Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je na podlagi nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma (v nadaljevanju: DPM) po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, brez predhodne najave, 20. 07. 2010 obiskal Dom počitka Mengeš (v nadaljevanju: DP Mengeš ali dom). Obisk so opravili predstavnika Varuha in predstavnica pogodbene nevladne organizacije Pravno-informacijski center nevladnih organizacij - PIC. Naknadno si je dom in delovanje zdravstvene službe dne 27. 9. 2010 po pooblastilu Varuha ogledala tudi dr. med. spec. psihiatrije, ki kot pogodbena izvedenka sodeluje z DPM s priporočili z zdravstvenega vidika (v nadaljevanju: pogodbena izvedenka).
Sprejela nas je direktorica DP Mengeš, kasneje pa so ob obisku oddelka sodelovali še namestnica direktorice za področje zdravstva in oskrbe, socialna delavka in osebje varovanih oddelkov.
DP Mengeš sestavljata dva objekta in povezava med njima, zgrajena pred sedmimi leti. Stari objekt (zgrajen pred približno 100 leti) je označen kot objekt A, novi objekt (zgrajen leta 1984) pa kot objekt B. Prvi ima dve nadstropji in v njem sta tudi oba varovalna oddelka. Dom ima tudi enoto v Trzinu s kapaciteto 57 stanovalcev; po pojasnilih direktorice so tam odprti oddelki in poleg receptorja in izvajalcev programov tam ni drugega osebja in te enote zato nismo obiskali.
Dom je lepo in sodobno urejen, opremljen prijetno in funkcionalno. V njem je v zadnjih sedmih letih prišlo do več adaptacij, katerih namen je izboljšati pogoje bivanja za stanovalce. Adaptacije vršijo postopno, in sicer obnavljajo hkrati po pol enega oddelka, posamezna obnova pa skupno traja dva do tri mesece. Pri tem del stanovalcev, skupaj s posteljami in njihovimi stvarmi naselijo v večnamenski prostor, preostale pa razselijo po domu. Po končani obnovi jih vrnejo v oddelek, ki je obnovljen in začnejo z deli na drugi polovici oddelka.
Po zagotovilih, ki smo jih prejeli ob uvodnem razgovoru, stanovalcev v času obnove začasno ne nastanjajo v varovani oddelek A2. Nekoliko kasneje pa smo od osebja prejeli pojasnilo, da so ob takih priložnostih stanovalce med drugim nastanjali (tudi) v oddelek A1. Ta oddelek je bil spremenjen v varovani oddelek pred nedavnim, zato smo sicer sklepali, da je do omenjenih, čeprav začasnih, nastanitev prihajalo še pred spremembo. Vseeno pa smo poudarili, da bi bila nastanitev stanovalcev iz odprtih oddelkov v varovani oddelek, pa čeprav samo začasno za čas obnove, nedopustna. V varovani oddelek je namreč dopustno sprejeti le osebo, ki izpolnjuje pogoje po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) in je v namestitev privolila oziroma je o namestitvi odločilo sodišče. Stališče DPM je, da bi bilo dopustno stanovalca, ki teh pogojev ne izpolnjuje, morebitnemu njegovemu soglasju navkljub, namestiti na tak oddelek le izjemoma ter če bi se ga obenem tudi seznanilo s kombinacijo za odklepanje vrat oziroma oskrbelo s ključem za priklic dvigala, in bi bil ta stanovalec geslo oziroma ključ tudi sposoben uporabljati.
Uradna kapaciteta Doma na lokaciji v Mengšu je 203 postelj, na dan našega obiska pa sta bila na tej lokaciji nastanjena 202 stanovalca.
Povprečna starost stanovalcev v Domu se giblje med 82 in 84 leti. V času našega obiska so bili štirje stanovalci mlajši od 65 let. Zaradi bolezni je bila nujna njihova namestitev v domu. Čeprav se DPM zaveda, da nastanitev mlajših, bodisi invalidov ali oseb, ki okrevajo po hujših zdravstvenih težavah (npr. kardiovaskularne narave) v dom starejših ni najbolj primerna, pa je to, ob odsotnosti drugačne oblike oskrbe (invalidom prilagojena bivalna enota, negovalna bolnišnica), očitno v praksi edina možna rešitev. Republika Slovenija oziroma pristojno ministrstvo bi moralo čim prej pristopiti k sistemskemu reševanju tovrstne problematike, na kar je Varuh opozarjal tudi že v preteklosti (npr. Letno poročilo Varuha za leto 2007).
En stanovalec je bil okužen z MRSA (Meticilin Rezistentni Staphylococcus Aureus). Po pojasnilih direktorice so imeli zaradi tovrstnih okužb kar precej težav in tako oseb z diagnozo MRSA sploh ne sprejemajo več; čim nekdo prihaja iz bolnišnice, zahtevajo izvid za MRSA in če slednji ni predložen ali kaže okužbo, osebe ne sprejmejo. V tej zvezi smo izpostavili, da je eden izmed pogojev za sprejem v dom seveda lahko tudi zdravstveno stanje posameznika, vendar le, kolikor bi razpoložljive kapacitete (namestitvi okuženih z MRSA je v DP Mengeš namenjena ena triposteljna soba) ali potrebne storitve, ne bile na voljo.
Varovani oddelek A2 je v drugem nadstropju. Vrata tega oddelka je bilo s stopnišča ob vstopu mogoče brez ovir odpreti. Ob izhodu iz oddelka pa je potrebno v ta namen najprej odtipkati pravilno kombinacijo številk. V oddelek in iz njega je mogoče priti tudi prek dvigala, ki ga je v oddelku možno priklicati le s ključem. Osebje nam je zatrdilo, da se sob stanovalcev ne zaklepa in tudi sami nismo ob ogledu našli zaklenjene nobene sobe.
Kapaciteta varovanega oddelka A2 je 27 postelj. Ob našem obisku so bile vse zasedene, pri čemer je bilo pet stanovalcev moškega, 22 stanovalk pa ženskega spola. Inkontinentnih je večina stanovalcev, če se le da, pa jih vodijo na stranišče. Takšno ravnanje smo sicer pozdravili, vendar se nam je hkrati zastavljalo vprašanje, ali oziroma v kolikšni meri osebje, ki je v oddelku (dopoldan trije do štirje in popoldan dva do trije zaposleni), res uspe ob ostalih obveznostih izvajati še kvalitetne toaletne treninge inkontinentnih stanovalcev oziroma poskrbeti, da stranišče uporabijo težje gibljivi stanovalci, ki do toaletnih prostorov ne morejo priti sami.
Ogledani prostori oddelka, tako skupni, kot posamezne sobe, so bili lepo urejeni, vzdrževani, čisti in svetli. Skupni prostori so klimatizirani, sobe stanovalcev pa ne. Med 12. in 13. uro smo ob odprtih oknih in delujoči klimatski napravi v večnamenskem prostoru izmerili 28,5°C, v jedilnici v oddelku 28,7°C in enako v eni izmed naključno izbranih štiriposteljnih sob. V eni izmed dvoposteljnih sob je bila temperatura 28,8°C in v eni izmed triposteljnih sob 29,1°C. Na obeh koncih hodnika varovanega oddelka smo izmerili 28,9°C. Izmerjena temperatura v teh prostorih je bila torej precej visoka, sploh če se vzame v obzir, da morajo ti stanovalci v njih prebiti večino časa. Ker obenem tudi ne morejo prosto oditi na sveži zrak, smo izpostavili, da je ključnega pomena, da dom poskrbi, da se vsaj skupni prostori zjutraj in zvečer dobro prezračijo, v vmesnem času pa ob najbolj vročih dneh okna zapre. Tudi prenosne klimatske naprave ne morejo učinkovito opravljati svojega dela ter shladiti skupnih prostorov in posredno tudi sob ob vročih poletnih dneh, če so hkrati odprta tudi okna, skozi katera v oddelek priteka vroč zrak (tako je bilo tudi ob našem obisku).
Osebje v oddelku nam je pojasnilo, da stanovalce vsak dan dvakrat, če le ni prevroče, odvedejo na manjšo zunanjo teraso na sveži zrak. Do nje je dostop mogoč tudi za stanovalce na vozičkih. Na terasi je bilo nameščenih nekaj miz in stolov. Terasa je majhna in na njej ni dovolj prostora za večje število oseb naenkrat. Veliko gibanja po njej niti ni mogočega.
Hodnik oddelka je pod videonadzorom, vendar pri tem obvestila, ki bi to ustrezno označevalo, nismo uspeli opaziti, zato smo predlagali, da se videonadzor označi v skladu z obstoječo zakonodajo. DP Mengeš je to nato tudi storil.
Opazili smo, da ob posteljah stanovalcev niso nameščene nočne lučke in da se sobne luči (polovica ali vse naenkrat) lahko prižgejo le prek stikala ob vratih v sobo. Čeprav morebiti nočne lučke v varovanem oddelku zaradi zdravstvenega stanja stanovalcev ne pridejo tako pogosto v poštev, smo predlagali, da naj bo dom posebej pozoren na primere, ko bi posamezni stanovalec to lučko potreboval za večerno branje ali odhod na stranišče. V takšnem primeru je namestitev nočne lučke smiselna, saj se s prižiganjem sobne luči lahko vznemiri druge stanovalce. DP Mengeš je v odzivnem poročilu pojasnil, da so ob vhodnih vratih nameščene posebne senzorne lučke, ki prostor ponoči pasivno osvetljujejo oziroma osvetljujejo pot proti izhodu. Stanovalci tako lahko gredo proti izhodu tudi ponoči, ne da bi bilo potrebno prižigati glavno razsvetljavo ali nočno lučko; tistim, ki želijo imeti zaradi branja knjige, pa naj bi jo tudi namestili.
Večina sob v oddelku ima svoje sanitarije, stanovalcem preostalih nekaj sob pa so namenjene skupne sanitarije na drugi strani hodnika. V vseh smo našli nameščeno tekoče milo oziroma dezinfekcijsko sredstvo in toaletni papir, brisačke pa le v nekaterih. Osebje je glede tega pojasnilo, da stanovalci papirnate brisačke trgajo in jih zato ne nameščajo, stanovalci pa brisačko prinesejo s seboj. Ker brisač nismo našli predvsem v sanitarijah, ki so na glavnem hodniku in naj bi jih poleg stanovalcev nasproti ležeče sobe, uporabljali tudi drugi stanovalci, smo predlagali, da DP Mengeš kljub pomislekom zagotovi, da se v vse kopalnice namestijo brisače, po potrebi iz tekstila. Dom je ta naš predlog tudi realiziral.
Ob ogledu prostorov smo ugotovili, da je (tudi) v prvem nadstropju, tj. oddelku A1, vzpostavljen sistem elektronskih ključavnic, identičen sistemu v varovanem oddelku A2, nadstropje višje. Sami smo se lahko prepričali, da je oddelek možno zapustiti skozi dvoja vrata in s pomočjo dvigala, pri čemer je bilo odpiranje prvih možno le z odtipkanjem pravilne kombinacije številk v elektronsko ključavnico, priklic slednjega pa je bil mogoč le z ustreznim ključem. Poleg tega so bila vmesna vrata med našim obiskom zaklenjena, odklepanje je bilo možno le fizično, s ključem. Osebje v oddelku nam je tudi potrdilo, da se v oddelku nahajajo dementni stanovalci in da je oddelek ves čas zaklenjen, izhod pa mogoč le na enega od opisanih načinov.
Glede na navedeno je DPM zavzel stališče, da gre tudi v tem primeru za varovani oddelek, kjer je potrebno upoštevati določila ZDZdr o namestitvi in bivanju oseb na takšnem oddelku. V odzivnem poročilu je DP Mengeš sicer pojasnil, da je bil sklep o formiranju oddelka A1 sprejet šele nekaj dni pred našim obiskom in takrat so tudi začeli vseljevanje stanovalcev na ta oddelek; vmesna, steklena protipožarna vrata, so zaradi varnosti stanovalcev zaklenili; na oddelek pa naj bi bilo možno vstopati in izstopati neovirano. Kljub tem pojasnilom smo ponovno poudarili, da ob obisku DPM na oddelek oziroma iz oddelka, ni bilo (več) možno izstopati neovirano. Zato DPM vztraja pri svojih ugotovitvah in zgoraj navedenem opozorilu.
Kapaciteta oddelka A1 je prav tako 27 stanovalcev, razpored sob pa tudi povsem identičen razporedu v oddelku A2. Osebje v oddelku nam je pojasnilo, da sta v njem vedno prisotna dva zaposlena, in sicer tako dopoldan kot popoldan strežnica in medicinska sestra; le če je potreba (npr. vstavitev igle za infuzijo) naj bi prišel še en zaposleni iz ambulante. Ocenili smo, da je takšno kadrovsko stanje zaskrbljujoče. Zastavljalo se nam je namreč vprašanje, če dva zaposlena lahko ob 27 stanovalcih sploh izvedeta nujna opravila v oddelku (nega, delitev hrane, pomoč pri hranjenju). Še težje si je predstavljati, kako naj bi ob navedenih nujnih obveznostih aktivno delovala tudi na drugih področjih (delovna terapija, animacija, zagotavljanje bivanja oseb na svežem zraku, toaletni trening in podobno). Predlagali smo, da DP Mengeš (ponovno) preveri skladnost kadrovske zasedenosti tega oddelka s kadrovskimi normativi tako na socialnem kot zdravstvenem področju, ter posebej tudi (ne)možnosti za kvalitetno delo v tem oddelku ob morebiti prenizkih standardih in nas o svojih ugotovitvah seznani. Dom je v tej zvezi posebej opozoril, da so se sicer povečali normativi za varovalne oddelke, hkrati pa se je znižala izobrazbena struktura; to naj bi izhajalo iz odločitve, da demenca ni bolezen in da se za oskrbo teh ljudi ne potrebuje strokovnega osebja, pač pa priučene delavce, ki jih znajo čuvati, loviti; tako tudi dom za delo na varovanih oddelkih zaposluje gospodinje, varuhinje s poklicno šolo ali celo osemletko, želeli pa bi si medicinskih sester in bolničark.
Z navedbo DP Mengeš, da je zniževanje števila strokovnega osebja na varovanih oddelkih, pa čeprav na račun večjega števila nižje izobraženih delavcev, neprimerna, se DPM strinja. Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Prepričani smo, da lahko le zadosti izobražen kader, tudi z usmerjanjem in posledično pomočjo ostalih delavcev, zagotovi takšno oskrbo stanovalcev, ki bo njihovi bolezni primerna. Ob tem ni nepomembno dejstvo, da lahko ustrezen strokovni pristop pomeni vsaj upočasnitev razvoja demence posameznega stanovalca, v določenih primerih pa celo izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja.
Ekipo v varovanem oddelku A2 tvorijo dva bolničarja oziroma oskrbovalca, varuhinja, gospodinja, delovni inštruktor in animator. Po pojasnilih, ki smo jih ob obisku prejeli, naj bi bili dopoldan prisotni bolničar, varuhinja, animator in štiri ure inštruktor, popoldan pa bolničar, gospodinja in polovico časa inštruktor; slednje naj bi veljalo tudi za vikende in praznike; ponoči naj bi bila za celo hišo zadolžena oskrbovalec in zdravstveni tehnik. Ekipa v oddelku A1 naj bi bila po navedbah direktorice enaka, vendar pojasnila osebja v oddelku tega niso potrdila. Kot smo že navedli, naj bi bila v oddelku le dva zaposlena, tako dopoldan kot popoldan.
Zdravnica v DP Mengeš prihaja na podlagi pogodbe, iz Zdravstvenega doma Domžale. V domu je vsak dan od tri do štiri ure, odvisno od potreb. Navadno je prisotna od 8. do 11. oziroma 12. ure. V domu je čakalnica, kamor lahko pridejo pokretni stanovalci, če želijo pregled pri zdravniku in počakajo, da so na vrsti. Ker pa je večina stanovalcev nepokretnih, naj bi jih, po pojasnilih, ki smo jih ob obisku prejeli, zdravnica obiskala ob postelji v njihovi sobi; pri tem naj bi za obveščanje zdravnice, kdo od stanovalcev želi, da jih obišče, poskrbele srednje medicinske sestre, in sicer ustno. Evidence, kdo želi obisk zdravnika, niso imeli urejene. DPM je zato predlagal, da dom natančneje določi poti za obveščanje zdravnice o potrebi po obisku stanovalca, jih zapiše in uvede posebno evidenco čakajočih na obisk. S primerno evidenco bi se namreč preprečila možnost, da se na željo stanovalca ali s strani osebja ugotovljeno zdravstveno težavo pozabi.
Psihiater prihaja iz Psihiatrične klinike Ljubljana na podlagi sklenjene pogodbe vsak četrtek. Tako je stanovalcem na voljo povprečno tri ure na teden (po potrebi tudi več npr. pet ur, zgodi pa se, da tudi manj). Kot nam je bilo ob obisku pojasnjeno, vedno sprejeme in pregleda vse, ki so na novo sprejeti, vse pri katerih se spremeni stopnja nege in tiste, ki jih premeščajo v varovani oddelek; enkrat mesečno naj bi se odpravil tudi v varovani oddelek, obiskal pa naj bi tudi oddelke z nepokretnimi stanovalci in podal oceno, da koga ni več možno imeti nastanjenega na nekem oddelku. Posebnega seznama, kdaj je bil kdo pregledan, se v DP Mengeš ne vodi. Zato smo predlagali, da uvede tudi pisno evidenco o tem, kdaj je posameznega stanovalca pregledal psihiater. S tem bi se zagotovilo, da bi bili res vsi stanovalci z diagnozo demence, redno pregledani s strani psihiatra. Hkrati smo predlagali, da dom zagotovi, da bo psihiater varovana oddelka obiskoval pogosteje. V enem mesecu se lahko zaradi spremembe duševnega stanja osebe z demenco spremeni potreba po terapiji, stanje poslabša na način, da bi bilo potrebno bolnišnično zdravljenje ali (redko vendar možno) stanje izboljša do te mere, da pridržanje na varovanem oddelku ne bi bilo več potrebno.
Dom je v odzivnem poročilu sicer navedel, da bodo na podlagi opozoril DPM uvedli še posebno evidenco o stanovalcih, čakajočih na zdravnika in evidenco o pregledih pri psihiatru, vendar smo na podlagi naknadne neposredne preverbe ugotovili, da temu ni tako.
Dodatno nam je še sam psihiater sporočil, da posebnega seznama glede obiskov na varovanem oddelku ne potrebuje, saj gre tja »takrat kadar je to potrebno«; o potrebi po obisku stanovalca, tako na varovanem oddelku kot na enem izmed preostalih oddelkov, naj bi ga obvestila dipl. medicinska sestra, v času odsotnosti pa naj bi bil dosegljiv tudi po telefonu. Pojasnil je tudi, da se skušajo držati zakona pri osebah, ki so na varovanem oddelku, tako da »jih predstavijo po potrebi sodišču«, prav tako pa naj bi dosegli »soglasje z nekimi stanovalci, ki so v fazi selitve ostali na varovani enoti«. Posebej pa je še opozoril na težave s svojci, saj stanovalca, ki je bil dalj časa na varovanem oddelku, ne dovolijo prestaviti na negovalni oddelek, čeprav ni več potrebe po varovanju.
DPM kljub pojasnilom psihiatra meni, da je vzpostavitev ustreznih evidenc dobra rešitev, ki bi odpravila možnost morebitnih napak pri komunikaciji in predvsem, da bi se na posameznega stanovalca, ki bi pregled potreboval, pozabilo. Opozorimo naj tudi, da je ZDZdr v delu, ko govori o pogojih za namestitev na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, jasen. Posameznik se lahko namesti na oddelek, kjer mu je omejena svoboda gibanja, le na podlagi njegovega soglasja k namestitvi (ob čemer mora biti soglasje izraz svobodne volje osebe, ki temelji na razumevanju položaja in je izoblikovana na podlagi primernega pojasnila o naravi in namenu obravnave) ali na podlagi odločbe sodišča. Zato dom nima diskrecijske pravice, da o potrebi po sprejemu oseb na varovani oddelek ali celo po sprejemu, sodišče obvesti »po potrebi«. Ravno tako lahko nekdo, ki želi npr. po formiranju varovanega oddelka, tam ostati, pa na ta oddelek sicer ne spada, saj njegovo zdravstveno stanje tega ne zahteva, na oddelku ostane le izjemoma in praviloma za krajši čas, če se mu iz tam omogoči prost izhod.
Pogodbena izvedenka je sicer ugotovila, da zdravniki vpisujejo anamnestične, diagnostične podatke in terapijo v zdravstveni karton, psihiater in fiziater pa imata še svojo evidenco. Zdravila vedno deli zdravstveni tehnik, evidenca se vodi tako, da se piše ročno in vnaša v računalnik. Je natančno urejena in pregledna. Pregled terapije je pokazal ustrezna zdravila, nikakor v previsokih dozah. Pojavljajo se antidementiki, uspavala (ena tretjina stanovalcev jih ima v redni terapiji), pomirjevala, antipsihotiki, analgetiki, antihipertenzivi, antidiabetiki (vključno inzulin) in drugi. Dodatno terapijo (poleg izrecno predpisane) dajo stanovalcu le, če je zabeležena kot »po potrebi«.
DP Mengeš je sodišče o pridržanju posameznika v varovanem oddelku obveščal še pred uveljavitvijo ZDZdr, torej še po določilih ZNP (Okrajno sodišče v Domžalah je v vseh primerih izdalo sklep, da se obvestilo o pridržanju zavrže; vseeno je dom s pošiljanjem obvestil nadaljeval). Ko pa je bil sprejet ZDZdr, so organizirali sestanek s predstavniki sodišča, kjer so se dogovorili, da bo sodišče postopek za pridržanje osebe na varovanem oddelku izpeljalo hitro, še posebej, če gre za nujni primer. Po prejemu njihovega obvestila Okrajno sodišče v Domžalah sedaj razpiše narok. Sodišče dom obvesti dan pred predvidenim narokom. Vedno poleg sodnika in zapisnikarja na naroku sodelujeta tudi zunanji izvedenec in odvetnik. Na naroku zaslišijo stanovalca, socialno delavko in druge, za katere sodišče meni, da bi lahko povedali kaj pomembnega za odločitev. Domski psihiater poda pisno mnenje.
Ob pregledu nekaj naključno izbranih spisov smo ugotovili, da DP Mengeš o namestitvi posameznika v varovani oddelek A2 obvešča sodišče praviloma na dan sprejema ali najkasneje naslednji dan. Čeprav je mogoče razlog za (pre)pozno obveščanje v tem, da dom težko čaka s prazno posteljo na končanje sodnega postopka, pa je vseeno potrebno opozoriti, da takšno ravnanje ni skladno s postopkom za sprejem v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, kot ga določa ZDZdr. Ker zakon v primeru sprejema v varovani oddelek ne pozna možnosti sprejema v nujnem primeru, bi namreč do namestitve brez privolitve stanovalca lahko prišlo šele na podlagi odločitve sodišča. Zato smo tudi predlagali, da DP Mengeš stanovalca v varovani oddelek premesti oziroma sprejme šele s pravnomočnostjo odločitve sodišča.
DPM se strinja, da je zakonska ureditev v določeni meri neživljenjska in glede na ugotovitve v več do sedaj obiskanih zavodih, postavlja domove pred odločitev. Lahko čakajo na pravnomočno končanje sodnega postopka, ob čemer pa imajo mesec dni ali celo več prazno posteljo, kar je neekonomično. Lahko pa se zavedno odločijo ravnati v nasprotju z zakonom in stanovalca, ki namestitev nujno potrebuje, namestijo na varovani oddelek še pred končanjem sodnega postopka. Tudi pogodbena izvedenka je mnenja, da je najslabše, če bi bila zaradi nemožnosti takojšnje namestitve na oddelek, dementna oseba prepuščena svojcem, čeprav v težavnem položaju potrebuje stalno nego in nadzor. Vsekakor bo moralo pristojno ministrstvo to dilemo imeti v mislih ob pripravi sprememb in dopolnitev ZDZdr.
Ob pregledu spisa stanovalca, ki je bil sprejet še pred uveljavitvijo ZDZdr smo ugotovili, da je dom, kot je bilo že pojasnjeno, res obvestil o njegovem sprejemu na varovani oddelek sodišče, ki pa je prijavo zavrglo. Vendar pa DP Mengeš po začetku uporabe ZDZdr o tem stanovalcu sodišča ni obvestil. Direktorica je naknadno sicer pojasnila, da je takšnih stanovalcev v oddelku A2 še sedem. Tovrstno ravnanje doma je po prepričanju DPM napačno. Okrajno sodišče v Domžalah o pridržanju oseb pred pričetkom uporabe ZDZdr očitno res ni vsebinsko odločalo, temveč je prijave zavrglo. Takšno ravnanje sodišča je bilo glede na mnenje Varuha in DPM (že večkrat izraženem v preteklosti) sporno. Vsekakor pa takšna odločitev nikakor ne odvezuje doma, da po jasni novi zakonski ureditvi sprejema osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda v členih 75. do 79. ZDZdr, o osebah, ki v sprejem niso privolile, nemudoma obvesti sodišče in mu prepusti odločitev o pridržanju. Zato smo zavzeli stališče, da je nedopustno, da ima DP Mengeš skoraj leto dni po pričetku uporabe ZDZdr, še vedno sedem oseb v varovanem oddelku A2, brez da bi o njih obvestil sodišče.
DPM je ob obisku DP Mengeš, kot je navedeno že zgoraj, ugotovil, da tudi oddelek A1 izpolnjuje vse pogoje za varovani oddelek, kot je opredeljen v 17. točki 2. člena ZDZdr. V tem oddelku se nahaja 27 stanovalcev. Ob obisku DPM so bili vsi stanovalci v varovani oddelek A1 nameščeni brez odločitve sodišča o pridržanju. Dom je sicer pojasnil, da še ne vedo kakšen točno bo značaj oddelka. Vendar ga to ne odvezuje obveznosti, da nanj v trenutku, ko se vzpostavi režim, ki onemogoča prost izhod, lahko namesti vanj le osebe, glede katerih je sodišče že odločilo o pridržanju in ga dovolilo. Zato je bilo ravnanje doma v primeru, ko je vzpostavil dodatni varovani oddelek in šele po obisku DPM obvestil sodišče o pridržanjih (kot nas je naknadno seznanila direktorica), v nasprotju z zakonom.
Izpostaviti tudi velja, da je dom izrazil skrb, da stanovalci zaslišanje pred sodnikom doživijo stresno. Tudi pogodbena izvedenka se je strinjala, da bi bilo treba razmisliti o bolj primernem načinu zaslišanja stanovalca s strani sodišča. Stališče DPM o tem vidiku je naslednje. ZDZdr določa, da sodišče v postopku odločanja o pridržanju stanovalca na varovanem oddelku, tega praviloma zasliši. Menimo, da je taka zakonska določba povsem primerna, saj se sodišče tako na neposreden način seznani z osebo o kateri odloča in tudi dobi vtis o splošnem stanju osebe, ki je lahko pomemben za odločitev. Seveda pa se ne sme zanemariti drugega odstavka 46. člena ZDZdr, ki določa, da se osebo zasliši, če to dopušča zdravstveno stanje. Zato bi bilo pri osebah, katerim bi zaslišanje lahko poslabšalo zdravstveno stanje, pomembno, da psihiater v mnenju, ki mora biti priloženo vlogi ali pa vsaj izvedenec ob izdelavi mnenja, sodišče opozorita na dejstvo, da bi zaslišanje lahko imelo posledice za zdravstveno stanje osebe.
V uvodnem razgovoru z direktorico nam je bilo pojasnjeno, da do fiksacije stanovalca pride po odobritvi psihiatra, ki prihaja v dom; segufix pasove naj bi uporabljali zelo redko in le za kratek čas, in sicer predvsem v primeru, ko se stanje tako poslabša, da stanovalec čaka na prosto posteljo v psihiatrični bolnišnici. Glede na prejeta pojasnila, smo v oddelku A2 prosili, da nam pokažejo pasove segufix, pokažejo, kje jih hranijo, ter kdaj in kako jih uporabljajo. Osebje nam je pri tem predložilo pas za vezavo na voziček, ob pojasnilu, da klasičnih segufix pasov nimajo in jih tudi ne uporabljajo. Ni nam uspelo ugotoviti, od kje in zakaj razlika med navedbami direktorice in osebja. Kljub vsemu pa smo opozorili, da mora dom v primeru, če bi pri posameznem stanovalcu uporabil posebni varovalni ukrep telesnega oviranja s pasovi, zagotoviti, da so izpolnjeni vsi pogoji po 29. členu ZDZdr in da tudi sam potek ukrepa izpolnjuje zahteve in časovne omejitve iz omenjenega zakonskega določila.
Ob obisku pogodbene izvedenke je DP Mengeš pojasnil, da nemirnih pacientov ne fiksirajo v posteljo, temveč jih, če gre za nemir v obliki hoje, pustijo, da hodijo sem in tja po hodniku. Če so agresivni dobijo ustrezno (parenteralno) terapijo. Način, ko se stanovalca ne veže na posteljo, kjer nima nobene možnosti za obvladovanje položaja, kar privede do hude anksioznosti, poleg tega je lahko tudi žrtev koga drugega, DPM pozdravlja. Omogočanje gibanja v takšnih primerih je lahko dober način ukrepanja.
Direktorica je pojasnila, da so pritožbene poti urejene v Hišnem redu, ki ga vsak stanovalec dobi ob sprejemu. Po seznanitvi z njim pa smo ugotovili, da ne vsebuje določil o načinu oddaje pritožbe in njeni obravnavi. Dom ima sicer izdelan Pravilnik o reševanju pritožb, pripomb in pobud ter pohval v Domu počitka Mengeš, ki natančno določa načine oddaje pritožbe, evidentiranje pritožb in organ za njihovo obravnavo. Posebej pravilnik opredeljuje tudi pritožbene poti in druge možnosti pritožnika, kolikor ta (še vedno) ni zadovoljen s storitvijo ali z delom in postopki izvajalca. Vendar smo izpostavili, da bi bilo tudi prav, da bi pravilnik opredeljeval tudi sestavo komisije ali pa vsaj napotil na akt doma, kjer je to mogoče najti. Kot nas je kasneje v odzivnem poročilu seznanil dom, je bil skladno z našimi opozorili pravilnik o pritožbenih poteh dopolnjen v zadnjem odstavku 4. člena, kjer so sedaj definirani člani komisije.
Nabiralnik za pritožbe in pohvale je nameščen pred samim vhodom v dom, v samih varovanih oddelkih pa ga nismo našli. Predlagali smo, da se nabiralnik za pohvale in pritožbe namesti tudi v oddelka A1 in A2. Dostop stanovalcev s teh oddelkov do vhoda je namreč glede na ugotovitve DPM omejen. Čeprav je verjetnost, da bo kakšen stanovalec varovanega oddelka oddal pisno pritožbo majhna, je prav, da se vsem stanovalcem tak način oddaje pritožbe omogoči. DP Mengeš je nato nabiralnika za pritožbe in pohvale tako na oddelek A2 kot tudi A1 tudi namestil.
Posebej smo opozorili, da ZDZdr v 16. členu med drugim tudi določa, da mora socialno varstveni zavod na vidnem mestu objaviti seznam pravic, ki jih ima oseba po tem zakonu, in hišni red; seznam vsebuje tudi službene naslove in telefonske številke zastopnikov, zadolženih za območje, na katerem deluje socialno varstveni zavod. V oddelku A2 je bil namreč na oglasni deski seznam pravic stanovalcev, ni pa bilo objavljenega hišnega reda in seznama zastopnikov. Predlagali smo, da dom seznam dopolni tako v oddelku A2 kot A1 z zahtevanimi podatki glede zastopnikov (ko bodo dosegljivi) in hišnim redom. Prav tako smo opozorili, da isti člen ZDZdr določa tudi, da morajo biti omenjene pravice in podatki povzeti tudi v posebni zloženki, ki se osebi izroči ob sprejemu v varovani oddelek. Zato smo še predlagali, da dom pripravi ustrezno zloženko, ki jo bo izročil stanovalcem pred namestitvijo v varovani oddelek. Dom je nato tudi res dopolnil seznam pravic stanovalcev na varovanem oddelku, pripravili pa so tudi zloženko za stanovalce na varovanem oddelku. Lično zloženko, ki vsebuje bolj ali manj vse potrebne informacije za stanovalce, nameščene na varovanem oddelku in tudi njihove svojce, smo ocenili za dobro(došlo) rešitev.
Vsa izhodna pošta (poslovna in privatna) se zbira pri receptorju, hišnik pa jo odnese na pošto vsak dan. Pošiljke prinese poštar in jih da v nabiralnik pred domom. Če gre za nujen primer, pa pošto dvigne že delavec doma na poštni izpostavi. Pošto, kjer je treba podpisati vročilnico, prevzame socialna delavka in poskrbi za vročitev. Če stanovalec v varovanem oddelku nima skrbnika, mu izročijo vso pošto, če ga ima, pa pošto (pre)naslovijo skrbniku.
Enkrat mesečno in ob večjih cerkvenih praznikih so rimokatoliške maše v večnamenskem prostoru. Na mašo pripeljejo vse, ki si to želijo, razen tistih, ki so nepokretni in vezani na posteljo. Do sedaj v domu še niso zaznali želje po verskih obredih drugih veroizpovedi. Stanovalcev tudi ne sprašujejo o njihovi veroizpovedi, kar je razumljivo. Vseeno pa smo izpostavili, da bi morebiti lahko stanovalce že v zloženki, ki jo prejmejo ob prihodu v dom, ali na oglasni deski, obvestili o obstoječih verskih aktivnostih v domu (obiski rimokatoliškega duhovnika, molitvene skupine, maše) in jih hkrati pozvali, da se ob težavah pri uveljavljanju njihove verske oskrbe, obrnejo na enega od zaposlenih. DP Mengeš se je odločil za drugo možnost in na oglasno desko namestil obvestilo o verskih aktivnostih. Ob tem so še posebej opozorili, da se posameznik glede težav pri uveljavljanju verske oskrbe ali kršitve posameznikovih tovrstnih pravic, lahko obrne na odgovorno socialno delavko, odgovorno vodjo tima ali namestnico direktorice za področje zdravstva in oskrbe.
