Namestnik varuha človekovih pravic Aleš Butala je bil 10. novembra letos na seji odbora ministrskih namestnikov pri Svetu Evrope izvoljen za člana Slovenije v Odboru za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT - Committee for Prevention of Torture). Kot je povedal v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo, se ta odbor precej zgleduje po evropski komisiji za človekove pravice. V CPT je po en predstavnik iz vsake države članice, torej iz 39 držav, podpisnic konvencije. Član CPT ni predstavnik države, ampak je v odboru kot posameznik, je pojasnil Butala in dodal, da člana izbere odbor ministrov SE tako, da ga z absolutno večino izbere s seznama treh kandidatov, ki jih predloži posamezna država. Svet ministrov po posvetovanjih izvoli enega od njih. Aleš Butala je dobil 38 od skupno 39 glasov.
Med osnovne kvalifikacije za članstvo kandidatov v omenjenem odboru sodijo predvsem neodvisnost in nepristranskost. Pri tem gre za to, da v CPT delujejo kot posamezniki in strokovnjaki, ne pa kot predstavniki države. Iz poslovnika CPT pa tudi izhaja, da predstavnik, ki je za posamezno državo v odboru, ne more biti v delegaciji odbora, ki pride na oglede v njegovo državo.
Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja namreč pravi, da se člani CPT izberejo med visoko moralnimi osebami, ki so znane po svojih sposobnostih na področju človekovih pravic ali imajo poklicne izkušnje na področjih, ki jih zajema ta konvencija. Butala ocenjuje, da je njegova izbira za člana tega odbora predvsem priznanje varuhu človekovih pravic. Vse od ustanovitve se v uradu varuha zelo intenzivno in natančno ukvarjajo z vsemi primeri oseb, ki jim je odvzeta svoboda (priporniki, obsojenci na prestajanju zaporne kazni, osebe, ki so v policijskem pridržanju, osebe, ki so proti svoji volji v psihiatričnih bolnišnicah, v socialno varstvenih zavodih (npr. zavod Hrastovec), osebe, ki so na služenju vojaškega roka, osebe, ki so npr. v prehodnem domu za tujce). To je tudi smisel konvencije, ki je namenjena tistim, ki jim je odvzeta prostost in so odmaknjeni očem javnosti.
Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki je podlaga za ustanovitev CPT, je sicer razmeroma 'mlada'. Odbor ministrov Sveta Evrope (SE) jo je sprejel leta 1987. Za podpis državam članicam SE je bila dana novembra istega leta, veljati pa je začela 1. februarja 1989, ko jo je ratificiralo oz. izrazilo soglasje za njeno veljavnost sedem držav članic SE. Slovenija je omenjeno konvencijo ratificirala decembra 1993, za našo državo pa velja od 1. junija 1994. Od 40 držav SE je konvencijo doslej podpisalo in ratificiralo 39 držav, kar pomeni, da se šteje za pomembno konvencijo.
Ko Svet Evrope objavlja poročila o delu, najprej omenja Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, potem Evropsko socialno listino, tretja pa je Konvencija o preprečevanju mučenja - v tem sistemu ima torej pomembno mesto. Zadnja, ki je podpisala in ratificirala konvencijo o preprečevanju mučenja, je Rusija. Če samo spomnimo, kakšne so razmere v ruskih zaporih, potem razumemo, kaj bo to pravzaprav pomenilo za delo tega odbora, je povedal Aleš Butala.
Konvencija ima tudi dva protokola - prvega in drugega. Zanimiv je predvsem prvi protokol, ki dovoljuje, da na povabilo odbora ministrov SE podpišejo konvencijo tudi države, ki niso članice SE. SE je ocenil, da ima konvencija takšen pomen, da lahko k njej pristopi kdorkoli. Res pa je, da ta protokol še ne velja, ker ga morajo podpisati in ratificirati vse države članice. Drugi protokol pa določa, da se lahko člana odbora izvoli dvakrat ali večkrat; doslej je bil lahko izvoljen le dvakrat. Skratka, gre za obnavljanje, urejanje odbora. Bistvena pri tej konvenciji je razlika med njo in drugimi konvencijami. Najbolj znana konvencija npr., Evropska konvencija o človekovih pravicah, pride praviloma v veljavo, ko je kršitev že storjena. Ta konvencija namreč prepoveduje določena ravnanja. Sistem konvencije o človekovih pravicah je, da obravnava pritožbe posameznikov, da sodišče kot organ konvencije z avtoriteto odloči in njegove odločitve so pravno zavezujoče za vse države članice, prisodi lahko celoodškodnino.
Evropska konvencija o preprečevanju mučenja pa nič ne prepoveduje, sploh ne določa, kaj je na primer mučenje, nečloveško in ponižujoče ravnanje, nima nobene materialno-pravne določbe, iz katere bi lahko razbrali, kaj je vsebina omenjenih pojmov (mučenje, nečloveško ravnanje...). Sklicuje se na evropsko konvencijo, natančneje na tretji člen evropske konvencije, ki določa prepoved mučenja, in na peti člen, ki določa ravnanje v primeru odvzema prostosti. Mehanizem konvencije o preprečevanju mučenja je v tem, da ustanovi Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Ta odbor nima oblastne funkcije, nima moči izdajati obvezujoče odločbe. Njegova pristojnost je, da po lastnem izboru obišče državo podpisnico te konvencije in tam preiskuje ravnanje z osebami, ki jim je odvzeta prostost. Namen nadzora in preiskovanj ni v tem, da bi odbor odločal ali reševal posamezne pritožbe, ampak da okrepi varstvo posameznih oseb pred mučenjem, nečloveškim oz. ponižujočim ravnanjem ali kaznovanjem. Skratka, njegova funkcija je preventivna, je pojasnil Aleš Butala. Po obisku odbor ne izdaja sodbe, zavezujočih odločb, ampak izda poročilo. Kadar gre za običajen periodičen obisk, odbor izda poročilo v roku šestih mesecev in v njem upošteva vse ugovore države. Na podlagi tega poročila mora država dati vmesno poročilo, odgovor, v roku enega leta pa še drugo poročilo, v katerem sporoča, kaj je storila v zvezi s priporočili, ki jih daje odbor. Odbor daje torej priporočila in v svojem poročilu navede dejstva, ki jih ugotavlja kot nepravilna. Država priporočila oceni in jih upošteva ali pa ne.
V praksi je to tako, da se, ko CPT obišče državo in izda poročilo, začne stalno posvetovanje o konvencijah z državo članico. To je časovno neomejen, stalen dialog države s CPT. CPT hoče preprečevati mučenje in nečloveška ter ponižujoča ravnanja s tem, da s stalnim sodelovanjem in dopisovanjem opozarja državo članico, kaj priporoča in kaj je ugotovil, da ni prav. Leta 1995 so bili člani odbora na obisku v Sloveniji. Kot določa konvencija in poslovnik odbora, so ti v šestih mesecih poslali poročilo odbora, država Slovenija pa je potem nanj odgovarjala.
Odbor preiskuje vse okoliščine in s tem odpira javnosti, kaj se tam dogaja. Preiskuje skupine, ki so odmaknjene očem javnosti, so na robu družbe; preiskuje bivalne razmere, v katerih živijo, način ravnanja z njimi in pravne garancije v postopkih (npr. nekdo, ki mu je odvzeta prostost, mora imeti zagotovljeno pravico, da pokliče svojega odvetnika, preden ga zaslišijo, da obvesti svoje bližnje, če to želi). Vse te garancije ugotavlja CPT, pri nas pa tudi varuh človekovih pravic, je v pogovoru za STA še dejal Aleš Butala.
