Stanovanje ima kot posebna socialna dobrina v vsaki družbi poseben pomen. Je pomemben element socialne varnosti in dostojanstva posameznika, ki sta temelj vseh človekovih pravic.

Pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah Združenih narodovv 11. členu zavezuje države pristopnice, da priznavajo vsakomur pravicodo življenjskega standarda, ki zadostuje zanj in za njegovo družino,vštevši tudi njegovo stanovanje, pri čemer države to uresničujejo zustreznimi ukrepi.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinsicer neposredno ne govori o pravici do stanovanja, je pa pravica dospoštovanja svojega doma vključena v 8. člen konvencije v okvirupravice do zasebnega in družinskega življenja.

Spremenjena (revidirana) Evropska socialna listina, ki je zamenjala listino iz leta 1961, med 31 taksativno naštetimi pravicami navaja tudi, da ima vsakdo pravico do nastanitve.Evropska socialna listina zavezuje države pogodbenice - članice SvetaEvrope, da bodo sprejele ukrepe, s katerimi bodo spoštovale dostopnostdo nastanitve primernega standarda, preprečevale in zmanjševalebrezdomstvo z namenom, da bi ga postopoma odpravile, ter vplivale naceno nastanitev tako, da bo dostopna tudi tistim, ki nimajo zadostnihsredstev. Evropska socialna listina poudarja tudi pomen spodbujanjaukrepov za razreševanje stanovanjske problematike družin v okvirupravice družine do socialnega, pravnega in ekonomskega varstva. Zlistino se države pogodbenice tudi zavezujejo, da bodo omogočile dostopdo nastanitve invalidnim in starejšim osebam. Slovenija je bila medprvimi državami, ki so ratificirale spremenjeno Evropsko socialnolistino.

V okviru Organizacije združenih narodov je treba omeniti tudi Carigrajsko deklaracijo, ki je bila sprejeta junija 1996, in Agendo Habitat,ki omenjata kot skupni cilj držav podpisnic zagotavljanje primernegabivališča za vse kot eno od človekovih pravic in temeljnih svoboščin.Oba akta sicer nista neposredno pravno zavezujoča, vendar izražatausmeritve in cilje, za katere so se države udeleženke zavezale, da jihbodo uresničevale in o tem tudi poročale. Ob tem omenjamo, da jeZdruženje najemnikov nacionaliziranih stanovanj dne 4.6.2001 na VladoRS naslovilo protest, češ da slovensko nacionalno poročilo o izvajanjuAgende Habitat idealizira stanovanjsko politiko, ko v poročilu trdi, danajemniki uživajo visoko stopnjo varnosti, ter ne navaja konfliktnegarazmerja, ki je nastalo z novim položajem nekdanjih imetnikovstanovanjske pravice, ki so postali najemniki novih lastnikov.

UstavaRepublike Slovenije, ki je veljala skupaj s številnimi amandmaji do 23.decembra 1991, do razglasitve nove ustave, je v 206. členu jamčilastanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini. S to pravico jeustava občanom zagotavljala pravico, da pod pogoji, ki jih določazakon, trajno uporabljajo takšno stanovanje za zadovoljevanje osebnihin družinskih stanovanjih potreb. Ob tem je pomembno poudariti, da je ta ustavna določba še veljala obsprejetju SZ, ki je bil sprejet 11. oktobra 1991, in Zakona odenacionalizaciji, ki je bil sprejet novembra 1991 in je začel veljati7. decembra istega leta.

Ustava RS iz leta 1991ne jamči več stanovanjske pravice kot ene od človekovih pravic, pač pavsebuje v poglavju o gospodarskih in socialnih razmerjih določbo (78.člen), da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijoprimerno stanovanje.