V ljubljanskem hotelu Slon je v organizaciji varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka in ob sodelovanju Sveta Evrope 12. in 13. novembra 2001 potekala mednarodna konferenca z naslovom Razmerje med ombudsmani in pravosodnimi organi, katere so se udeležili večinoma predstavniki iz držav, ki so vključene v Pakt stabilnosti za JV Evropo.
Udeleženci so menili, da je za države v tranziciji, med katere sodijo tiste z nestabilnim pravnim sistemom, tiste, v katerih ima samostojno sodstvo le kratko tradicijo, in tiste,v katerih potekajo stalne reforme državnih organov, še posebej pomembno oblikovanje nacionalne politike varstva in spodbujanja človekovih pravic s pravnimi in drugimi mehanizmi. To naj bi bilo urejeno skladno s priporočili R (85) 13 in R (97) 11 Odbora ministrov Sveta Evrope o instituciji varuha človekovih pravic in o ustanovitvi neodvisnih institucij za varstvo in promocijo človekovih pravic ter priporočilom R (94) 12 o neodvisnosti, učinkovitosti in vlogi sodnikov ter sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice.
* * * *
Zaključki mednarodne konference Razmerje med ombudsmani in pravosodnimi organi
Predstavniki institucij za človekove pravice, vključno z ombudsmani, zbrani dne 12. in 13. novembra v Ljubljani na konferenci "Razmerja med ombudsmani in pravosodnimi organi", smo si izmenjali izkušnje in stališča o vlogi ombudsmanov v razmerju do sodnih organov. Menimo, da je za države v tranziciji, med katerimi so tudi države, ki imajo nestabilne pravne sisteme, kratko tradicijo neodvisnosti sodstva in v katerih poteka stalna reforma državnih organov, posebej pomembno, da se oblikuje državna politika varstva in promocije človekovih pravic s pravnimi in drugimi mehanizmi, v skladu s priporočili (i) R (85)13 in (ii) R 97(11) Odbora ministrov Sveta Evrope o (i) instituciji ombudsmana in o (ii) ustanovitvi neodvisnih institucij za varovanje in promocijo človekovih pravic, kot tudi s priporočilom R (94) 12 o neodvisnosti, učinkovitosti in vlogi sodnikov ter judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice.
Sprejemamo naslednje zaključke:
1. Sodniki so v skladu z ustavo in zakonom neodvisni pri opravljanju sodniške funkcije, njihove odločitve pa ne smejo biti predmet revizij zunaj pritožbenih postopkov, kot jih določa zakon. Izvršna in zakonodajna oblast naj zagotovita neodvisnost sodnikov in preprečita sprejem ukrepov, ki bi lahko ogrozili neodvisnost sodnikov. Ob tem je treba poudariti, da so sodniki neodvisni v javnem interesu.
2. V demokratičnih državah z vzpostavljenim sistemom delitve oblasti, še bolj pa v državah s kratko tradicijo demokracije in vladavine prava, je neodvisnost sodstva posebej pomembna, ker so sodišča bolj občutljiva od drugih vej oblasti za posege drugih državnih organov. Kar zadeva delovanje sodišč, ki ni povezano s samim sojenjem, pa bi bilo treba povečati njihovo učinkovitost, ob popolnem spoštovanju neodvisnosti sodišč. To lahko le prispeva k večjemu zaupanju javnosti v sodstvo in v legitimnost sodne veje oblasti. Pomoč zunanjih organov, kakršen je ombudsman, ima lahko v tej zvezi pomembno vlogo.
3. Število sodnih postopkov narašča, kar pomeni več stikov posameznika s sodniki in sodišči. Tako se ljudje vse bolj zavedajo, kako pomembni so zanje ukrepi in odločitve sodnikov, zlasti v povezavi z varovanjem človekovih pravic. V tem procesu so ombudsmani pomembni zavezniki sodišč, saj lahko pomagajo pri širjenju vedenja o človekovih pravicah in spodbujajo povečanje učinkovitosti sodnega sistema.
4. Pooblastila ombudsmanov v razmerju do sodne veje oblasti so lahko le takšna, da ne ogrožajo neodvisnosti sodnikov in njihove nepristranskosti pri sprejemanju sodnih odločb. Če zakon omogoča posredovanje ombudsmana v posamične zadeve, ki jih obravnava sodišče, mora v celoti spoštovati neodvisnost sodišča od vsakovrstnih zunanjih vplivov na sojenje, lahko pa opozarja na postopkovne vidike obravnave posameznih primerov. Pri tem cenimo možnosti, ki jo imajo ombudsmani v nekaterih državah, da sodišču lahko predložijo svoje mnenje v vlogi amicus curiae.
5. Tudi v primerih, ko zakoni ne določajo posebnih pooblastil ombudsmanov v razmerju do sodišč, pa lahko ti, na podlagi svojih splošnih pooblastil, ki jih imajo v razmerju do državnih organov, vseeno izrazijo svoja stališča o delovanju sodne veje oblasti.
6. Ni vloga ombudsmana, da pred sodiščem zastopa posameznika. Pravna sredstva mora v prvi vrsti uporabiti prizadeti posameznik sam. Kadar pa posameznik iz kateregakoli razloga nima možnosti učinkovite uporabe takšnih sredstev, je primerno, da ima tudi ombudsman možnost zahtevati presojo, ali so bile kršene človekove pravice. Takšno možnost v nekaterih državah daje ustavna pritožba.
7. V državah v tranziciji, ki imajo lahko zastarele, pomanjkljive in neusklajene predpise, pa tudi v državah z vzpostavljenim demokratičnim sistemom, je pomembno, da lahko tudi ombudsmani prispevajo k razvoju pravnega sistema. Zato je pomembno, da ombudsmani lahko predlagajo ustavnemu sodišču presojo ustavnosti ali zakonitosti predpisov. Tako lahko pomagajo pri odpravljanju sistemskih pomanjkljivosti v predpisih, ki negativno vplivajo na pravice posameznikov ali jih celo kršijo.
8. Udeleženci so tudi potrdili pomen ohranjanja in krepitve neodvisnega položaja ombudsmana v razmerju do drugih vej oblasti. Pri tem je posebej pomembna finančna neodvisnost ombudsmana, saj je v nekaterih državah zaradi omejevanja sredstev njegovo učinkovito delo praktično onemogočeno. Zato je pomembno, da lahko ombudsman samostojno predlaga proračun svoje institucije. Da bi bila zagotovljena trdnost institucije, morajo biti predpisi, ki okvirno določajo višino proračunskih sredstev, vključno s plačo ombudsmana, sestavni del zakonodaje o ombudsmanu.
Ljubljana, 13. novembra 2001
OPOMBA: Na podlagi izvirnika v angleškem jeziku prevedel Jernej Rovšek, namestnik Varuha človekovih pravic RS
