Izzivanje nestrpnosti in pozivanje k sovražnosti je problematično z vidika človekovih pravic. Sovražni govor je eno najmočnejših sredstev diskriminacije, še posebno, ker ga težko definiramo in še težje preiskujemo in kaznujemo. Izraz »sovražni govor« prihaja iz anglosaškega pravnega okolja, kjer ga je skoval tisti del pravne teorije, ki se ukvarja s pravico do svobode izražanja v okviru kot določa prvi amandma k Ustavi ZDA, ki morda bolj kot katerakoli ustava zožuje možnosti omejevanja svobode govora. O sovražnem govoru govorimo takrat, ko gre za izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi ksenofobični, diskriminatorni, rasistični in naperjeni predvsem zoper razne manjšine (etnične, verske, kulturne) in zajema tako govorno, pisno kot nebesedno (parade, insignije, simboli, ipd.) komunikacijo.
Sovražni govor je reguliran v slovenski Ustavi in v kazenski zakonodaji. Ustava RS v svojem 63. členu kot protiustavno šteje vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Na podlagi tega člena ustave pa temelji tudi 300. člen Kazenskega zakonika, ki določa kazensko odgovornost za tistega, ki izziva ali razpihuje narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo.
Sovražni govor je odprto polje razprav že več desetletij, saj spada v široko področje svobode govora, ki je v vseh demokratičnih družbah globoko cenjena. Svobodo govora zagotavlja vrsta dokumentov, med drugim tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v svojem desetem členu. Vsaka pravica je omejena tudi s pravicami drugih in torej implicitno vsebuje tudi dolžnosti in odgovornosti. V drugem odstavku desetega člena EKČP so izrecno navedene predvidene možne omejitve svobode izražanja. Svobodo izražanja lahko države omejujejo, vendar le toliko, kolikor je to nujno potrebno v demokratični družbi zaradi taksativno naštetih razlogov. Omejitve so dopustne zaradi varnosti države in njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij in varovanje avtoritete ter nepristranskosti sodstva. Ravno demokratična družba je tista vrednota, zaradi katere je svoboda izražanja zapisana v EKČP, in katero bodo nadzorni organi pri preučevanju nasprotujočih si interesov vedno izbrali kot rešitev. To sta v večini svojih odločitev, ki se nanašajo na sovražni govor, poudarila tudi Evropska komisija za človekove pravice in Evropsko sodišče za človekove pravice. Komisija in Sodišče sta v svojih odločitvah večkrat izrazila mnenje, da so bili nameni in cilji tistih, ki so zahtevali zaščito sovražnega govora, v neposrednem nasprotju z demokratičnimi izročili, idejami in ideali, ki so evropske države vodili pri ustvarjanju EKČP.
Slovenija pa je tudi podpisnica Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, ki v svojem četrtem členu navaja, da države pogodbenice obsojajo vsakršno propagando ali organizacijo, ki je nastala na podlagi idej ali teorij o večvrednosti ene rase oziroma skupine ljudi ene barve ali etničnega izvora, ali pa ima namen opravičevati ali promovirati rasno sovraštvo in diskriminacijo v kakršnikoli obliki. Na tem mestu gre prav tako omeniti tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki v svojem dvajsetem členu govori, da mora biti vsako hujskanje k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu, ki bi pomenilo spodbujanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju, z zakonom prepovedano. Odbor ZN za človekove pravice je v letu 2005 v svojih sklepnih ugotovitvah izrazil zaskrbljenost nad pojavi sovražnega govora in nestrpnosti v Sloveniji ter podal priporočilo, da mora Slovenija sprejeti trdne mehanizme za preprečevanje in prepoved posredovanja sovražnosti in spodbujanja k nestrpnosti in s tem izpolniti določila iz 20. člena tega mednarodnega pakta. Pogodbene obveznosti, ki jih ima Slovenija do zgoraj naštetih konvencij in paktov, se bodo slej kot prej morale udejanjiti tudi v praksi.
