1. januarja 1995. leta ste pričeli z delom kot varuh človekovih pravic. Za vami je torej pet let dela. Kako bi ga ocenili?

Ivan Bizjak: Pred petimi leti smo začeli popolnoma na novo. Vse smo morali šele vzpostaviti. To pomeni: treba je bilo sprejeti organizacijske rešitve in interne predpise, določiti način dela na področju, na katerem v naši državi ni bilo nobenih izkušenj, ter vzpostaviti način komuniciranja tako s pobudniki, ki se obračajo na nas, kot tudi z državnimi in drugimi organi, ki sodijo v pristojnost varuha človekovih pravic. Takoj na začetku so že deževale pobude, ljudje so od prvega dne po ustanovitvi urada začeli trkati na naša vrata. Že od samega začetka smo morali delati na dveh področjih: ustanavljati urad in že reševati številne pobude.

Ocenjujem, da je v teh petih letih institucija dozorela, da se je sposobna soočati z vsem, zaradi česar se ljudje na nas obračajo. Lahko zatrdim, da smo pomagali velikemu številu ljudi pri reševanju njihovih problemov, pri čemer ostaja, če tako rečem, kanček pelina zaradi sistemskih problemov. Z njimi se srečujemo od začetka delovanja institucije. Pri nekaterih, npr. tistih, ki so vezani na nestabilen pravni red, gre za objektivno okoliščino, saj so v naši zakonodaji potrebne kar velike spremembe. Pričakovali pa bi hitrejše reagiranje pristojnih vsaj glede tistih najbolj občutljivih stvari. Kljub našemu vztrajanju na čimprejšnji rešitvi se šele v zadnjem času rešujejo nekateri problemi iz osamosvojitvene problematike.

Na kratko bi ocenil, da je bilo opravljeno veliko delo. Marsikaj se je spremenilo na bolje, seveda pa ostaja še veliko odprtih vprašanj in s tem tudi izzivov za prihodnost.

Vsako leto v državni zbor posredujete letno poročilo. V kolikšni meri prispevajo obravnave takšnih poročil k izboljšanju vašega dela oz. koliko jih poslanci sploh lahko upoštevajo pri sprejemanju zakonodaje?

Bizjak: Narava letnega poročila varuha človekovih pravic, tako našega kot v vseh drugih državah, je takšna, da je pravzaprav to povzetek problematike, s katero se ukvarjamo, in predlogov, kako te probleme razrešiti. Ne gre le za birokratsko poročilo o opravljenem delu (seveda k poročilu dodamo tudi nekaj statističnih podatkov), ampak za pregled problemov, ki jih občutijo konkretni posamezniki, ljudje v stiski. V njem se zrcalijo problemi, na katere naletijo ljudje zaradi sprejetih ali nesprejetih zakonov, zaradi slabega ali počasnega dela državne birokracije, javnih uslužbencev. Zato se mi zdi, da takšno poročilo zasluži ustrezno pozornost javnosti in poslancev.

Prepričan sem, da ima lahko obravnava letnega poročila varuha človekovih pravic v državnem zboru zelo pomembno vlogo in pomemben vpliv. Po eni strani so to zadeve, kjer je potrebna dejavnost DZ pri sprejemanju zakonodaje glede postopka (predvsem hitrost sprejemanja najbolj nujnih zakonov), in tudi same vsebine. Problematika, ki jo obravnavamo v poročilih in se nanaša na mnoge zakone, kaže na dodatne potrebe po normiranju tistih področij ali vprašanj, ki bi sicer izpadli iz samega zakona. Na drugi strani ima DZ vlogo nadzora nad izvršilno oblastjo. Iz tovrstnih poročil lahko dobi precej podatkov, ki jih lahko državni zbor kot celota ali posamezni poslanci uporabijo pri opozarjanju vlade na nujnost reševanja odprtih vprašanj. V tem pogledu se mi zdi, da ni bilo storjeno vse, kar bi lahko bilo oz. da poročilo še ni bilo uporabljano v tistem obsegu, v katerem bi lahko bilo.

Preveriti uresničevanje sklepov

Razprave ob obravnavanju poročila niso ne tako burne ne tako polemične kot ob obravnavanju kakšnih drugih tem. Zanima me, ali po mnenju javnosti in poslancev ta problematika ni dovolj kočljiva, oz. ali je stanje na področju varstva človekovih pravic tako slabo ali tako dobro, da o njem ni vredno izgubljati besed?

Bizjak: Doslej sta bili v državnem zboru dve obravnavi letnih poročil. Ob obravnavi prvega je večji del opozicije bojkotiral sejo, seveda iz drugih razlogov, zato se razprava ni razvila v tistem obsegu, kot bi se lahko. Kljub temu pa je treba poudariti, da je DZ ob obravnavi teh dveh poročil sprejel vrsto sklepov. Nekateri od njih so dokaj splošni, recimo: nujnost temeljite reforme državne uprave, ki naj bi odpravila vrsto problemov, ki danes obstajajo. Nekateri sklepi pa so zelo konkretni, npr. v zvezi z delovanjem davčne uprave, z obravnavanjem pritožb. Na žalost pa lahko ugotovimo, da večina teh sklepov ni bila v celoti uresničenih. Dobro bi bilo, če bi občasno pregledali, kaj je bilo storjenega. V to smer gre tudi pred kratkim sprejet sklep komisije za politiko enakih možnosti, ki zahteva, da se še v tem mandatu opravi pregled uresničevanja sklepov, sprejetih ob obravnavi poročil varuha.

Letos vam poteče mandat. Ali lahko ob koncu mandata prelagate kakšne zakonske spremembe, izboljšave, ki bi delo varuha olajšale?

Bizjak: Glede temeljnih določil Zakona o varuhu človekovih pravic ne vidim potrebe po bistvenem spreminjanju. Obstaja pa nekaj možnih smeri dograjevanja sistema neformalnega varstva človekovih pravic. Po eni strani v smeri zahtevanih specializiranih varuhov ali drugih mehanizmov. Imam določene predloge: od tega, da se uvedejo specializirani namestniki varuha, da se torej ne podvaja infrastruktura, do nekaterih drugih rešitev, ki jih predlagajo tudi drugi. Na drugi strani že nekaj časa razmišljamo, kako bi pri tej instituciji, ki ima vlogo nacionalne institucije za človekove pravice, dosegli tudi določeno pluralnost. Varuh človekovih pravic kot monokratična institucija seveda sama po sebi ne more zagotavljati neke pluralistične sestave. Zato, tudi po zgledu nekaterih drugih držav, razmišljam, da bi predlagal, če bom s tem delom nadaljeval tudi v naslednjem mandatu, ustanovitev nekega posvetovalnega organa s pluralistično sestavo, ki bi lahko opozarjal, tako varuha kot tudi vse odgovorne v državi, na ključne probleme na področju varstva človekovih pravic. To bi bili tisti ključni spremembi, glede katerih bi bilo treba sprejeti določene odločitve.

Novi zakoni - novi problemi

Kako pa se je v teh petih letih spreminjala problematika varstva človekovih pravic?

Bizjak: Večji del problematike je kar konstanten. Seveda pa je na posameznih področjih prihajalo do vzponov in padcev. Omenil sem že osamosvojitveno problematiko: od problemov z državljanstvi, urejanja statusa tujcev, vojaških pokojnin in vojaških stanovanj. Na vseh teh področjih se število zadev zmanjšuje. Vrsta sprejetih zakonov pa je kot svojo neposredno posledico prinesla tudi veliko število novih pobud. Naj omenim t. i. vojne zakone, zlasti Zakon o žrtvah vojnega nasilja. V začetnem obdobju je bilo reševanje vlog zelo počasno, zato smo v tistem obdobju dobivali tudi izjemno veliko število pobud s takšno tematiko. Na začetku našega dela je bilo veliko število pobud povezanih z uresničevanjem stanovanjskega zakona. Na tem področju, vsaj glede odkupa stanovanj, nimamo več pobud. Sproti pa nam, z vsako novo zakonsko rešitvijo, prihajajo tudi novi problemi. Ravno na osnovi prejšnjih izkušenj skušamo zdaj že v najbolj zgodnjem obdobju posredovati pri odgovornih, da težave odpravijo čim prej, da se ne bi kopičile, da ne bi postale preveč množične in nerešljive.

Ali se na vas s svojimi pobudami obračajo tudi posebne družbene skupine, manjšine?

Bizjak: Od Romov, od njihovih organizacij, društev, združenj občasno prejmem kakšno pobudo. Z obema manjšinama pa sem že kmalu po začetku svojega dela stopil v stik in izrazil posebno pripravljenost, da obravnavamo vse probleme, do katerih bi prihajalo. Vendar pa je bilo teh zadev zelo malo. Verjetno tudi zaradi tega, ker sta obe manjšini neposredno vključeni v proces odločanja, ko gre za njihove pravice. Še tisto, kar smo od njih prejeli, je bilo bolj v vednost.

Ljudje poznajo institucijo varuha

Koliko pa se je vĂ©denje o taki instituciji, kot je varuh človekovih pravic, med Slovenci spremenilo?

Bizjak: Po eni strani je treba reči, da nam je uspelo, saj ljudje institucijo poznajo. Rekel bi celo, da dokaj dobro poznajo pristojnosti in pooblastila, ki jih varuh ima. Vse manj je tistih zahtev, kjer se ljudje obračajo name z nerealnimi pričakovanji. Tega je bilo na začetku veliko.

Iz strukture pobud glede na kraj, od koder prihajajo, se vidi, da ljudje tudi v bolj odročnih krajih vedo za to institucijo. Torej smo uspeli s tem, da je postala znana vsem ljudem.

Po drugi strani pa je pomembno to, da se ljudje vse bolj zavedajo svojih pravic. Na nekaterih področjih, na davčnem področju ali na področju uresničevanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja, pa nimamo toliko pobud, kolikor bi jih lahko imeli, glede na probleme, ki se pojavljajo. Tukaj je morda največja razlika med nami in nekaterimi državami z daljšo tradicijo tovrstne institucije.

Kje pa so še razlike, če svoje delo primerjate z delom sorodnih institucij v tujini?

Bizjak: Opravil sem nekaj primerjav, predvsem s primerljivimi državami, zlasti po velikosti in po pristojnostih, ki jih ima varuh. Zanimive države so Danska, Norveška ali Irska. Ugotavljam, da je število pobud glede na število prebivalcev pri nas večje kot v teh državah. To si razlagam tudi s strukturo pobud in z dejstvom, da imamo kar nekaj tranzicijskih težav. To je tisti vir, iz katerega dobivamo dodatne pritožbe. Po drugi strani pa imajo nekateri zahodni varuhi večje število pobud s področij, ki pri nas še niso številneje zastopana.

Kako pa nas ocenjuje tujina? Pred kratkim je sodišče za človekove pravice obsodilo Slovenijo zaradi predolgih sodnih postopkov. Ali so še kakšna druga področja varstva človekovih pravic, kjer še ne dosegamo zahodnih standardov?

Bizjak: Nesporno je, da postopki pred mnogimi slovenskimi sodišči trajajo nerazumno dolgo. Če se bodo na evropsko sodišče začeli obračati tisti, ki so pri tem oškodovani, potem bo tovrstnih sodb pred tem sodiščem še veliko. To je samo dodaten signal, da gre za resen problem, ki mu je treba nameniti dodatno pozornost. Sam na to opozarjam že od začetka svojega dela na mestu varuha človekovih pravic. Nekaj podobnih situacij je na področju državne uprave. Tam je dolgotrajnost postopka še bolj problematična, ker je neposredno kršen zakon. Prekoračeni so roki, ki so izrecno določeni v zakonu. To so vprašanja, ki jih država ne sme podcenjevati. Po eni strani z lastnim kršenjem zakonov daje izjemno slab zgled državljanom, po drugi strani pa se s tem začne podirati zaupanje v pravni red. To je erozija pravne države. Če se s tem ne bomo resno začeli ukvarjati, je to pot v pravni kaos.

Ali lahko varuh stori še kaj več kot samo opozarja?

Bizjak: Že po samem konceptu tovrstne institucije lahko varuh človekovih pravic predlaga, priporoča, posreduje, daje svoja mnenja, nima pa možnosti, da bi sam sprejemal odločitve ali spreminjal odločitve drugih. Narava tovrstnih predlogov in posredovanj pa je zelo različna. V nekaterih primerih pomeni posredovanje konkretno dejavnost, katere posledica je drugačno ravnanje državnega organa. Znotraj tega se v normalni državi, kjer so stvari utečene, da učinkovito odpravljati vse tiste težave, ki nastopijo v razmerju med državo in posameznikom. Pri nas pa je obseg problemov nekoliko večji kot v državah z dolgo demokratično tradicijo. Včasih se zdi, da je tudi varuh nemočen, vendar trdim, da to kaže bolj na ravnanje tistih, ki bi morali ustrezno odreagirati na opozorila, kot na nemoč same institucije varuha. Včasih se zdi, da odgovorni ne znajo postaviti pravih prednostnih nalog na tem področju ali da niso dovolj pozorni na vprašanja, povezana z varstvom pravic posameznikov.

Ali se parlament, poslanci zavedajo pomena institucije varuha človekovih pravic?

Bizjak: Dosedanji odzivi so bili v tem pogledu pozitivni. Poslanci so podprli ustanovitev te institucije, podprli so delovanje te institucije, podprli so njene ocene, ki so mnogokrat zelo kritične, sprejeli so določene sklepe, ki gredo v natanko tisto smer kot moji predlogi. Tisto, kar bi lahko s skupnimi močmi še storili, je večja sprotnost odzivov na naše ugotovitve, ne le ob letnem poročilu, ampak tudi ob drugih opozorilih na probleme, ki jih posredujemo v javnost in pristojnim državnim organom.

V parlament sem posredoval že nekaj posebnih poročil o posameznih problemih. Ta poročila za zdaj še niso naletela na pričakovani odziv, sicer bi verjetno še večkrat tudi bolj sprotno opozarjal na kakšno od težav, glede katere vlada ni odreagirala dovolj hitro.

Ker pa je institucija še precej mlada, bo treba nekatere odnose še dograjevati. Tukaj vidim še velike možnosti.
 

Karmen Uglešić