Ivan Šelih, namestnik varuhinje človekovih pravic

(Objavljeno v publikaciji 20 let delovanja Varuha človekovih pravic RS 1994 - 2014; Ljubljana, decembr 2014)

Splošno

Osrednja tema pobud na področju sodnih postopkov je bila vrsto let dolgotrajnost sodnih postopkov in s tem povezana neučinkovitost sodnega varstva. Pobude, ki obravnavajo sodne postopke, so sicer še vedno med tistimi, ki imajo enega izmed največjih deležev med prejetimi pobudami.

V posameznih postopkih smo tako že od prvega leta našega delovanja sodišča opozarjali na pravico do razsodbe v razumnem roku s sklicevanjem na ustavna in zakonska določila, katerih namen je zagotoviti redno in učinkovito sojenje. Tako sojenje zagotavlja pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS oziroma pravica do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V tej zvezi smo na primer v letnem poročilu (LP) 1999 poudarili, da je hitrost sodnega varstva eden temeljnih pogojev za njegovo učinkovitost. Zavlačevanje sodnega varstva pomeni njegovo zanikanje in ima lahko za stranko enake posledice kot njegova izrecna zavrnitev. Zato pravno varstvo, ki ga zagotavljajo sodišča, ne sme zamujati. Dlje ko traja sodni postopek, manjšo vrednost ima pravno varstvo, ki ga stranka pričakuje od sodne veje oblasti. Neutemeljeno dolgo sodno odločanje ogroža pravno varnost posameznika in kredibilnost države. Spodbuja zatekanje k (fizični) samopomoči, kar pravno državo spodkopava pri enem njenih bistvenih temeljev. Najpomembnejši znak urejene države je namreč prav ta, da je v njenih mejah samopomoč prepovedana in odpomoč za storjeno krivico prepuščena sodiščem. Pri tem pa načela pravne države terjajo, da iskanje pravice pred sodiščem ni za nikogar slabše kot samopomoč. Dolgotrajen in zato drag sodni postopek za stranko nikakor ne more biti ugoden. Le pomoč v obliki hitrega in učinkovitega sodnega varstva lahko prepreči nastanek še večje škode in pomaga tistemu, ki uveljavlja sodno varstvo svojih pravic ali pravno zavarovanih interesov. Pri hitrem sodnem varstvu gre tudi za psihološke in preventivne učinke, ki se kažejo v večji disciplini na področju premoženjskih, drugih civilnopravnih in sploh pravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Ne samo v interesu posameznika, tudi v interesu države je torej, da se sodni postopki končajo čim hitreje.

Nekajkrat smo v LP pripomnili, da zlasti obravnavanje delovnih in socialnih sporov zahteva še posebno pozornost, saj gre za odločanje o temeljnih eksistenčnih vprašanjih socialne varnosti posameznika. Pogosto smo namreč zasledili, da počasno odločanje v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja spravlja pobudnike na rob preživetja ter resno ogroža njihovo pravico do socialne varnosti in človeškega dostojanstva vrednega življenja. Pri številnih pobudnikih smo lahko opažali duševno stisko in osebne težave zaradi negotovosti, povzročene s sodnim odločanjem, ki mu pogosto ni bilo videti konca. Niso bili redki primeri, ko so spori zaradi prenehanja delovnega razmerja trajali tudi po pet let in več. Opozarjali smo tudi, da počasno odločanje sodišč v delovnih sporih ne pripomore k discipliniranju delodajalcev, da bi upoštevali obstoječe, že sicer ne v celoti novemu političnemu in gospodarskemu sistemu prilagojene delovnopravne predpise. Če pa se večletnemu sodnemu postopku pridruži še stečaj delodajalca, potem se utegne zgoditi, da je bil sodni postopek celo zaman. Da gre vse to na škodo ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja – delojemalca, verjetno ni treba posebej poudarjati. Nezadovoljstvo posameznikov, ki so tudi po pet let in več čakali na sodno varstvo v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja, smo tako presodili za utemeljeno.

Posameznikova ustavna pravica je, da o njegovih pravicah, obveznostih in obtožbah zoper njega odloča sodišče v razumnem roku. To še toliko bolj velja tudi v sodnih sporih, ko gre na eni strani za urejanje statusnih in premoženjskih razmerij med (nekdanjima) zakoncema, na drugi strani pa velikokrat tudi za odločanje o razmerjih, povezanih z otroki. Žal smo večkrat ugotavljali, da so tudi tovrstni postopki še prevečkrat (pre)dolgotrajni. To vodi do dodatnega poslabšanja odnosov med nekdanjima zakoncema, v dolgotrajni negotovosti pa živijo tudi otroci, kar je po mnenju Varuha nesprejemljivo. Varuh je zato poleg posredovanja za hitrejšo obravnavo v takih primerih opozarjal tudi na nujnost iskanja sistemskih rešitev na tem področju.

Na nevzdržen položaj, ki nastaja zaradi odločanja sodišč zunaj razumnega roka, smo v preteklosti opozorili tudi zakonodajno in izvršilno vejo oblasti. Na pomembnost in nujnost odločnega ukrepanja smo opozarjali predsednike vlade ter še posebej in večkrat ministre za pravosodje. Ustava in mednarodne pogodbe s področja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zavezujejo Slovenijo, po našem mnenju zahtevajo tako organiziranje pravnega sistema, da sodišča lahko izpolnjujejo zahtevo za odločanje v razumnem roku. Pravica vsakogar doseči v razumnem roku odločitev sodišča je izjemno pomembna tudi za kakovost sojenja.

Poleg tega smo pristojne stalno opozarjali, da stranke v postopku, ki pri sodišču išče varstvo svoje pravice, ne zanimajo sistemske ovire (kadrovske in druge težave sodišč), katerih posledica je odločanje zunaj razumnega roka. Stranka v postopku utemeljeno pričakuje tako ravnanje države in sodišča, da ne bo kršena tako pomembna temeljna človekova pravica, kot je pravica do sodnega varstva. Predvsem mora država sodstvu omogočiti normalno delo in z ustreznimi mehanizmi zagotoviti, da neodvisnost sodnikov ne bo pomenila neodgovornosti.

V tej zvezi je bil zanimiv odziv vlade na LP 2003. Potrdila je, da ima pravica do sodnega varstva v razumnem roku v Republiki Sloveniji naravo temeljne človekove pravice in predstavlja ustavno kategorijo. Po svoji naravi je bistveno merilo stopnje izpolnjevanja ustavne zaveze o Sloveniji kot pravni državi. V obdobju do leta 2000 je ugotovitev o sodnih zaostankih dobila strokovno in splošno veljavo, vse tri veje oblasti pa so se odzvale z ukrepi za njihovo postopno zmanjševanje in odpravo. Glede na takratno stanje je kot pomembno označila ugotovitev, da sodišča obvladujejo tekoči pripad zadev, vendar pa so obremenjena z zaostanki iz prejšnjih let.

Na naše poizvedbe so predsedniki okrajnih oziroma predsedniki drugih sodišč med razlogi za velike zaostanke, zamudo pri odločanju in dolgo čakanje večkrat navajali predvsem kadrovske težave oziroma pomanjkanje (izkušenih) sodnikov. Pri tem smo tudi ugotavljali, da sodniki razloge za zamudo pogosto (prehitro) iščejo v objektivnih okoliščinah našega pravosodja (kadrovske težave, velik pripad itd.), ne da bi za pospešitev postopkov v zadostni meri upoštevali določila veljavnih procesnih predpisov. V svojih posredovanjih smo tako sodišča opozarjali tudi na dolžnost spoštovanja načela pospešitve postopka (npr. 10. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pravilna uporaba materialnega (298. člen ZPP) in formalnega (311. člen ZPP) pravdnega vodstva lahko namreč odločilno pripomoreta k temu cilju.

Sodni zaostanki so (bili) predvsem sistemski problem in odgovornosti praviloma ni mogoče prevaliti zgolj na konkretno sodišče in sodnika, ki mu je zadeva dodeljena v obravnavanje. Velikih sodnih zaostankov, ki so kazali na preobremenjenost slovenskih sodišč, seveda ni bilo mogoče odpraviti kar čez noč. Tudi ni prav, da bi zaostanke pripisali samo reformi sodstva, času tranzicije ter političnim in ekonomskim spremembam v družbi in državi. Vzrokov za to je po presoji Varuha več ter so objektivne in subjektivne narave. V zvezi s slednjimi smo že večkrat poudarili, da stranke pred sodišči utemeljeno pričakujejo kakovostnejše in hitrejše sodne postopke. Kot koristen ukrep v tej smeri štejemo tudi večji poudarek izobraževanju sodnikov, kar naj poveča profesionalnost in s tem kakovost njihovega dela. Prav tako pa je treba ustrezno sankcionirati nevestno delo sodnikov ter nespoštovanje procesnih predpisov, ki pogosto povzročajo nepotrebne zastoje in zamudo pri rednem in tekočem obravnavanju sodnih postopkov.

Sicer smo pobudnikom pogosto morali pojasnjevati, da je hitrost odločanja v posamezni zadevi odvisna tudi od obsežnosti in zahtevnosti zadeve, ne nazadnje pa tudi od njihovega sodelovanja in pravilnega ravnanja v postopku. Tako lahko k hitrejšemu odločanju pripomoreta vložitev popolne in razumljive vloge ter procesna disciplina stranke v postopku. Predlogi za prelaganje narokov za glavno obravnavo ter pogosto menjavanje pooblaščencev odvetnikov sta le dva od vzrokov, ki smo jih predočali pobudnikom kot oviro za tekoče in hitro obravnavanje ter odločanje v sodnih postopkih.

Pot skozi letna poročila

Že v LP 1995 smo zapisali, da pravica do sodnega varstva vsebuje pravico do odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Neutemeljeno dolgo reševanje zadev ogroža pravno varnost posameznika. Opozorili smo, da čedalje večje zamude v sodnem odločanju, zlasti v postopkih pred sodišči prve stopnje, kažejo, da niso v zadostni meri zagotovljeni splošni pogoji za uspešno izvajanje sodne oblasti in da tak položaj ogroža kredibilnost Republike Slovenije kot pravne in socialne države.

Tudi v letu 1996 smo ugotavljali, da je vse preveč kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 22. členu ustave oziroma do sojenja v razumnem času po 6. členu evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Opozorili smo, da bi bilo za izboljšave na tem področju koristno spremeniti in dopolniti nekatera določila Zakona o sodiščih in Zakona o sodniški službi. Opozorili smo tudi, da je stanje, ko je na začetek obravnavanja v posamezni zadevi treba čakati dve, tri in celo pet let, nevzdržno. Ko je spis pred sodiščem prve stopnje na vrsti za obravnavanje, to seveda še ne pomeni odločitve, saj je pred tem treba izvesti dokazni postopek oziroma obravnavati zadevo, kar pogosto prav tako traja več let. V naraščajočem številu pritožb zaradi počasnega sodnega odločanja smo zaznali tudi čedalje večje razočaranje posameznikov. Ker ne pridejo v razumnem času do sodne odločitve, je bilo že v tem letu čedalje več ocen o nesposobnosti sodne veje oblasti, da bi zagotovila učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov. Niso redka stališča, da bi bilo upravičeno vzeti zakon v svoje roke, kar kaže, da je pravna država zaradi kršitev pravice do sodnega varstva v razumnem času spodkopana pri enem svojih bistvenih temeljev.

Državni zbor je ob obravnavi LP 1995 in 1996 sprejel nekatere sklepe. V sklepu št. 7 je bilo tako določeno, da je za izboljšanje pravne varnosti nujno treba sprejeti ukrepe in program za izboljšanje učinkovitosti sodišč. Kot ukrep na normativnem področju morata državni zbor in vlada posvetiti posebno pozornost ter prednostno obravnavati predpise, ki pomenijo zmanjšanje zadev, ki jih rešuje sodstvo, ter poenostavitev sodnih postopkov. Svoj delež morajo prispevati odgovorni nosilci pravosodne uprave z modernim upravljavskim pristopom in sodobnimi metodami za zagotovitev učinkovitosti, ki pa ne smejo posegati v neodvisnost sodnikov.

V LP 1997 smo zabeležili, da opažamo upadanje zaupanja javnosti v sodstvo in njegovo sposobnost odločati strokovno, korektno in v razumnem času. Omenili smo še ugotovitve Agende 2000, ki je ocenila, da je glavni problem slovenskega sodstva njegova neučinkovitost zaradi predolgih sodnih postopkov. Pripomnili smo tudi, da so preveč optimistična pričakovanja, da bo uveljavitev novih procesnih predpisov pospešila sodne postopke. Procesnih predpisov, pa naj gre na kazenskem ali civilnem področju, tudi ne gre v korist večje učinkovitosti nesorazmerno spreminjati na račun spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma procesnih pravic stranke v postopku. Spreminjanje procesnih predpisov je zahtevno delo, ki zahteva ustrezen čas. Prenagljene in nepremišljene rešitve lahko prinesejo več škode kot koristi tudi na področju pravice do sodnega varstva.

Državni zbor je ob obravnavi tega poročila Varuha med drugim predlagal vladi, da ob pripravi ukrepov za večjo učinkovitost sodišč prouči in predlaga oblike in načine prenosa nekaterih zadev s sodišč na druge ustanove, vključno z oblikami izvensodnega reševanja sporov.

V LP 1998 smo opozorili državo, da mora sodstvu omogočiti pogoje za normalno delo. To je bilo povezano tudi s spremembo veljavne materialne in procesne zakonodaje, ki naj pripomore, da bo sodni sistem lahko učinkovitejši. Vzroki za velike zaostanke so bili po naših ugotovitvah v preobremenjenosti sodišč in morda celo v preširokem sodnem varstvu. Večji poudarek je zato treba dati učinkovitemu izvensodnemu reševanju sporov in sodišča razbremeniti odločanja v nepomembnih, preprostih zadevah. V tem letu smo izrecno opozorili tudi na problematiko izvršilnih postopkov. Ob dejstvu, da gredo nerešeni spisi v postopkih izvršbe in zavarovanja na okrajnih sodiščih v deset tisoče, smo zapisali, da so sprejetje in uveljavitev Zakona o izvršbi in zavarovanju pospremila velika pričakovanja.

Kljub izboljšanju, ki ga je v letu 1999 izkazovala takratna sodna statistika, pa Varuh ni imel razlogov za pretirano zadovoljstvo. Še vedno smo se namreč spopadali z resnimi zaostanki v sodstvu: število nerešenih zadev na nekaterih sodiščih je še vedno naraščalo, kar je kazalo, da je novih zadev več kakor rešenih. Dolgotrajnost sodnih postopkov je imela take razsežnosti, da je postala ne samo strokovno, pač pa tudi pomembno politično vprašanje. Na to je opozarjalo tudi dejstvo, da je bilo pobudnikov, ki so se na Varuha obračali zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov, še vedno vsako leto več.

V LP 2000 smo kot spodbudno zapisali, da je vse več ukrepov, s katerimi hoče država pospešiti in s tem povečati učinkovitost sodnega varstva. Državni zbor je tako sprejel obsežno novelo Zakona o sodiščih, katere namen je bil pospešiti sodne postopke in zagotoviti boljši nadzor tedaj, ko stranka meni, da sodišče neutemeljeno dolgo rešuje zadevo. Pripomnili smo, da je Varuh v preteklosti že opozarjal na neučinkovitost nadzorstvene pritožbe po 72. členu Zakona o sodiščih. S spremembami in dopolnitvami tega zakona, ki so bile uveljavljene aprila 2000, pa je bila določena večja možnost nadzora nad delom sodnika. To smo šteli kot spodbuden obet za večjo učinkovitost nadzorstvene pritožbe, ki naj zagotovi hitrejši sodni postopek.

Pospešitvi sodnih postopkov so bile namenjene tudi spremembe in dopolnitve Sodnega reda, ki opredeljujejo sodni zaostanek ter določajo ravnanje sodnika in predsednika sodišča, da se ugotovijo razlogi za nastanek sodnega zaostanka in sprejmejo ustrezni ukrepi.

Vlada je v svojem odzivnem poročilu potrdila, da so navedbe Varuha o dolgotrajnosti sodnih postopkov točne. Slovenska sodišča so imela ob koncu leta 2000 533.225 nerešenih zadev, pri čemer pa je Ministrstvo za pravosodje poudarilo – kar sicer navaja tudi samo poročilo Varuha –, da se že drugo leto zapored število nerešenih zadev na slovenskih sodiščih zmanjšuje. Spremembe sodnega reda, sprejete v letu 2000, so omogočile tudi vzpostavitev realnih statističnih podatkov o tistih nerešenih zadevah, ki so »pravi« sodni zaostanki v Republiki Sloveniji. Vseh nerešenih zadev namreč ni bilo mogoče šteti za prave sodne zaostanke, ki bi kazali na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

Iz poročil sodišč o prizadevanjih za odpravo sodnih zaostankov je bilo tudi razvidno, da sodišča sodne zaostanke rešujejo praviloma s preseganjem pričakovanega obsega dela in dodatnim spremljanjem gibanja stanja v zvezi s posamezno zadevo. Tako je bilo mogoče dodatno ukrepati tudi tam, kjer prihaja do zastojev pri obravnavanju zaradi razlogov na strani strank ali razlogov procesne narave, kot so npr. preložitev obravnav zaradi eventualnega sporazumevanja o zadevi, nedostava listin, dolgotrajna izdelava izvedenskih mnenj oziroma povezanost z odločitvijo v drugi zadevi, ki je še v reševanju.

Ministrstvo za pravosodje je tudi napovedalo, da si bo v skladu s svojim delovnim področjem prizadevalo za take spremembe materialnih in procesnih zakonov, ki bodo omogočile čim bolj funkcionalno delovanje pravosodja.

Zlasti sodišča prve stopnje so v letu 2001 sporočala spodbudne podatke o zmanjšanju števila nerešenih zadev, o manjših zaostankih, nekatera celo o rekordnem številu rešenih zadev. Tudi redno poročilo Evropske komisije o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo 2001 je ugotavljalo, da je opazen velik napredek pri zmanjševanju sodnih zaostankov. Ukrepi, ki jih je vlada uvedla v obdobju 1999–2001 za odpravo zaostankov, so se zato po naši presoji izkazali za uspešne (kar pa ne velja za zemljiško knjigo, kjer se je število nerešenih zadev takrat še vedno povečevalo).

Kljub nespornim pozitivnim premikom s stanjem slovenskega sodstva vendarle še nismo bili zadovoljni. Prej nasprotno, opozorili smo, da več okoliščin kaže, da pravna država prav na občutljivem področju zagotavljanja sodnega varstva pravic in pravno priznanih interesov nikakor ne deluje tako, da bi bila v praksi zagotovljena ustavna pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Večletno čakanje po vložitvi tožbe na prvi narok za glavno obravnavo v pravdnih zadevah, zlasti pred okrajnimi sodišči, je bilo takrat še vedno skoraj pravilo. Posebno skrb je takrat Varuhu vzbujalo tudi občutno povečanje nerešenih zadev na pritožbenih sodiščih. Na pritožbeno odločitev je bilo zato treba čakati leto dni, če ne celo več let, kar je pogosto potiskalo sodno odločanje v čas zunaj razumnih rokov.

Da je očitek o tem, da sojenje ni hitro, upravičen, in je izboljšanju stanja na tem področju, to je zmanjševanju sodnih zaostankov, namenjena posebna skrb, tako Ministrstva za pravosodje s predlogi za ustrezne spremembe zakonodaje oziroma sprejemanjem ustreznih podzakonskih predpisov kot tudi ukrepov same sodne veje oblasti, ki naj bi bistveno zmanjšali sodne zaostanke, je ob obravnavi tega poročila v odzivnem poročilu pritrdila tudi vlada. Vrhovno sodišče pa je v zvezi s sodnimi zaostanki ocenjevalo, da je stopnja zmanjševanja sodnih zaostankov vendarle prepočasna, zato je predlagalo uvedbo posebnega projekta za pospešeno zmanjševanje nerešenih zadev na izbranih pravnih področjih in sodiščih – projekt Herkules. Državni zbor je ob obravnavi tega poročila vlado in Vrhovno sodišče RS znova pozval, da naj se učinkoviteje lotita odprave sodnih zaostankov na posameznih področjih in območjih ter zagotovita kakovostno sodno odločanje, predvsem tudi z zagotovitvijo zadostnega in strokovno ustrezno usposobljenega sodniškega osebja.

Tudi v letu 2002 je odprava sodnih zaostankov ostala največja zaveza slovenskega sodstva. Čeprav je bila odprava sodnih zaostankov prednostna naloga sodne in tudi drugih vej oblasti in so bili za njeno realizacijo izvedeni številni zakonodajni in praktični ukrepi, pa so vendarle številne pobude Varuhu tudi v tem letu kazale, da cilj nikakor še ni bil dosežen. Tudi sodna statistika števila nerešenih zadev ni kazala občutnejšega premika na področju hitrejšega in učinkovitejšega sojenja. Podoben je bil tudi Varuhov pogled, ki je izhajal predvsem iz obravnavanja pobud prizadetih posameznikov. Iz njih je izhajalo, da je bilo na kar premnogih slovenskih sodiščih splošne pristojnosti, kakor tudi na specializiranih sodiščih, še vedno treba čakati tri, štiri in celo pet ali več let od prejema zadeve (vložitve tožbe) do prvega naroka za glavno obravnavo.

V LP 2003 pa smo zapisali, da so bile grešni kozel za sodne zaostanke organizacijske spremembe sodišč, uveljavljene v letih 1994 in 1995. Takrat smo dobili množico sodišč, zlasti majhnih okrajnih. Kljub spodbudnim premikom pri odpravi sodnih zaostankov na nekaterih sodiščih pa s stanjem sodstva glede zagotavljanja sojenja v razumnem roku v tem letu nikakor še nismo mogli biti zadovoljni. Statistika o številu nerešenih zadev tudi v letu 2003 ni kazala občutnejšega premika na področju hitrejšega in učinkovitejšega sojenja. To so izkazovale tudi pobude, poslane Varuhu zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov. Pri tem je Varuh poudaril, da za nekatera (tudi okrajna) sodišča ni dobival pobud, ki bi zatrjevale neupravičeno zavlačevanje postopka. Hkrati pa je bil zasut s številnimi tovrstnimi očitki na račun drugih, zlasti večjih okrajnih sodišč, pa tudi nekaterih sodišč, ki odločajo v pritožbenem postopku. Niso bili redki primeri, da so se sodni postopki znova premaknili šele po posredovanju Varuha.

Pripomnili smo, da se s težavami pri zagotavljanju sojenja v razumnih in zakonskih rokih otepajo tudi višja sodišča, ki odločajo v pritožbenem postopku v civilnih in kazenskih zadevah. Obravnavane pobude so kazale, da prav vsa višja sodišča v povprečju potrebujejo za pritožbeno odločitev v civilni zadevi po več kot eno leto, na civilnem oddelku Višjega sodišča v Mariboru pa celo do treh let in več. Še vedno smo tudi opažali prevelike časovne razlike pri reševanju pritožbenih zadev, dodeljenih različnim sodnikom posameznega višjega sodišča, kar je pri strankah vzbujalo vsaj občutek privilegiranja določenih posameznikov, če ne celo očitkov pristranskega sojenja, kot smo že opozorili v LP 2002. Pripomnili smo, da bi bilo mogoče s spremenjenim načinom dodeljevanja spisov posameznim sodnikom mogoče zagotoviti boljšo časovno usklajenost pritožbenega odločanja.

Tudi v letu 2004 je največ pobudnikov zatrjevalo dolgotrajnost sodnih postopkov, pogosto s poudarkom na posameznih fazah postopka (na primer daljši časovni zastoj med obravnavanjem, dolgotrajno čakanje na pisno izdelavo sodne odločbe, večletno čakanje na pritožbeno odločitev itd.).

Očitno je težave na tem področju zaslutil tudi zakonodajalec, ko je ob spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih, uveljavljenih v letu 2004, v zakonsko besedilo izrecno zapisal, da morajo sodniki o pravicah in dolžnostih ter obtožbah odločati brez nepotrebnega odlašanja, neodvisno in nepristransko. Tudi sicer so se v letu 2004 nadaljevala prizadevanja države za spremembe in dopolnitve zlasti organizacijske in procesne zakonodaje, ki naj pripomorejo k, učinkovitejšemu sodnemu sistemu. Tako je bila znova spremenjena in dopolnjena določba 72. člena Zakona o sodiščih, ki ureja nadzorstveno pritožbo. To je postal institut stranke, ki meni, da sodišče krši njeno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Med utemeljenimi primeri nadzorstvene pritožbe so bile v zakonu navedene kršitve pravila o vrstnem redu reševanja zadev in zakonskih rokov za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb.

LP 2005

Ugotavljali smo, da je tako vlada v sodelovanju s sodno vejo oblasti predstavila ambiciozen načrt, ki je meril na zmanjšanje, predvsem pa odpravo zaostankov v desetletnem obdobju. Varuh je pozdravil vse večje zavedanje in poudarjeno pripravljenost za zagotavljanje sojenja v razumnem roku. Opozorili pa smo, da kratkoročne rešitve niso nujno učinkovite in uspešne za dolgoročne težave. Razni Herculesi in Lukende zagotavljajo uspeh le ob dolgoročnem, vseobsežnem učinkovanju in zavzetem sodelovanju vseh vpletenih.

Državni zbor je takrat priporočal, da naj vlada in sodišča sprejmejo dodatne ukrepe za zagotovitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter kakovosti sodnega obravnavanja. Vzpostavijo naj se ustrezni nadzorstveni instrumenti, ki ne bodo posegali v samostojnost in neodvisnost sodnikov. Vlada naj pravosodnim organom zagotovi ustrezne kadrovske in prostorske pogoje za delo. Sodišča naj namenjajo še večji poudarek sporazumnemu izvensodnemu reševanju sporov z uporabo mediacije in drugih oblik alternativnega reševanja sporov.

Tudi v letu 2006 je največ pobud še vedno zadevalo dolgotrajnost sodnih postopkov. Mnoge so opozarjale na čakanje od vložitve začetnega akta do prvega naroka za glavno obravnavo, naj gre za kazenske ali civilne zadeve. Vsaj enako pogosti so bili tudi zastoji med obravnavanjem v posameznih fazah kazenskega ali civilnega postopka. Tako smo v tem letu večkrat ugotavljali daljše zamude med obravnavanjem, tudi zaradi počasnega dela izvedencev in menjave sodnikov. Pogosto smo slutili tudi zgolj subjektivne razloge posameznih sodnic in sodnikov, da se postopki podaljšujejo in končajo pozneje, na primer zaradi nespoštovanja pooblastil iz procesnih zakonov, ki naj zagotovijo učinkovit, nepristranski in pošten sodni postopek. Ob nedvomno (pre)velikem številu zadev slovenskih sodnic in sodnikov je kar nekaj zadev, ki jih je obravnaval Varuh, dalo slutiti, da bi bilo z večjo strokovnostjo, vestnostjo in skrbnostjo pri obravnavanju zadev in vodenju postopkov mogoče še dodatno prispevati k manj nerešenim spisom in sodnim zaostankom.

Varuh je ob tem pozdravil vse te številne dejavnosti, usmerjene k večji sposobnosti sodne veje oblasti, da zmanjša in odpravi sodne zaostanke ter zagotovi sojenje v razumnem roku. Pripomnili pa smo, da prizadetemu posamezniku, ki kot stranka v postopku uveljavlja ali brani svoje pravice in pravno zavarovane interese, seveda ne pomeni veliko statistika o uspešnosti določenega projekta za odpravljanje zaostankov. Zanj je pomembna le učinkovitost sodnega odločanja v njegovem konkretnem primeru.

V LP 2006 smo med drugim znova opozorili, da je zagotavljanje pravice do sodnega varstva v razumnem roku zaveza države. Stranke, ki pred sodiščem uveljavlja varstvo svojih pravic in pravno zavarovanih interesov, kadrovske in druge težave sodišča, ki povzročajo odločanje zunaj razumnega roka, ne zanimajo. Pet-in večletno čakanje na razpis prvega naroka za glavno obravnavo je nedopustno in nesprejemljivo v demokratični pravni državi, kot se po Ustavi RS opredeljuje Slovenija. Tako dolgo čakanje, da sodišče sploh začne obravnavati sporno razmerje, je absurd in pomeni dejansko zanikanje pravice do sodnega varstva (»pravica odložena je pravica odrečena«). Seveda gre pri tem za sistemski problem in odgovornosti (praviloma) ni mogoče prevaliti zgolj na konkretno sodišče in sodnika, ki mu je zadeva dodeljena v obravnavanje.

V LP 2007 pa smo opozorili, da dolgotrajnega čakanja na začetek obravnavanja ne moremo opredeliti kot sojenje v razumnem roku. Ob številnih pobudah, ki so zatrjevale sojenje zunaj razumnega roka, ni presenečal podatek, da je bila Republika Slovenija pred Evropskim sodiščem za človekove pravice do tega obdobja obravnavana več kot 200-krat (večinoma zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku), več kot 800 primerov pa je v Strasbourgu še čakalo na odločitev.

Pripomnili smo, da pooblastila procesnih zakonov dajejo sodnikom zadostne možnosti, da zagotovijo učinkovit, nepristranski in pošten sodni postopek. Zato lahko tudi vsak sodnik s svojim strokovnim, vestnim in skrbnim delom pomembno prispeva k odpravi sodnih zaostankov. Varuh je tudi znava podprl vse dejavnosti, usmerjene k večjim prizadevanjem sodne veje oblasti, da zmanjša in odpravi sodne zaostanke ter zagotovi kakovostno sojenje v razumnem roku. Za pripravo pravosodne zakonodaje skrbi Ministrstvo za pravosodje. Opozorili smo, da je zato glavni cilj, ki ga mora ministrstvo na tem področju zasledovati, dodatno povečanje učinkovitosti sodstva v skladu s projektom odprave sodnih zaostankov. Seveda mora pri tem vselej izhajati iz načel ustavnosti, zakonitosti in spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Vlada pa se je odzvala s pojasnilom, da je Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) dal strankam konkretnih sodnih postopkov pred slovenskimi sodišči na razpolago učinkovita pravna sredstva, s katerimi lahko dosežejo pospešitev sodnih postopkov, ki se neutemeljeno dolgo rešujejo. Za čim lažje uveljavljanje pravic, ZVPSBNO določa minimalno količino osebnih in drugih podatkov, ki jih morajo stranke posredovati sodiščem, poleg tega strankam po ZVPSBNO ni treba plačevati nobenih sodnih ali upravnih taks. Ministrstvo za pravosodje je za pomoč strankam oblikovalo tudi poseben priporočen obrazec, ki je dostopen tako na spletni strani Ministrstva za pravosodje kot tudi na vseh sodiščih.

Tudi v LP 2008 smo ponovili, da mora odprava sodnih zaostankov še naprej ostati prednostna naloga sodne in tudi drugih vej oblasti. Ugotavljali smo, da so bili za njeno uresničitev izvedeni številni zakonodajni in praktični ukrepi, vendar so številne pobude Varuhu kazale, da ta cilj še ni dosežen, čeprav smo ugotovili, da število pobud zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov na sodiščih prve stopnje upada. Na sodne zaostanke so opozarjale tudi nove razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

V odzivnem poročilu je vlada poudarila, da si skupaj s sodno oblastjo prizadevata, da bi se sodni zaostanki čim prej odpravili. V tej smeri so bili izvedeni številni zakonodajni in praktični ukrepi, ki se bodo še nadaljevali. Ob tem je poudarila, da je sodni veji oblasti in strankam sodnih postopkov treba zagotoviti možnosti, da lahko v praksi izkoristijo spremenjene institute sodne postopkovne zakonodaje, ki se v času odprave sodnih zaostankov spreminjajo zlasti v smeri dodatnih izboljšav. Napovedala je, da bo k preprečevanju nastajanja novih nepotrebnih sporov pred sodišči (pretežno "predsodno") pripomogel tudi nov predlog Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov, ki bo da predvidoma sprejet do konca leta 2009 in bo v okviru pravnega reda Republike Slovenije in vladavine prava prispeval k zmanjšanju t. i. "kulture pravdanja" in k pomiritvam med strankami sporov brez pretiranih stroškov za njih ali za sodno oblast.

V LP 2009 smo zapisali, da zaradi velikih zaostankov sodišč marsikateri pobudnik želi Varuhovo posredovanje, da bi sodišče obravnavalo njegovo zadevo mimo vrstnega reda pripada na sodišče. Takim pobudam nismo mogli ugoditi, saj ne smemo posegati v pravice drugih strank v postopku pred sodiščem. Hitrejše reševanje enega od sporov pred sodiščem, čeprav za to ni zakonitih možnosti v razmerju do drugih sodnih zadev, bi namreč lahko pomenilo kršitev pravic drugih do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pobudnike smo zato v primerih, ki so kazali na zavlačevanje sodnega postopka, opozarjali na možnost vložitve nadzorstvenih pritožb oziroma drugih sredstev, ki jih daje ZVPSBNO. Tako kot Ministrstvo za pravosodje je tudi Varuh pričakoval, da se bosta s spremembami in dopolnitvami ZVPSBNO še dodatno okrepila varstvo pravic in položaj strank sodnih postopkov, katerih zadeve sodišča ne rešujejo brez nepotrebnega odlašanja. Opozoril pa je, da si je treba še vnaprej prizadevati, da kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma kršitev konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku sploh ne bi bilo. S tem bi tudi odpadla potreba za uporabo ZVPSBNO.

V LP 2010 smo zapisali ugotovitev, da se kljub večjemu pripadu zadev nadaljuje ugoden trend skrajšanja časa, ki ga sodišča porabijo za reševanje zadeve. Še zlasti je bil vzpodbuden podatek Ministrstva za pravosodje, da sodišča še nikoli v zgodovini samostojne Slovenije niso imela tako malo nerešenih zadev in še nikoli niso potrebovala tako kratek čas za rešitev povprečne zadeve kot v tistem obdobju (šest mesecev), čeprav smo še vedno obravnavali primere dolgotrajnih sodnih postopkov (v eni izmed obravnavanih zadev tako v začetku leta 2010 ni bilo odločeno o reviziji, ki jo je Vrhovno sodišče RS prejelo v novembru 2007), ki se v kazenskih zadevah lahko končajo tudi z zastaranjem, kar je še vedno (vsaj v nekaterih primerih) kazalo na neučinkovitost države pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva.

Napredek na tem področju je potrjevalo tudi manj obsodb naše države od Evropskega sodišča za človekove pravice, ker ni zagotovila varstva pravice do sojenja v razumnem roku. Skrb vzbujajoče pa je bilo, da se je pripad zadev na slovenska sodišča izredno povečal. Zato je prav, da se vlada in Ministrstvo za pravosodje zavedata, da je v kriznih časih še kako pomembno, da sodišča nadaljujejo odpravljanje sodnih zaostankov.

Tovrstne pobude so sicer se večinoma nanašale na dolgotrajne izvršilne postopke in dolgotrajne zapuščinske postopke. Prejeli pa smo tudi več pobud, povezanih z dolgotrajnostjo sodnih postopkov, ki so posledica razveze zakonske zveze, katerih glavnina se nanaša na spore pri razdelitvi skupnega premoženja.

Tudi v LP 2011 smo posebej izpostavili pobude, v katerih so pobudniki opozarjali na dolgotrajnost postopkov, tako sodnih kot tudi postopkov za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Obravnava tovrstnih pobud je v nekaj primerih sicer pokazala, da niso bile vedno utemeljene, saj so bili razlogi za dolgotrajnost postopka pri pobudnikih samih oziroma nasprotnih strankah v postopku. V nekaterih primerih pobudniki (še) niso uporabili (pospešitvenih) pravnih sredstev, ki jih imajo kot stranke v postopku na voljo v skladu z ZVPSBNO.

Ko smo na podlagi okoliščin ugotovili, da je naše posredovanje potrebno, smo opravili poizvedbe pri sodiščih. Ta so se praviloma redno odzivala na naše poizvedbe in kar v nekaj obravnavanih primerih smo lahko ugotovili, da je bila naša poizvedba utemeljena in da je sprožila (ponovni) premik v obravnavanju zadeve. Nekatere zadeve so predstavljene med izbranimi primeri. Obravnavali smo tudi nekaj primerov zamud v novem sojenju na prvi stopnji po vrnitvi zadeve s pritožbenega oziroma revizijskega sodišča. Tudi v takih primerih se na sodišče obrnemo s poizvedbo o razlogih za zastoj v obravnavanju zadeve. Običajno se tudi zato obravnavanje zadeve premakne.

Na podlagi prejetih pobud smo v tem letu opazili, da se postopki na prvi in drugi stopnji sicer krajšajo, še vedno pa se je z zamudo odločalo o izrednih pravnih sredstvih na Vrhovnem sodišču RS, čeprav je to sodišče število nerešenih zadev v dveh letih zmanjšalo za 38 odstotkov.

Na potrebo po končanju sodnih postopkov v razumnem roku so Slovenijo v tem letu znova opozorile nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Pripomnili smo tudi, da Varuh sicer že več let opozarja na nerazumno dolge sodne postopke, ki ne le da kršijo ustavno pravico do sojenja v razumnem roku, temveč lahko pri posamezniku povzročijo oziroma močno podaljšajo njegovo stisko. Zato je treba tudi po Varuhovem mnenju še naprej vztrajati pri odpravi sodnih zaostankov in z različnimi ukrepi odpraviti vse primere dolgotrajnega čakanja na začetek sodnega odločanja oziroma predolgotrajne sodne postopke.

Vlada je v odzivnem poročilu zagotovila, da Ministrstvo za pravosodje sprotno spremlja izvrševanje ZVPSBNO Ministrstvo je takrat sodilo, da se zakon verjetno še ne izvršuje dovolj optimalno (maksimalno) s strani sodstva, se pa vseeno načeloma izvršuje kar ustrezno in je dejansko pripomogel k odpravi sodnih zamud v konkretnih zadevah. Vlada je tudi pripomnila, da je do takrat Evropsko sodišče za človekove pravice sicer pozitivno ocenjevalo navedeni zakon (npr. primer Grzinčič proti Sloveniji iz leta 2007), ker lahko to Sodišče svoje stališče spremeni, če ugotovi, da se zakon v praksi morda slabo izvršuje.

V LP 2012 smo poudarili, da je nujno treba sprejeti nadaljnje ukrepe za zagotavljanje varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj se nekateri sodni postopki po ugotovitvah Varuha še vedno vodijo predolgo in ne zagotavljajo varstva pravice do sojenja v razumnih rokih. Cilja teh ukrepov morata biti skrajšanje sodnih postopkov in odprava sodnih zaostankov. Tako smo podprli vse zakonske spremembe, ki bodo še naprej vodile k ustreznejši in učinkovitejši ureditvi poslovanja sodišč in s tem k okrepitvi pravne države. Nujno je tudi nadaljevati spremembe, ki sodnike razbremenjujejo nalog, za katere ni treba, da jih opravijo sami; tiste, ki so potrebne za krepitev njihove samostojnosti, in tiste, ki poenostavljajo sodne postopke ter omogočajo večje možnosti za alternativno reševanje sporov. Ob tem se je treba zavedati, da lahko na drugi strani k sodnim zaostankom prispeva tudi zakonodaja sama, če so njene rešitve premalo domišljene, prehitre in prepogoste. Zato je nujno, da pri pripravi teh sprememb sodelujejo vsi tisti iz pravosodja, ki jih spremembe zadevajo (to so zlasti sodniki, tožilci, odvetniki in drugi) in da so poglavitne rešitve medsebojno usklajene.

Z zagotovitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in brez napak v postopkih bo sodišče samo največ prispevalo k povrnitvi ugleda, kar mora ostati njegova prioriteta. Seveda pa morajo imeti sodišča zadostne kadrovske in materialne vire. Tako npr. ukrepi na račun varčevanja nikakor ne smejo še dodatno ogroziti pravice do sodnega varstva.

Tudi v letu 2013 so bile med obravnavanimi pobudami pri Varuhu, kljub zmanjšanju sodnih zaostankov, še naprej tiste, ki zatrjujejo dolgotrajnost sodnega postopka. V eni izmed takih smo na primer zapisali ugotovitev, da če od vložitve tožbe do vmesne odločitve sodišča (o temelju odgovornosti povzročitelja škode) minejo štiri leta, bi tako dolgotrajno čakanje na odločitev sodišča težko opredelili kot sojenje v razumnem roku, ki ga zagotavlja pravica iz 23. člena naše ustave oziroma 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ugotavljamo tudi, da je Državni zbor RS (državni zbor) sicer sprejel priporočilo Varuha (ki smo ga podali v letnem poročilu za leto 2012) in priporočil Vladi RS (vlada) sprejetje potrebnih ukrepov za odpravo vseh primerov dolgotrajnega čakanja na začetek sodnega odločanja oziroma predolgotrajnih sodnih postopkov, vlada pa je z Vrhovnim sodiščem RS 4. junija 2013 podpisala Zavezo za izboljšanje stanja v sodstvu (zaveza). Zavezo je minister za pravosodje 11. 6. 2013 simbolno izročil tudi varuhinji človekovih pravic. Varuh izraža zadovoljstvo, da je vlada z Vrhovnim sodiščem RS v juniju 2013 podpisala Zavezo za izboljšanje stanja v sodstvu in pričakuje pozitivne premike, zlasti pri zmanjšanju sodnih zaostankov. Varuh z odobravanjem sprejema prizadevanja pristojnih organov, katerih namen in cilj je zagotoviti sojenje v razumnem roku oziroma odpraviti sodne zaostanke. Ali bodo ukrepi, sprejeti v ta namen, z zgoraj navedeno zavezo, tudi dejansko uspešni, bo pokazal čas, ki je določen za njihovo uresničitev. Tedaj bo tudi priložnost za sprejetje morebitnih dodatnih ukrepov za zagotovitev sojenja v razumnem roku, saj je nujno povrniti zaupanje posameznikov v pravno državo. To še posebej velja za postopke v delovnih in socialnih sporih, v katerih nastopajo posamezniki, ki so pogosto tudi v eksistenčni stiski, ki je neredko prav posledica dolgotrajnosti teh postopkov.

Sklepno

Zgornji povzetki iz naših LP dokazujejo, da je (bil) dolgotrajnost sodnih postopkov sistemski problem, na katerega smo opozorili prav v vseh letih delovanja Varuha. Kot tak se (je) po presoji Varuha rešuje (reševal) prepočasi. Da se je začelo resno ukrepati očitno tudi niso bila dovolj vsa naša opozorila in predlogi za izboljšanje stanja, temveč tudi sporočila iz tujine kot so razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Upoštevajoč zadnje podatke pa je možno ugotoviti, da sistem delovanja sodne oblasti glede odprave sodnih zaostankov vse bolje deluje, kar je pripisati zlasti ukrepom znotraj samega sodstva (boljše delovanje zadev sodne uprave, informatizacija), skupnim ukrepom (npr. nekdanji Projekt Lukenda), delovanju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) – predvsem učinek v smeri spremembe kulture poslovanja – in podobno. Seveda pa bo tudi v prihodnje treba strmeti za nadalje izboljšanje poslovanja sodišč v smeri racionalizacije in kakovosti sojenja, z zakonodajnimi spremembami, ob zagotovljenih kadrovskih, prostorskih in drugih materialnih pogojev za nemoteno poslovanje sodišč.

vsebuje ugotovitev, da dolgoročni cilj ne more biti zgolj učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, ampak zagotavljanje samega sojenja brez nepotrebnega odlašanja, torej sojenja v razumnem roku. Vsakomur, ki kot stranka nastopa v sodnem postopku, je treba zagotoviti, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svoje pravice. Spodbujen s sodbo evropskega sodišča v zadevi Lukenda in odločbo ustavnega sodišča o neskladju Zakona o upravnem sporu z ustavo je takrat nastal Skupni državni projekt Lukenda. Namen projekta je bil učinkovito zmanjšanje in dolgoročno tudi odprava sodnih zaostankov na sodiščih in državnih tožilstvih. Projekt je napovedal številne ukrepe tako v zakonodaji (zlasti organizacijski in postopkovni predpisi), v pravosodni in sodni upravi ter na drugih področjih, povezanih z delom sodišč (vključno z večjim poudarkom na dobri sodni praksi), da bi se odpravilo objektivne in subjektivne razloge, ki ovirajo učinkovitejše sodno odločanje in odpravo sodnih zaostankov.