Govor varuha ob obravnavi Letnega poročila 2003 v državnem zboru

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Ministri in ostali predstavniki vlade!
Spoštovani predcedujoči!

Najprej bi se vam rad zahvalil za to,da ste kljub obilici dela že na to sejo uvrstili tudi Poročilo varuha človekovih pravic za leto 2003, prav tako za korektno obravnavo v odboru za notranjo politiko. Tudi čas, rezerviran za današnjo razpravo kaže, da bo razprava dolga in prepričan sem, tudi izčrpna. Prav tako ne morem mimo reakcije Vlade na to poročilo: izdelala je do sedaj najbolj izčrpno mnenje, v katerem je v veliki meri pojasnila opažanja varuha. Predvsem pa je pomembno, da je k temu mnenju priložila informacijo o realizaciji priporočil, ki jih je DZ sprejel ob obravnavi prejšnjega poročila. Čeprav še z vsem ne moremo biti zadovoljni, pa to kaže ne velik premik v razumevanju pomena človekovih pravic, institucije varuha in ne nazadnje državnega zbora.

Ne bom dolg in ne bom natačno razlagal vsebine poročila, saj sem prepričan, da ste ga vsi natančno prebrali. Zato bom le na kratko povzel glavne ugotovitve, predvsem pa probleme in napake v delovanju države. Kakšnih posebnih »inovacij« pri kršenju človekovih pravic v tem letu nismo zasledili, kar je tudi prav. Ponavljajo se napake iz prejšnjih let tudi zato, ker institucije prepočasi reagirajo na zahteve varuha, čeprav moram priznati, da se na veliko področjih stanje izboljšuje. Neodzivanja na varuhove zahteve je manj, ko pred leti, a še vedno so nekatere institucije, ki jih je potrebno preveč »spodbujati«, da odgovorijo. Pri tem bi posebej izpostavil državnega pravobranilca in nekatera ministrstva, ali vsaj del le-teh (za šolstvo, za delo, družino in socialne zadeve, okolje in prostor in energijo). Reforma uprave daje slutiti, da se stvari počasi zboljšujejo, poudarek pa bo potrebno nameniti lokalnemu vidiku: z izboljšavami bo potrebno pohiteti, a vseeno ne na račun kakovosti. Na področju omejitev osebne svobode je zgodba enaka kot že vsa leta: predvsem prezasedeni zapori, in s tem vrsta drugih problemov, ki jih prezasedenost povzroča. Pri tem mislim na ogrožanje zdravja zapornikov, pomanjkljivo zdravstveno in psihiatrično oskrbo, slabo varnost obsojencev, slabe pa so tudi možnosti za verske obrede, pri čemer pogrešamo aktivnost vladnega urada za verske skupnosti. Posebej moram še omeniti tisto, kar omenjamo vsako leto: zakona o duševnem zdravju vključno z pravicami bolnikov še vedno ni!

Tudi na področju sodstva se stvari niso opazneje izboljšale. Sodni zaostanki so še vedno tema številka ena in nič ne kaže, da bi se v kratkem kaj spremenilo. Če bi, pogojno rečeno, lahko sprejeli dolgotrajno odločanje sodišč o nekaterih problemih, ki za usodo posameznika niso življenjsko pomembni, pa težko sprejmemo zavlačevanje pri odločanju o usodi otrok. Otroci ne smejo več let čakati na odločitve pristojnih organov, da bo odločeno o njihovih pravicah, ki jih jamčita ustava in Konvencija o otrokovih pravicah. Prepozne odločitve ne potrebuje nihče. Pri tem pa nisem prepričan, da je v postopkih, kjer se odloča o otrokovih pravicah, vedno vzrok za počasnost le preobremenjenost sodnikov; menim, da je pogosto vzrok za odlašanje z odločitvijo tudi  strah pred odgovornostjo za usodo otrok in njihovih staršev.  Ker pa se je letos del odločanja o otrokovih pravicah prenesel s centrov za socialno delo na sodišča, se bojim, da bomo v naslednjem varuhovem poročilu opozarjali na poslabšanje stanja na tem področju. Zato si bomo še vnaprej prizadevali, da bo imelo odločanje v  zvezi z otrokovimi pravicami prednost tudi v praksi in ne le na papirju.

Ponovno poudarjam, da so vsi organi dolžni postreči varuhu človekovih pravic z vsemi podatki, ki jih zahteva, ne glede, ali se jim to zdi smiselno ali ne. Na tem bomo vztrajali ne zaradi kapric ampak zaradi pravice prebivalcev Republike Slovenije, da živijo v čim prijetnejšem okolju. To velja tudi za nekatera profesionalna združenja in njihova častna razsodišča, in razlićne druge disciplinske organe, čeprav le-ta niso državni organi. A ko jim zakon podeli nekatere pristojnosti in pooblastila, je njihovo delo podrejeno javnemu nadzoru. Tudi nadzoru varuha človekovih pravic. Prepogosto delujejo posamezna profesionalna združenja bolj v vlogi zaščitnika slabega dela svojih članov kot v vlogi dvigovanja profesionalne etike na svojem področju. Profesionalnost takih združenj je še posebej pomembna zato, ker o strokovnosti dela praviloma odločajo samo ona. Zato je nujno, da presežejo pojmovanje svojega dela le kot zaščitnika lastnih članov in postanejo zaščitniki, zakonitosti, strokovnosti in korektnosti, pa čeprav pridejo v konflikt s svojimi člani, ki delajo malomarno.

Spoštovani!

Če za konec lahko rečem, da pri delovanju državnih organov v preteklem letu nismo zasledili kakšnih posebnih sprememb, se je v preteklem letu pokazal nek drug problem, ki je bil prej latentno prisoten. To je vprašanje nediskriminatornosti. Ne bom jih našteval, saj jih vsi poznamo zelo dobro. Kaže, da smo predolgo živeli v prepričanju, da nestrpnost ni slovenski problem in nas je to presenetilo. A za preprečevanje nestrpnosti je odgovorna država z vsemi svojimi institucijami; v prvi vrsti pa vlada, ki mora s pozitivnimi ukrepi odpravljati vire nestrpnosti. Predvsem tako, da daje možnost vsakemu posamezniku, da se lahko tvorno vključi v družbo.

Hvala.

Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic

  Državni zbor je ob obravnavi rednega letnega poročila varuha človekovih pravic za leto 2003 s 43 glasovi za in desetimi proti sprejeli tudi 26 priporočil, ki segajo na področja ocene o spoštovanju človekovih pravic in pravni varnosti v državi, ustavnih pravic, varstva osebnih podatkov, omejevanja osebne svobode. Priporočila se nanašajo tudi na področje pravosodja, policijskih postopkov, upravnih zadev, zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenega varstva ter varstva otrokovih pravic in nasilja v družini.

Vlada naj v okviru strategije protidiskriminacijske politike, glede na veliko družbeno razslojevanje, vodi odločnejšo politiko skupnega razvoja celotne družbe, katere cilj bo predvsem aktivno vključevanje vseh skupin ljudi v razvoj, je eno izmed priporočil. Državni zbor podpira pobudo varuha človekovih pravic, da se znotraj obstoječe institucije varuha oblikuje notranja organizacijska enota, ki se bo specializirala za spremljanje diskriminacije in nestrpnosti. Vlada in pristojna ministrstva naj glede na dejstvo, da še vedno ne prihaja do pravočasne izvršitve odločb ustavnega sodišča, s katerimi je ugotovljena neustavnost zakonov in podzakonskih aktov, vložijo vse potrebne napore v sprotno reševanje tovrstnih zadev.

Poleg tega naj vlada predlaga sistemsko ureditev za priznanje sedaj ustavno neimenovanih narodnih manjšin in za njihovo enakopravnejšo obravnavo. Vlada in pristojni državni organi naj vodijo bolj usklajeno politiko za reševanje romske problematike. V zvezi s tem je potrebna celovita zakonska ureditev tega vprašanja, predvsem v področni zakonodaji, ki ureja področja socialnega varstva in zavarovanja, zdravstvenega varstva in zavarovanja, zaposlovanja in brezposelnosti, vzgoje in izobraževanja.

Vlada naj v zvezi z zakonom o varstvu osebnih podatkov še posebej vztraja na oblikovanju enotne neodvisne institucije za varovanje osebnih podatkov oziroma za nadzor nad vzpostavljanjem zbirk in uporabo teh podatkov. Zagotoviti mora tudi večjo odprtost, preglednost in javnost svojega dela, kar je možno uresničevati s pravilnim dostopom do podatkov javnega značaja, kar so vse pomembni elementi sodobne, demokratične in pravne države.

Na področju omejevanja osebne svobode, naj vlada in pristojni organi delujejo še posebej hitro, če je obdolženec v priporu. Vlada in pristojni organi naj oblikujejo takšno kriminalitetno politiko, ki bo poleg zatiranja kriminalitete z represijo zagotavljala tudi sistem primernih ukrepov za njeno preprečevanje. Državni organi so zavezani tudi zagotoviti varnost zaprtim osebam, zato naj sprejmejo vse razumne ukrepe, da se obsojencem zagotovi varnost tudi v razmerju do soobsojencev.

Na področju pravosodja naj si vlada oziroma pristojno ministrstvo, sodstvo, državno tožilstvo, državno pravobranilstvo in odvetništvo vsak v okviru svojih pristojnosti prizadevajo za redno in učinkovito odločanje v vseh sodnih postopkih, saj so še vedno prisotni sodni zaostanki na posameznih področjih. Vlada in sodišča naj si prizadevajo za zakonito, učinkovito in hitro delo izvršiteljev pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja.
 
Kar se tiče policijskih postopkov, naj vlada in pristojno ministrstvo zagotovita pravočasno in dosledno uvedbo disciplinskega postopka zoper policista vedno, kadar so podane okoliščine, ki utemeljujejo uvedbo takšnega postopka Vlada oziroma pristojno ministrstvo naj uveljavita zakonsko ureditev policijskih pooblastil, ki bo zagotavljala predvidljivost primerov, v katerih je posamezno pooblastilo mogoče uporabiti, hkrati pa mora biti zagotovljen tudi učinkovit pravni nadzor skupaj z ustreznimi in učinkovitimi sredstvi zoper zlorabo policijskih pooblastil.

Kar se tiče otrokovih pravic, državni zbor vladi predlaga, naj zagotovita možnosti za aktivno učenje o otrokovih pravicah na vseh ravneh izobraževanja. Prav tako je treba usposobiti za izobraževanje o otrokovih pravicah tudi učitelje in tudi druge strokovne delavce. Vlada naj s pripravo ustreznih predpisov zagotovi, da bodo otroci imeli pravico do svojega zastopnika v vseh postopkih, kadar jih starši ali njihovi skrbniki ne znajo ali ne zmorejo ustrezno zastopati.