenju državnega zbora, treba z vidika nezaposlenosti in številnih stečajev nameniti več pozornosti uveljavljanju pravice do dela (1999). Nekateri novi mehanizmi aktivne politike zaposlovanja nakazujejo boljše možnosti ponovne zaposlitve težje zaposljivih kategorij brezposelnih, jasnih rezultatov pa še ni.

 

Med sklepi, v katerih državni zbor poziva k ukrepanju vlado, pa naj omenim predlog vladi (, da naj ob upoštevanju ugotovitev in opozoril varuha, čimprej ukrepa na posameznih področjih in pripravi načrt ukrepov za odpravljanje vzrokov kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri odpravljanju posamičnih težav sicer zaznavam pri mnogih resorjih večjo zavzetost, volje za hitro izkoreninjenje nekaj najtrdovratnejših sistemskih problemov pa žal ni zaslediti.

Lani je državni zbor konkretno sklenil, da naj vlada zagotovi, da bo davčna uprava skrajšala dolgotrajne davčne postopke in dosledno upoštevala predpisane roke za odločanje; da bosta država ter davčni zavezanci pri plačilu zamudnih obresti v enakopravnem položaju; da bo davčna uprava odločbe o zavrnitvi zahtev za odpis davčnega dolga zavezanca obrazložila tako, da bo mogoče razbrati kriterije, na podlagi katerih je bila odločba rešena pozitivno ali negativno. Ni mogoče zanikati nekaterih prizadevanj za izboljšanje stanja, vendar je še daleč od zakonitega (toda o tem ste govorili v preteklih dneh).

Ker je večina omenjenih in še nekaj drugih splošnejših sklepov doslej ostalo le na papirju, pozdravljam predlog sklepa, da se opravi analiza uresničevanja dosedanjih sklepov državnega zbora ob obravnavi poročil varuha še v tem mandatu. Z vztrajanjem pri uresničevanju sprejetih sklepov bi lahko državni zbor veliko pomagal k izboljševanju razmer na področju varovanja človekovih pravic in odpravljanju neurejenosti, pomanjkljivosti in problemov, s katerimi se vsak dan srečujejo državljani in prebivalci te države. Obravnavanje letnega poročila varuha človekovih pravic je namenjeno prav odkrivanju nepravilnosti ter iskanju boljših in ustreznejših rešitev. Pravico do dobrega upravljanja danes splošno razumemo kot eno državljanskih pravic. Ljudje upravičeno zahtevajo dobro delujočo državo in skupaj smo jim jo dolžni zagotoviti.