2.4. Pravosodje

2.4.1. Sodni postopki

V letu 2002 je varuh prejel 679 pobud, ki se nanašajo na sodne postopke, kar pomeni 18-odstotno zmanjšanje v primerjavi z letom 2001, vendar še vedno skoraj četrtinski delež celotnega pripada; največ jih je povezanih s civilnim postopkom. Prejeli smo 406 pobud, povezanih s pravdnimi, nepravdnimi in izvršilnimi zadevami, kar pomeni desetino manj kot v prejšnjem letu. Število zadev na področju kazenskih postopkov je ostalo nespremenjeno, manj pa je pobud s področja delovnih in socialnih sporov ter upravnih sodnih postopkov.

Nadaljuje se trend zmanjševanja pobud, ki zatrjujejo dolgotrajnost sodnih postopkov, povečuje pa se število pritožb zaradi zatrjevanja drugih kršitev v sodnih postopkih, vključno s pravico do enakega varstva pravic ter pravico do poštenega postopka in pravične sodne odločitve. Vedno znova prihajajo tudi pobude, ki zatrjujejo nezadovoljstvo s pravnomočno sodno odločitvijo. Tako še vedno obstajajo pričakovanja, da bo varuh ukrepal tudi v takšnem primeru, in to ne le v okviru svojih zakonskih pooblastil.

Spremembe na zakonodajnem področju

Država mora sodstvu omogočiti normalno delo. To je povezano tudi s spremembo in dopolnitvijo organizacijske, procesne in materialne zakonodaje, ki naj pripomore, da bo sodni sistem učinkovitejši.

V letu 2002 je prišlo do obsežnih sprememb in dopolnitev Zakona o sodniški službi (ZSS). Novela ZSS-D poudarja in zagotavlja sodnikovo neodvisnost, ki je predvsem pravica posameznika, saj se tako zagotavlja pravica do poštenega sojenja. Spremenjeno in dopolnjeno ureditev sodniške službe razumemo kot hotenje zakonodajalca zagotoviti korektno in odgovorno delo sodnikov, katerih izbor in kariera morata temeljiti na neoporečnosti, sposobnosti in učinkovitosti.

Ob ustavnem zagotovilu trajnosti sodniške funkcije skuša ZSS-D zagotoviti uravnoteženje sodniških pravic z dolžnostmi. Zato je zakon v 2. členu dopolnjen z deklaratorno izjavo o dolžnostnem ravnanju sodnika, ki se mora posvečati svoji službi s polno predanostjo in izpolnjevati obveznosti po svojih najboljših močeh. ZSS-D jasneje poudarja, da neodvisnost ne pomeni tudi neodgovornosti sodnika. Tako so za izboljšanje notranjega nadzora pri opravljanju sodniške funkcije natančneje opredeljena merila za oceno sodniške službe in pravila za njeno izdelavo, na novo pa je urejen institut službenega nadzora sodnikovega dela. V tej zvezi je v prvem odstavku 79.b člena ZSS-D določeno, da predsednik sodišča opravi službeni nadzor tudi na pobudo varuha človekovih pravic.

Obsežne spremembe in dopolnitve so povezane z ureditvijo disciplinske odgovornosti sodnikov, disciplinskih kršitev in sankcij, kar naj zagotovi, da bo disciplinski postopek hiter in učinkovit. V tem delu novo zakonsko ureditev štejemo tudi kot odgovor zakonodajalca na opozorila varuha o neučinkovitosti disciplinskih postopkov zoper sodnike.

Za odpravljanje sodnih zaostankov je dobrodošla sprememba, ki razširja možnosti za razporeditev sodnikov na sodišča, kjer so največje obremenitve ali zaostanki, kar naj zagotovi večjo mobilnost sodnikov tudi brez trajnega povečanja sistematizacije. Razlogov za opisane spremembe in dopolnitve ZSS je dovolj in upati je, da bo novela dosegla svoj namen.

Varuhova opozorila iz preteklih let, da je spreminjanje procesnih predpisov zahtevno delo, ki terja premišljene, usklajene rešitve in ustrezen čas, so svojo potrditev dobila tudi v letu 2002.

V pripravi so že pete spremembe in dopolnitve ZKP, in to po slabih osmih letih od njegove uveljavitve. Nov poseg v ZKP je nujen že zaradi odločbe ustavnega sodišča, ki zakonodajalcu nalaga, da najkasneje do 11.4.2003 odpravi ugotovljeno neskladje z ustavo, ker ZKP ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku.

Leto 2002 je prineslo prve spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sprejetega in uveljavljenega v letu 1999. ZPP-A izhaja iz ocene stanja, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v Sloveniji glede civilnih sporov ogrožena. Tako je vlada kot predlagateljica novele poudarjala racionalizacijo in ekonomičnost sodnih postopkov, zmanjšanje sodnih zaostankov in povečanje učinkovitosti dela. V tem cilju novela poudarja mirno reševanje sporov z večjo vlogo sodnika pri sklepanju sodnih poravnav v okviru rednega pravdnega postopka. Na podlagi ocene, da se je ukinitev možnosti razpisa pripravljalnega naroka izkazala za slabo, je z novelo vrnjen v ZPP podoben institut v obliki poravnalnega naroka. Namenjen je predvsem preskusu možnosti, da se sklene sodna poravnava. Sporazumni razrešitvi spora je namenjena tudi novota, ki ob soglasju pravdnih strank omogoča prekinitev pravdnega postopka za največ tri mesece, da se opravi poskus alternativne rešitve spora.

Večina drugih sprememb in dopolnitev ZPP pa dejansko dela pravdni postopek še strožji in strankam manj prijazen, očitno je cilj večja hitrost in pospešitev postopka. Novela ZPP tako od stranke, pa tudi od njenega pooblaščenca, terja še več skrbnosti in vestnosti ter zahtevnejšega, pravočasnega sodelovanja in odzivanja v postopku. Zdi se, da pravdni postopek, tako kot je urejen zdaj, pomeni že skoraj skrajne možnosti "racionalizacije" postopka in discipliniranja pravdnih strank in njihovih pooblaščencev. Ne gre namreč zanemariti, da je postopek samo sredstvo za dosego cilja, da se zagotovi varstvo pravic in pravno zavarovanih interesov s pravico do sodnega varstva. Sojenje je odločanje o usodi ljudi. Sodba mora biti rezultat treznega premisleka. Vsaka skrajna težnja po hitrosti in ekonomičnosti postopka je v nasprotju s težnjo po izdaji pravilne in zakonite sodne odločbe. Oseba, ki zahteva sodno varstvo, utemeljeno pričakuje, da je postopek v službi resnice in pravic, ki izvirajo iz materialnega prava. Zato varuh zagovarja sprejemljiv kompromis med načeloma pospešitve in ekonomičnosti ter ciljem postopka, ki se kaže predvsem v zahtevi po poštenem postopku in pravični sodni odločbi.

Že kar težko pričakovana je bila obsežna novela Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Slaba štiri leta po uzakonitvi postopka sodne izvršbe daje več kot 127 členov sprememb in dopolnitev slutiti, da je bila marsikatera ureditev, sprejeta v ZIZ, premalo domišljena in ne dovolj strokovno pripravljena. Na številne težave, ki so se pokazale zlasti v delu izvršiteljev pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja, je opozarjal tudi varuh. Namesto interesa upnika, da se zagotovi učinkovita izvršba, je ureditev na novo uveljavljenega sistema zasebnih izvršiteljev predvsem podražila izvršbo, ne da bi bil sorazmeren odmev v hitrejši opravi izvršbe. Tako smo v Lp 2001 opozorili, da so upniki morali plačevati sorazmerno visoke zneske predujma, in to v kratkih rokih, potem pa so čakali dolge mesece na opravo izvršbe. Medtem so iznajdljivi izvršitelji plačane predujme celo porabljali nenamensko in v svojo korist. Zakonodajalec se je odzval z ZIZ-A, ki predujem ukinja, določa varščino in izvršitelju nalaga opravo izvršbe najkasneje v 30 dneh po prejemu dokazila o plačilu varščine.

Novota v ZIZ-A je ureditev izvršbe v zadevah glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki. Zakonodaja doslej ni vsebovala posebnih določb o izvršbi sodnih odločb, s katerimi je odločeno o vzgoji in varstvu otrok ter o pravici do osebnih stikov. Odločanje o pravici do osebnih stikov je (predvsem) v pristojnosti centrov za socialno delo, odločbe tega državnega organa pa ni mogoče izvršiti na podlagi določb ZIZ-A, ki ureja le izvršbo sodne odločbe. Do spremembe jurisdikcijske norme, ki bo pristojnost za odločanje o pravici do osebnih stikov prenesla s centrov za socialno delo na sodišča, ostaja prisilna izvršitev odločbe o pravici do osebnih stikov pridržana upravni izvršbi.

Grmada sodnih zaostankov

Tudi v letu 2002 je odprava sodnih zaostankov ostala največja zaveza slovenskega sodstva. Sodišča na prvi stopnji bi morala kazenske in civilne zadeve (pravdne, nepravdne zadeve in gospodarske spore) rešiti v 18 mesecih od prejema zadeve do odprave odločbe prve stopnje. Postopki s pritožbo v kazenski in civilni zadevi na drugi stopnji pa bi morali biti končani v šestih mesecih. Kršitev vsakega od obeh rokov pomeni, da gre za sodni zaostanek.

Čeprav je odprava sodnih zaostankov prednostna naloga sodne in tudi drugih vej oblasti in so za njeno realizacijo izvedeni številni zakonodajni in praktični ukrepi, pa vendarle številne pobude varuhu kažejo, da cilj nikakor še ni dosežen. Reševanje kazenskih in civilnih zadev v navedenih rokih, kot jih določa 50. člen Sodnega reda, je v praksi prej velika izjema kot pravilo. Pri tem ne gre samo za najodmevnejše kazenske postopke, ki so na očeh javnosti zaradi vrnitve zadev sodiščem prve stopnje v nov postopek, pač pa tudi za številne spore iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij "navadnih" fizičnih in pravnih oseb.

Sodna statistika številu nerešenih zadev ne kaže občutnejšega premika na področju hitrejšega in učinkovitejšega sojenja. Podoben je tudi varuhov pogled, ki izhaja predvsem iz obravnavanja pobud prizadetih posameznikov, in tako njegova ocena ne zajema vseh sodnih postopkov. Vendar pa je dovolj ilustrativna in zato vredna pozornosti. Žal kaže, da je na kar premnogih slovenskih sodiščih splošne pristojnosti, kot tudi na specializiranih sodiščih, še vedno treba čakati tri, štiri in celo pet ali več let od prejema zadeve (vložitve tožbe) do prvega naroka za glavno obravnavo. Tako nam je Okrožno sodišče v Novi Gorici junija 2002 sporočilo, da je zaradi kadrovskih težav prišlo do večjih zaostankov in zato dve tožbi v gospodarskem sporu pobudnika, vloženi v letu 1997, sredi leta 2002 še nista prišli na vrsto za obravnavanje. Okrajnim sodiščem ter Delovnemu in socialnemu sodišču (zlasti glede socialnih sporov) lahko prištejemo tudi katero od okrožnih sodišč, ki še v treh letih po vložitvi tožbe ne razpišejo prvega naroka za glavno obravnavo. Tako smo aprila 2002 prejeli odgovor predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo zadeva po tožbi, vloženi leta 1999, predvidoma razpisana "najkasneje" septembra 2002.

Pregled sodnih zaostankov na prvi stopnji bi ne bil popoln brez omembe zemljiškoknjižnih zadev. Kljub predpisanemu trimesečnemu roku za rešitev od prejema zadeve do odprave sklepa pa leto dni in več ni nobena izjema za čakanje na izdajo zemljiškoknjižnega sklepa. Ni treba posebej poudariti pomena ažurne in urejene zemljiške knjige za varnost pravnega prometa. Izboljšave na zemljiškoknjižnem področju obeta potekajoči proces informatizacije zemljiške knjige, ki obeta posodobitev, racionalizacijo poslovanja in odpravljanje zaostankov na tem področju.

Prav tako se s sodnimi zaostanki otepajo višja sodišča, ki odločajo v pritožbenem postopku. Prav pri vseh smo ugotovili primere, da so za pritožbeno odločitev potrebovali krepko več kot eno leto. Pri Višjih sodiščih v Ljubljani in Mariboru ter pri Višjem delovnem in socialnem sodišču pa smo ugotovili tudi primere, ko je bil pritožbeni postopek v civilnih zadevah in delovnih sporih daljši od dveh let. Posebej zanimivo je bilo v tej povezavi pojasnilo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, da število po zakonu prednostnih zadev na civilnem oddelku dosega že 50 odstotkov v strukturi novih zadev. Velik delež prednostnih zadev, ki so kot take določene z zakonom, je slutiti tudi iz pojasnil predsednika Višjega delovnega in socialnega sodišča. Jasno je, da sodnik ne more obravnavati zgolj prednostnih zadev, saj bi to strankam nedopustno oddaljevalo rešitev v preostalih, neprednostnih zadevah. Določbo drugega odstavka 159. člena Sodnega reda, po kateri sodnik pri določitvi vrstnega reda obravnavanja drugih zadev lahko upošteva poleg časa pripada zadeve na sodišče tudi vrsto, naravo in pomen zadeve, je torej treba razumeti tako, da se zagotavlja razumno sorazmerje tudi glede deleža reševanja zadev, ki niso z zakonom določene kot prednostne.

Precej pritožb pa je varuh tudi v letu 2002 prejel s strani obsojencev na prestajanju kazni zapora, ki opozarjajo na dolgoletno čakanje (celo več kot štiri leta), da kazenski oddelek vrhovnega sodišča odloči o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker gre za izredno pravno sredstvo, v posledici ne prihaja do kršitve pravice do pritožbe. Vendar ne gre spregledati, da zakon pravico do tega izrednega pravnega sredstva zagotavlja tudi obsojencu, in prav bi bilo, da bi bilo tudi na tem področju zagotovljeno sojenje v razumnejšem času.

Ob poizvedbah na upravnem oddelku vrhovnega sodišča smo novembra 2002 dobili podatek, da je še 700 nerešenih neprednostnih zadev iz leta 1999. To pomeni skoraj triletno čakanje na pritožbeno odločanje v upravnih sporih, česar prav tako ne moremo oceniti kot sojenje v razumnem roku.

In vendar se premika

Spodbudno je, da številna sodišča že obvladujejo tekoči pripad zadev. Sodni zaostanki so tako predvsem posledica nerešenih spisov iz prejšnjih let. Seveda pa posamezniku ne pomeni veliko, da je rešenih zadev več kot prejetih, če mora več let čakati na začetek obravnavanja in sodno odločitev. Zato glavna zaveza slovenskih sodišč ostaja reševanje starejših zadev, da bi se tako odpravili sodni zaostanki, strankam pa zagotovilo sojenje brez nepotrebnega odlašanja.

Spremenjena organizacijska in procesna zakonodaja omogoča izvedbo dodatnih programov reševanja sodnih zaostankov. Tako je sodstvo nadaljevalo s projektom Hercules, po katerem izkušeni sodniki pomagajo pri reševanju zadev na sodiščih z največ zaostanki. Prvi odmevi, povezani z izvajanjem tega projekta na Okrajnem sodišču v Domžalah, so ugodni, seveda pa je treba tudi po odhodu začasno dodeljenih sodnikov z nezmanjšano odgovornostjo nadaljevati reševanje zadev, zlasti sodnih zaostankov.

Čedalje večji odziv doživlja ponudba alternativnega reševanja sporov s posredovanjem mediatorjev zaradi sklenitve sodne (ali zunajsodne) poravnave. Pionirsko delo na tem področju opravlja Okrožno sodišče v Ljubljani ter pri tem dosega rezultate, ki so lahko spodbuda tudi za druga sodišča prve stopnje, da strankam ponudijo tovrstno storitev. V razmerah, ko je število nerešenih spisov na sodiščih še vedno veliko, pomeni sporazumno razreševanje spornih razmerij korist tako za same vpletene stranke, kot tudi za sodišče, saj prinaša zmanjšanje obsega dela. Okrožno sodišče v Ljubljani je v letu 2002 ponudilo strankam mediacijo v 1063 zadevah, stranke so dale soglasje v 313 zadevah, mediacija pa je bila uspešno zaključena s poravnavo ali umikom tožbe v 118 zadevah. Nedvomno velja pozdraviti spodbudne začetne rezultate, še zlasti ob upoštevanju, da mediacija celo takrat, kadar ne uspe in se ne konča s sklenitvijo poravnave, lahko prinese določene koristi za nadaljevanje sodnega postopka oziroma za kasnejšo sporazumno urejanje spornega razmerja. Pri tem velja poudariti, da je ponujena mediacija povsem prostovoljna in ne omejuje, da oseba zahteva odločitev sodišča.

Ekspresno pritožbeno odločanje

Okrožno sodišče v Krškem je v postopku pod opr. št. P 19/2001 dne 7.6.2001 izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo pobudnikovo odgovornost za škodo, nastalo tožniku. Zoper sodbo je pobudnik vložil pritožbo. Sodišče prve stopnje je spis s pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani 11.10.2001. Sodišče druge stopnje je odločilo o pritožbi že 17.10.2001 ter 23.10.2001 vrnilo sodišču prve stopnje spis s pritožbeno odločbo. Naslednji dan, torej 24.10.2001, je bila sodba sodišča druge stopnje poslana pravdnima strankama.

Okrajno sodišče v Radovljici je v postopku pod opr št. P 382/94 dne 14.5.2002 izdalo sodbo v sporu zaradi plačila odškodnine. Po vložitvi pritožbe je bil spis predložen Višjemu sodišču v Ljubljani v pritožbeno reševanje 6.11.2002. Sodišče druge stopnje je odločilo o pritožbi že 13.11.2002, teden dni kasneje, 20.11.2002, pa je vrnilo sodišču prve stopnje spis s pritožbeno odločbo.

Sodišče druge stopnje je o obeh pritožbah odločilo v izjemno kratkem času. Odločilo je v šestih oziroma sedmih dneh, po 12 oziroma 14 dneh pa je bila pritožbena odločba, skupaj s spisom, že vrnjena sodišču prve stopnje. Praviloma je treba za pritožbeno odločitev na civilnem oddelku Višjega sodišča v Ljubljani čakati vsaj leto dni, saj imajo številni pritožbeni sodniki večje število nerešenih zadev, kar podaljšuje čas pritožbenega odločanja. Spet drugi sodniki istega sodišča, ki očitno dosegajo večji učinek pri delu, pa rešujejo zadeve v krajših rokih. Kritika zaradi hitrega pritožbenega odločanja seveda ni na mestu, postavlja pa se vprašanje enakega varstva pravic strank v drugih civilnih postopkih, ki morajo čakati tudi leto in več na pritožbeno odločitev. Takšna razlika v časovnih okoliščinah obravnavanja posameznih zadev postavlja stranke v neenakopraven položaj, saj je časovna razlika pri reševanju posameznih zadev, dodeljenih različnim sodnikom, vendarle prevelika. Odločitev o vloženi pritožbi v nekaj dneh, medtem ko je pravilo čakanje leto in več na pritožbeno odločitev, zbuja pri strankah, udeleženih v takšnih postopkih, nezaupanje in sumničenje, da gre za privilegiranje določenih posameznikov, če ne celo za pristransko sojenje. Zato bi bilo prav, da bi bila delitev spisov med sodnike takšna, da bi zagotavljala pritožbene odločitve v primerljivih rokih. Seveda ob tem ne gre spregledati, da so nekatere zadeve, kot je na primer tudi odločitev o vmesni sodbi, že po naravi takšne, da terjajo prednostno odločitev v kar najkrajšem času. Vseeno pa je pritožbena odločitev v nekaj dneh za slovensko pravosodje žal nenavadna in preveč odstopa od siceršnje prakse, da bi pri ljudeh ne zbujala nezaupanja in pripisovanja različnih osebnih povezav in drugih nezakonitih okoliščin za sodno odločanje.

Pravna država terja učinkovito izvršbo

Hitra in učinkovita izvršba pravnomočne sodbe je neločljivi del pravice do sodnega varstva v razumnem roku. Država je zavezana zagotoviti učinkovit sodni postopek ne samo do izdaje izvršilnega naslova, pač pa tudi v postopku izvršbe. Varuh prejme vsako leto znatno število pobud, ki zatrjujejo počasnost in neučinkovitost izvršbe.

Upnikom pogosto pojasnjujemo, da lahko tudi sami pripomorejo k hitrejši izvršbi, če predlagajo izvršbo s tistim sredstvom in na tisti predmet, ki zagotavlja najhitrejšo in najpreprostejšo opravo izvršbe. Izterjava denarne terjatve z izvršbo na premičnine zahteva sodelovanje izvršitelja, kar je povezano z dodatnimi stroški in zamudnimi opravili, ki podaljšujejo čas izvršbe. Tudi izvršba na nepremičnine običajno traja več let, preden pride upnik do poplačila svoje denarne terjatve. Najbolj učinkovita in hitra utegne biti izvršba na denarno terjatev dolžnika, zlasti na plačo in druge stalne denarne prejemke, pa tudi izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Uvedba transakcijskih računov in uzakonjena pravica upnika, da mu upravljavec podatkov ali zbirk podatkov posreduje osebne in druge podatke, ki so potrebni za sestavo predloga za izvršbo in za odpravo izvršbe (tudi številke računov, na katerih ima dolžnik denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet), poenostavljajo in (tudi časovno) skrajšujejo pot po pridobitvi izvršilnega naslova do poplačila upnika.

Ob obravnavanju pobud opažamo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, ki podaljšujejo ali celo ovirajo opravo izvršbe. V ilustracijo omenjamo primer pobudnika, ki od leta 1995 čaka na opravo izvršbe za izterjavo denarne terjatve. Izvršitelj je opravo rubeža določil za 5.12.2002, vendar rubeža ni opravil, ker dolžnika ni bilo doma. Zadovoljil se je s tem, da je nekajkrat pozvonil na hišni zvonec, kar je bilo brez odziva. Izvršitelj rubeža ni opravil, čeprav četrti odstavek 82. člena ZIZ določa, da se rubež opravi, četudi dolžnik ni navzoč. Odlašanje z opravo izvršbe na čas, ko bo dolžnik doma, lahko izjalovi namen izvršbe. Ob tem je zanimiva razlaga upnika, da izvršitelj noče opraviti izvršbe, saj se boji dolžnika, ki je znana oseba iz kriminalnega podzemlja. Svojo trditev je upnik podkrepil z dejstvom, da je to že drugi izvršitelj, kateremu je sodišče zaupalo opravo izvršbe v tej zadevi. Po posredovanju varuha je izvršitelj zagotovil, da bo rubež opravil februarja 2003. Strah pred dolžnikom pač ne more biti argument, da izvršitelj svojega dela ne opravi.

Številne pobude dajejo slutiti, da so v praksi izvršiteljev težave z razumevanjem prvega odstavka 83. člena ZIZ, po katerem se smejo zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik. Za opravo rubeža je odločilna posest, ne pa izkazana lastninska pravica. Domneva se, da so stvari v posesti dolžnika tudi njegova last. Takšno stališče sicer pomeni tveganje, da bodo z izvršbo zajete tudi stvari, ki niso dolžnikove, vendar sta zato uzakonjeni pravni sredstvi ugovor tretjega in izločitvena tožba, o katerih pa odloča sodišče. Če je lastnik stvari nekdo tretji, lahko torej vloži ugovor in v nadaljevanju morda tudi izločitveno tožbo. Ni v pristojnosti izvršitelja, da bi razsojal, ali stvar, ki jo ima v posesti dolžnik, morda ni njegova last. Izvršitelj je zavezan opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače.

Izvršitelj o rubežu sestavi zapisnik in vanj zapiše izjave strank in udeležencev v postopku, kot tudi izjave tretjih oseb o obstoju pravic, ki preprečujejo izvršbo. Izjava tretje osebe, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, ni ovira za opravo rubeža. Seveda pa izvršitelj predvsem zarubi stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Pri tem upošteva tudi izjave navzočih strank in drugih oseb, saj se tako posredno uveljavlja načelo hitrosti postopanja. Izvršba bo namreč učinkovitejša in hitrejša, če bo zajela stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Izvršitelj zarubi predvsem tiste stvari, ki se dajo najlaže unovčiti. S pravilnim in preudarnim postopanjem lahko izvršitelj pomembno pripomore, da je rubež uspešen in izvršba učinkovita.

Sorodstvene povezave in nepristransko sojenje

Pravica do poštenega sojenja zagotavlja posamezniku, da bo o njegovih pravicah in dolžnostih oziroma o obtožbah proti njemu v sodnem postopku odločal nepristranski sodnik. Nepristranski je lahko le sodnik, pri katerem niso podane okoliščine, ki bi pri razumnem človeku zbudile upravičen dvom, da o zadevi ne bo mogel odločati nepristransko. Iz pravice do nepristranskega sojenja izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih meril. Sodnik mora biti nepristranski, torej neodvisen v razmerju do strank v postopku.

Niso redke pobude, ki zatrjujejo kršitev pravice do nepristranskega sojenja in pri tem opozarjajo na "vzpostavljena lokalna poznanstva", pa tudi na povsem konkretne osebne povezave sodnika ali sodnice z drugo osebo, ki je odvetnik ali odvetnica na območju istega sodišča. Ob obisku varuha v enem od manjših mest, v katerem je okrajno sodišče, je veliko sogovornikov opozorilo prav na osebno povezavo, da sta predsednica sodišča in odvetnik, ki ima pisarno v istem kraju, zakonca. Tako smo celo slišali, da predsednica "vodi to sodišče z možem, ki je odvetnik". Takšen očitek je seveda lahko predvsem izgovor za iskanje razlogov za neuspeh v sodnem postopku na nepravem mestu, vendar ne gre prezreti, da gre pri zagotavljanju nepristranskosti sodišča predvsem tudi za zaupanje, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi uživati v javnosti. Osebna nepristranskost sodnika se sicer domneva, dokler stranka ne dokaže nasprotnega, hkrati pa pri sodniku ne sme biti podana nobena okoliščina, ki bi pri kateri od strank lahko zbudila nezaupanje oziroma sum o pristranskosti.

Spet drugi pobudnik nam je poslal pismo svojega odvetnika, ki se sklicuje na postopek pred sodiščem v Kopru in piše "vidim, kam in kako ta stvar gre, najbrž pa tudi vem, zakaj gre v tej smeri, in vam zato predlagam, da si ... poiščete drugega pooblaščenca, ker vam jaz ... očitno ne morem pomagati, ker se mi zdi, da ne gre za pravna vprašanja, temveč za druge reči ...". V telefonskem pogovoru nam je odvetnik pojasnil, da na sodišču "prihaja do nepravilnosti zaradi sorodstvenih vezi".

Slovenija je majhna in veliko ljudi, tudi s pravniško izobrazbo, se med seboj pozna. Veliko sodnikov, tožilcev in odvetnikov je sošolcev ali pa so na drugih podlagah vzpostavili tesnejša osebna prijateljstva in vezi. Poznanstev med sodniki, tožilci in odvetniki ni mogoče povsem izključiti. Tudi sorodstvene povezave nedvomno obstajajo. Omenjamo le dve sodišči, verjetno pa so primeri zakoncev, zunajzakonskih partnerjev ali siceršnjih družinskih in rodbinskih povezav med sodniki, tožilci in odvetniki še kje. Nikakor ni moč trditi, da takšna povezanost nujno pomeni kršitev pravice do nepristranskega sojenja, še zlasti če se tako povezane osebe ne znajdejo skupaj v vlogi sodnika, stranke ali njenega pooblaščenca v istem sodnem postopku. Vseeno pa gre pri tem za nadvse občutljivo okoliščino, ki lahko kaj hitro zbudi dvom, da ni zagotovljeno nepristransko sojenje. Izločitev sodnika, ki je tako povezan s stranko ali pooblaščencem, lahko prepreči sojenje v konkretni zadevi, saj mora biti sodnik izločen že, če obstaja legitimen dvom o obstoju nepristranskosti. Vendar pa utegne biti institut izločitve premalo za sam videz nepristranskosti sodišča, saj gre pri zagotavljanju nepristranskosti za zaupanje, ki ga mora sodišče v demokratični družbi uživati v javnosti in še posebej pri strankah sodnega postopka. Procesni predpisi omogočajo tudi delegacijo pristojnosti, to je določitev krajevne pristojnosti drugega sodišča, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi, vendar pri nobeni od ugotovljenih osebnih povezav uporabe te možnosti nismo zasledili.

Varstvo priče v sodnih postopkih

Pobudnik je opozoril varuha na svojo izkušnjo, ko je bil zaslišan v vlogi priče pred delovnim in socialnim sodiščem. Zatrjuje, da je zaslišanje "postalo neznosno", saj so "zviševali ton", kar je občutil kot "podcenjevanje, zaničevanje, tlačenje in sploh kot nekorektno obnašanje". Po odhodu iz sodne dvorane je moral celo poiskati pomoč zdravnika. Tudi kot priča v kazenskem postopku je doživel "marsikatero ponižanje in nespoštovanje".

Slovenska ustava v 21. členu zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in vseh drugih pravnih (sodnih) postopkih. Povedano seveda še posebej velja za priče. Priča je oseba, ki se razlikuje od strank in sodnika v postopku. Izpoveduje to, kar je zaznavala zunaj sodnega postopka. Sodišče povabi za pričo osebo, za katero ve ali domneva, da so ji znana dejstva, ki se ugotavljajo v postopku. Priča prenaša svoje zaznave objektivne stvarnosti na sodnika.

Procesni zakoni (na primer ZPP in ZKP) uzakonjajo dolžnost pričevanja. Ta obsega dolžnost prihoda na sodišče, dolžnost izpovedbe in dolžnost govoriti resnico. Kršitev teh dolžnosti ima lahko za posledico privedbo priče, lahko pa tudi njeno kaznovanje, medtem ko je kriva izpovedba kaznivo dejanje po 283. členu KZ. Procesni predpisi so do priče strogi, saj nanjo naslavljajo predvsem zahteve. Tudi ni dvoma, da je položaj priče v sodnem postopku nehvaležen, neprijeten in lahko celo nevaren. Od priče se pričakuje in zahteva veliko, hkrati pa je ves čas pod sumom, da je nezanesljiva, morda celo pristranska, ter da ne govori resnice. Pogosto, in to vse bolj odkrito in predrzno, je priča izpostavljena tudi pritiskom in grožnjam, kako naj izpove oziroma kaj naj zamolči.

Šele v novejšem času prihaja do sprememb zakonodaje, zlasti na področju kazenskega postopka, ki ima namen varovati duševno in telesno integriteto priče, pa tudi njeno življenje. Vendar pa so določbe zakona, namenjene varovanju prič, slej ko prej še vedno podrejene interesu ugotavljanja resnice v postopku. Ukrepi za zavarovanje priče lahko kaj hitro posegajo tudi v procesna jamstva, zlasti v breme obdolženca v kazenskem postopku in tako neizogibno odpirajo vprašanje meril za uravnotežen poseg zakonodajalca. Položaj priče ostaja v ozadju in se le počasi in s težavo izboljšuje. Nekaj izboljšav položaja priče je na področju zakonskih sprememb, drugo pa je vprašanje, kako te spremembe čuti priča v vsakodnevnem življenju, torej takrat, ko je povabljena na sodišče zaradi pričanja.

Vsebino vabila priči v kazenskem postopku določa prvi odstavek 239. člena ZKP. Ta pravi, da se priče vabijo s pisnim vabilom, v katerem se navedejo: ime, priimek in poklic vabljenega, kdaj in kam naj pride, kazenska zadeva, zaradi katere je vabljen, navedba, da se vabi kot priča, in opozorilo na posledice neopravičenega izostanka. Če priča, ki je bila v redu povabljena, ne pride in svojega izostanka ne opraviči, ali če se brez dovoljenja ali opravičenega razloga odstrani s kraja, kjer bi morala biti zaslišana, se sme odrediti, da se privede s silo, sme pa se tudi kaznovati z denarno kaznijo. Če brez zakonitega razloga noče pričati, jo lahko sodišče celo zapre za največ mesec dni. Nobene informacije vabilo ne daje priči, da bi bili varovani tudi njeni interesi v postopku, zlasti v zavarovanje njene telesne in duševne celovitosti. Podobna je ureditev tudi v pravdnem in drugih sodnih postopkih.

Rdeča nit varuhovega delovanja že vse od začetka obstoja te institucije je tudi skrb za boljši položaj priče v kazenskih in civilnih sodnih postopkih (tudi pred delovnim sodiščem). V letnih poročilih varuha je kar nekaj opozoril o nezavidljivem položaju priče ter predlogov za izboljšanje. Menimo, da je dejavnost varuha vplivala na spremembe določb ZKP o položaju priče, čeprav še ne v taki meri, kot bi želeli. Še zlasti varuh poudarja položaj oškodovanca oziroma žrtve kot priče v kazenskem postopku.

Zakonodajalec in sodišče morata zagotoviti takšen položaj, da priča ne potrebuje pooblaščenca, da bi jo varoval v postopku. Sodišče je zavezano z vsako pričo ravnati obzirno, spoštljivo ter tako, da se v celoti zavaruje njeno osebno dostojanstvo. V ta namen je zavezano preprečiti tudi vsakršno postavljanje vprašanj s strani strank (tudi obrambe) na način, ki bi bil za pričo žaljiv ali bi ogrožal njeno dostojanstvo.

Razžaljeno sodišče, ki krši načelo dispozitivnosti

Pobudnik in njegova žena sta nezadovoljna s pravnomočno sodbo vložila revizijo. V njej sta očitala, da je sodba pravni konstrukt, ki zasleduje le korist tretje osebe, izraža nekorektnost in pristranskost sodišča prve stopnje, ki si za vsako ceno trudi ugoditi tožbi v korist tretje osebe in pri tem ne izbira sredstev. Sodbo sta ocenila kot akt sodišča, ki je posledica korupcije in kriminala, prekoračitve pooblastil in suma kaznivega dejanja, "ki ga sodišče po vedenju tožencev tolerira". Dala sta pobudo, "da se loči zrno od plev tudi v sodni oblasti".

Okrajno sodišče v Velenju je ocenilo, da takšno pisanje "pomeni žaljivo vrednostno oceno sodstva in konkretnega sodišča, ki je odločalo v tej pravdni zadevi, in je objektivno žaljivo ter skuša jemati ugled sodstvu in konkretnemu sodišču, izraža prezir in seje negativno razpoloženje do sodišča". Pobudnika in njegovo ženo je zato kaznovalo s po 25.000 tolarjev denarne kazni "za žalitev sodišča". Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje o izrečeni denarni kazni potrdilo.

Sodišče je svojo odločitev o denarnem kaznovanju oprlo na 110. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki je določal, da pravdno sodišče kaznuje z denarno kaznijo tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Kaznovanje stranke, ki v vlogi žali sodišče, temelji torej na zakonu. Prepričani pa smo, da je zakonodajalec to pooblastilo določil le kot skrajen ukrep, ko bi opustitev sankcioniranja žaljive negativne vrednostne ocene o delu sodišča ogrožala avtoriteto sodišča in sploh sodne veje oblasti. Pri tem želimo poudariti, da varuh zagovarja in spodbuja spoštljiv odnos posameznika kot stranke v postopku v razmerju do sodnikov in sodišč. Zaupanje ljudi namreč lahko uživa le sodišče, ki je državni organ z največjim ugledom in avtoriteto. Seveda pa mora zato predvsem sodnik sam, zlasti v izvrševanju sodniške funkcije, s svojim delom zbuditi zaupanje javnosti in še posebno strank v sodnih postopkih.

Sodnik mora biti nepristranski, torej neodvisen v razmerju do strank v postopku. Pri tem ni dovolj le nepristranskost v samem odločanju, tudi pri obravnavanju in sploh v stikih s strankami mora dajati videz nepristranskosti. Storiti ne sme ničesar, kar bi pri kateri od strank zbudilo nezaupanje oziroma sum o nepristranskosti. Pri sodnem odločanju je sodnik zavezan zagotoviti strankam pošten dokazni postopek oziroma pošteno obravnavo. Odločati mora nepristransko, v skladu s svojo vestjo in interpretacijo dejstev ter v skladu s prevladujočim razumevanjem pravnih predpisov. Vezan je (le) na ustavo in zakone. Odločitev sodnika mora vsebovati jasne in popolne razloge, in to v jeziku, ki je strankam in javnosti razumljiv. Pravična je v konkretnem primeru lahko le tista rešitev oziroma pravna odločitev, ki je nastala ob vsestranskem pretehtavanju različnih možnosti in po temeljiti presoji vseh okoliščin. Bistven del pravične rešitve je izčrpna argumentacija, ki dokazuje, da so bili pretehtani različni argumenti. Le ob kakovostnem sodnem odločanju lahko stranka v poštenem postopku pričakuje pravično sodno odločitev.

Stranka, ki meni, da sprejeta odločitev sodišča ni pravilna in zakonita, lahko svoje poglede in argumente zanje uveljavlja s pravnimi sredstvi, zlasti s pritožbo. Vendar pa zakonodajalec tudi od stranke pričakuje in celo zahteva, da pri tem v vlogi (na primer v vloženem pravnem sredstvu) ne žali sodišča ali nasprotne stranke. Nezadovoljstvo s sodno odločitvijo je mogoče uspešno izraziti tudi z besedami, ki prepričljivo opozarjajo na zatrjevane nepravilnosti, pa vendar brez utemeljene in konkretizirane argumentacije niso naslovljene na sodnika kot osebo oziroma na sodišče. To pa seveda ne pomeni, da stranka ni upravičena opozoriti tudi na nekorektnost, pristranskost ali na drugo podobno okoliščino na strani samega sodnika (sodnice) ali sodišča, ki kaže na nepošten postopek in v posledici na nepravično sodno odločbo.

Kljub že načelnim pomislekom, da se sodišče posluži možnosti kaznovanja stranke, ki v postopku žali sodišče, je sodišče v primeru pobudnika očitno štelo, da takšno odločitev zahteva varovanje ugleda sodstva, zlasti razpravljajoče sodnice in samega sodišča. Tako sklep Okrajnega sodišča v Velenju z dne 20.3.2001, opr. št. P 7/97 v obrazložitvi vsebuje šest alinej citatov revizije. V vsaki od šestih alinej je v narekovajih predstavljeno besedilo, ki je (kot izhaja iz uvodnega stavka) dobesedni prepis vložene revizije. Vendar primerjava prvih treh alinej obrazložitve navedenega sklepa z besedilom revizije pokaže, da citati v prvih treh alinejah niso povzeti dobesedno. Čeprav ne gre toliko za vsebinsko različnost, pa vendarle vestnost in skrbnost pri izdelavi sodne odločbe, še zlasti ko gre za citat, ki je podlaga za kaznovanje stranke, terja natančen prepis besedila, ki je predmet citiranja. Takšen, ne povsem točen citat iz prvih treh alinej, povzema tudi pritožbeno sodišče, ki se mu pri tem zgodi še očitna pisna pomota pri citatu iz tretje alineje.

Sodišče je pobudnika in njegovo ženo denarno kaznovalo tudi za besedilo revizije, ki je povzeto v prvi alineji sklepa o izrečeni denarni kazni ter se (pravilno) glasi:
"Iz argumentiranih stvarnih dokazov, vodenja obravnav oz. ugotovitvenega postopka že od samega začetka in samovolje (prekoračitve pooblastil) sodišča I. stop. (Cp 1/96) je le-to s svojim ravnanjem ravnalo kot pooblaščeni zastopnik tožeče stranke in kot nevtralen razsodnik."

Predpostavljamo, da je v tem citatu podlaga za kaznovanje besedilo, ki govori o samovolji, prekoračitvi pooblastil ter o očitku, da je sodišče ravnalo kot pooblaščeni zastopnik tožeče stranke in ne kot nevtralen razsodnik. Pri zapisu besedila revizije sta se pobudnik in njegova žena sklicevala na sklep Višjega sodišča v Celju z dne 11.7.1996, opr. št. Cp 1/96. Ta sodna odločba pa je na njuno pritožbo ugotovila "nekaj kršitev določb ZPP in tudi materialno pravo ni bilo prav uporabljeno ...". Pritožbeni sklep v obrazložitvi navaja: "Potrebno pa je pritrditi pritožbi v tem delu, ko izpodbija sodbo glede tega, da je tožnik zahteval ugotovitev ..., sodišče pa ni izdalo ugotovitvene sodbe in je samo preoblikovalo tožbeni zahtevek v dajatvenega" (pravilno: v oblikovalnega). Pritožbeni sklep ugotavlja, da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je "nepravilno uporabilo določilo 2. in 3. člena ZPP, na podlagi katerih sodišča odločajo v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) in stranke prosto razpolagajo z zahtevki (3. člen ZPP)". Prav tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je "podana bistvena kršitev določb ZPP (člen 354/11, točka 13)", ker se v razlogih sodbe navaja o darilni pogodbi nekaj, kar iz vsebine te pogodbe ne izhaja.

Pritožbeno sodišče je torej zaključilo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, kršilo načelo dispozitivnosti ter ugotovilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih prvostopenjske sodbe o vsebini listine (darilne pogodbe), in med samo listino. Pobudnik in njegova žena pa sta prav na podlagi tako ugotovljenih rešitev v pritožbi zapisala trditve o samovolji sodišča, prekoračitvi pooblastil in o očitku, da je sodišče ravnalo kot "pooblaščeni zastopnik" tožeče stranke in ne kot nevtralen razsodnik.

Nikakor ne želimo braniti besed, ki sta jih v vloženi reviziji uporabila, vendar se sprašujemo, ali je primerno in v skladu z načelom sorazmernosti kaznovanje stranke, ki je (čeprav na opisan način) opozorila na napake, ki jih je sodišče prve stopnje v resnici storilo, kot je to potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Če ne drugega, je bil zaradi navedenih kršitev postopek dolgotrajnejši, kar je imelo za stranke tudi finančne posledice.

Ni treba, da bi analizirali tudi druge alineje iz obrazložitve sklepa o kaznovanju, saj to ni namen varuhovega posredovanja na podlagi vložene pobude. Prepričani smo, da bi bil uspeh revizije enak, če bi jo vlagatelja utemeljila z izbranimi besedami, ki bi manj izstopale in ne dajale prav nobene podlage, da bi se sodišče poslužilo tako skrajnega ukrepa, kot je kaznovanje stranke zaradi vložitve žaljive vloge. Hkrati pa menimo, da je pravno sredstvo namenjeno prav temu, da stranka opozori na zatrjevane kršitve v postopku in pri odločanju ter tako varuje svoje pravice in pravno zavarovane interese. Ocena, ali vsebina takšne vloge žali sodišče, mora upoštevati tudi kontekst posameznih trditev in utemeljenost strankinih navedb ter njihov namen (subjektivna stran terja ugotavljanje razlogov, da je stranka svoje stališče poudarila z besedami, ki odstopajo od izražanja, ki je običajno v sodnih postopkih). Pri tem velja tudi upoštevati, da laična stranka morda niti ne razume vseh razsežnosti posameznega izraza in zato kdaj uporabi trdo besedo, ko izraža svoje nezadovoljstvo in kritiko zaradi postopka in sodnega odločanja.

Varuh ni zagovornik kaznovanja stranke, zlasti ne takrat, ko so njene besede povezane s kršitvami in nezakonitostmi v postopku. Če bi bila sodna odločba pravilna in zakonita, bi stranka ne imela podlage, da s pisanjem, ki je lahko žaljivo, utemelji vloženo pravno sredstvo. Država, ki je nesorazmerno močnejša od posameznika, mora pri izvajanju svoje oblasti izhajati iz moči argumentov, ne pa iz argumenta moči.

Nezakonita privedba obdolženca

Pobudnik se je obrnil na varuha, da je začel prejemati "nekakšna vabila" izvedenca, in to brez povratnic in potrebnih opozoril, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku. Ker se na "vabila" ni odzval, ga je Okrajno sodišče v Ljubljani dalo prisilno privesti k izvedencu.

V odgovoru na poizvedbe varuha se je sodišče sklicevalo na dosedanjo prakso, da se odredi prisilna privedba, če obdolženec prostovoljno ne gre k izvedencu. Ker privedba k izvedencu ni zakonsko urejena, se uporabljajo določbe ZKP o privedbi obdolženca na glavno obravnavo. Obdolženec je bil k izvedencu večkrat povabljen, vendar se ni udeležil niti enega pogovora. Prav tako ni opravičil ali navedel razlogov za svoj izostanek. Vabilo, ki ga pošlje izvedenec, ne vsebuje opozorila, da bo k izvedencu prisilno priveden, če ne pride sam. Za prisilno privedbo je zadoščalo, da je izvedenec obvestil sodišče, da obdolženec ni prišel na pogovor. Obdolženec je osebno prejel predlog za preiskovalna dejanja in odredbo sodišča, s katero je bil postavljen izvedenec psihiater. Iz odredbe je jasno izhajalo, da bo izvedenec na podlagi pogovora z obdolžencem izdelal izvedensko mnenje.

Vsebino prejetega odgovora smo razumeli kot stališče, da je bila privedba obdolženca v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj zakonita. Zato smo opozorili na nekaj dejanskih in pravnih okoliščin, ki po našem mnenju napotujejo na drugačno oceno prisilnega ukrepa, uporabljenega zoper pobudnika.

Okrajno sodišče v Ljubljani je z odredbo z dne 13.12.2001 opr. št. I Kpd 257/2001 postavilo izvedenca psihiatrične stroke z nalogo, da izdela pisno izvedensko mnenje v roku 30 dni. V odredbi ni bilo izrecno določeno, da izvedenec pri tem opravi tudi pogovor z obdolžencem. To tudi ni obvezna sestavina odredbe, saj 249. člen ZKP zahteva le, da se v njej navede, katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedencev in komu naj bo izvedensko delo zaupano. Odredba o izvedencu je bila obdolžencu pravilno vročena. Izvedenec psihiater je nato v desetih mesecih najmanj petkrat pisno (z nepriporočeno pošiljko), povabil obdolženca na pogovor, vendar vedno neuspešno. Obdolženec se na povabila ni odzival. Na urgenco sodišča je izvedenec sporočil, da izvedenstva ne more opraviti, ker obdolženec ne sodeluje. Na tej podlagi je sodišče odredilo privedbo obdolženca k izvedencu v bolnišnico, policija pa je odredbo izvršila. Obdolženca je prijela na njegovem domu ob približno 5. uri zjutraj 24.10.2002 in ga nato ob 9. uri istega dne privedla na pogovor k izvedencu psihiatru. Zaradi izvršitve privedbe je bila obdolžencu začasno omejena osebna svoboda, saj mu je bila za več ur odvzeta prostost.

Po 19. členu ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. ZKP v 194. členu določa privedbo kot enega izmed ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Tako lahko sodišče odredi privedbo tudi, če v redu povabljeni obdolženec ne pride, pa svojega izostanka ne opraviči, ali če mu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila, iz okoliščin pa je očitno, da se mu obdolženec izmika.

Privedba je hujši omejevalni ukrep kot vabilo. Zato ga zakon dovoljuje le subsidiarno, če vabilo ni bilo uspešno (primerjaj drugi odstavek 192. člena ZKP). Vabilo pa je pisna odredba, ki jo obdolžencu pošlje sodišče (primerjaj prvi odstavek 193. člena ZKP). Izvedenec torej ni pooblaščen, da bi obdolžencu poslal vabilo. Njegovo (čeprav večkratno in neuspešno) pisno povabilo obdolžencu zato ni ukrep, ki bi v primeru njegove neuspešnosti dopuščal uporabo privedbe kot hujšega omejevalnega ukrepa. Že zgolj zato menimo, da je bila odredba za privedbo pobudnika nezakonita.

Tudi sicer pa je obdolženca dopustno prisilno privesti le, če je bil v redu povabljen. V redu pa je obdolženec povabljen, če je vsebina vabila pravilna in popolna. Po drugem odstavku 193. člena ZKP se obdolženec povabi s pisnim vabilom, ki med drugim obsega tudi opozorilo, da bo prisilno priveden, če ne pride. Izvedenec psihiater v svojih pisnih povabilih seveda ni opozoril obdolženca, da bo prisilno priveden, če ne pride. Sicer pa tudi nima pooblastila za takšno opozorilo. To bi lahko storilo le sodišče. Namen opozorila v vabilu je prav v tem, da obdolženca opozori na posledice, če se vabilu ne odzove. Gre za opozorilo, za pouk, ki je izraz pravne in socialne države. Tudi vabilo, ki bi ga obdolžencu poslalo sodišče, bi brez opozorila o privedbi ne dopuščalo uporabe tega ukrepa. Izvedenec v svojem pismu sicer omenja sodnico, ki naj bi odredila privedbo obdolženca, vendar takšen zapis ne obsega popolnega opozorila, kot ga predpisuje zakon, in ne zadostuje za privedbo, tudi če bi bilo navedeno v vabilu sodišča.

Zato izdano odredbo o privedbi pobudnika k izvedencu štejemo za nezakonito. Ker mu vabila ni poslalo sodišče in ker ni bil opozorjen, da bo prisilno priveden, če ne pride k izvedencu, je bila odredba v nasprotju z zakonom. Pobudniku je bila odvzeta prostost v nasprotju z drugim odstavkom 19. člena ustave.
Predlagali smo, da se praksa spremeni in uskladi z določbami ZKP o vabilu in privedbi, če je bila dosedanja praksa Okrajnega sodišča v Ljubljani res takšna, kot je razvidna iz primera pobudnika.

Avtoriteta sodišča zahteva odločno, vendar zakonito ukrepanje, če se obdolženec ne odzove na povabilo izvedenca. Menimo pa, da izvedenec ne more obdolžencu pošiljati vabil, ki bi lahko bila podlaga za odredbo privedbe. Če se obdolženec na odzove na povabilo izvedenca, bo slednji to sporočil sodišču. Sodišče pa bo nato na predlog izvedenca, ki bo znova določil čas in kraj pregleda oziroma pogovora, poslalo obdolžencu na podlagi 193. člena ZKP vabilo, da se zglasi pri izvedencu, in ga hkrati opozorilo, da bo prisilno priveden, če ne pride. Če tako v redu povabljeni obdolženec ne pride in so izpolnjeni pogoji po 194. členu ZKP, bo sodišče odredilo privedbo in tako zagotovilo obdolženčevo navzočnost, ki je nujna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Sodišču smo predlagali, da naše mnenje in s tem povezan predlog za spremembo prakse obravnava ter nam sporoči svoje stališče. Hkrati smo prosili za poročilo o morebitnih ukrepih v razmerju do pobudnika.

V odgovoru je sodišče sporočilo stališče kolegija sodnic in strokovnih sodelavk kazenskega oddelka. V primeru neodzivanja na izvedenčevo povabilo bo sodišče najprej poslalo obdolžencu vabilo z opozorilom, da bo priveden, če ne pride na pregled. Takšno vabilo bo posredovano "v soglasju z izvedencem, ki bo navedel, kdaj naj obdolženi pride k njemu ". Če bo izvedenec sporočil, da se obdolženec vabilu ni odzval, lahko sodišče odredi privedbo. Sodišče je tudi sporočilo, da bo "zaradi enotne prakse" izdelan poseben obrazec in posredovan strojepiskam. Odgovor razumemo kot potrditev našega stališča in sprejem priporočila za spremembo prakse, uporabljene v primeru odreditve privedbe zoper pobudnika. Zaradi neprijetnosti, ki jih je doživel ob prisilni privedbi, pa se je predsednica sodišča pisno opravičila pobudniku.

Podpisovanje smrtovnice

Pobudnika sta bila kot otroka umrlega očeta povabljena k matičarki zaradi sestave smrtovnice. Tako je matičarka v smrtovnico vnesla tudi podatke, ki jih je pridobila od njiju. Oba sta se na smrtovnici, na njeni zadnji strani, tudi podpisala v rubriko "stranke". Ni dvoma, da sta pobudnika podatke, ki se vpisujejo v smrtovnico, dala predvsem kot dediča umrlega zapustnika in je prav mogoče, da sta pri tem navedla in poudarila zlasti tiste okoliščine, ki utemeljujejo njuno pravico do dedovanja. Matičarka je smrtovnico naknadno dopolnila še s podatki, ki jih je pridobila od druge osebe. Pri tem iz zapisa v smrtovnici ni razvidno, da je matičarka podatke pridobila še od druge osebe in vpis teh podatkov izvedla naknadno. Tako bi se dalo razumeti, da je naknaden vpis v smrtovnici del podatkov, ki sta jih prispevala sama pobudnika. Slednja sta se zato obrnila na varuha in izrazila bojazen, da bi sodišče utegnilo novo (dopolnjeno in s tem spremenjeno) vsebino smrtovnice razumeti kot njuno izjavo, kar bi lahko imelo zanju škodljive posledice pri uveljavljanju dedne pravice v razmerju do morebitnih drugih dedičev.

Po poizvedbah pri upravni enoti, ki je obravnavala primer pobudnikov, smo prejeli v vednost dopis Ministrstva za pravosodje z dne 31.1.2001, št. 206-1/00 2314, ki obravnava dolžnost matičarja pri sestavi smrtovnice in sestavi rodbinskih pol. Upravna enota nam je sporočila, da se ravna v skladu z neobveznim pravnim mnenjem, navedenim v tem dopisu Ministrstva za pravosodje.

Matičar, ki je pristojen za vpis v matično knjigo umrlih, sestavi smrtovnico na podlagi določb ZD. Pri tem pridobi podatke za vpis iz matične knjige umrlih in v tem delu ima smrtovnica značaj javne listine. Podatke za vpis pridobi tudi z zbiranjem obvestil s strani pokojnikovih sorodnikov, oseb, s katerimi je pokojnik živel, in drugih oseb, ki lahko dajo podatke, ki se vpisujejo v smrtovnico. Matičar sestavi smrtovnico tudi na podlagi podatkov, ki jih dajo te osebe, ne da bi preverjal resničnost tako pridobljenih podatkov. V tem delu smrtovnica nima značaja javne listine, tako pridobljeni podatki pa so le informacija zapuščinskemu sodišču pri ugotavljanju in varovanju pravic strank v zapuščinskem postopku.

Soglašamo z mnenjem ministrstva, da se točnost podatkov, ki jih matičar zbere od pokojnikovih sorodnikov in drugih oseb, preverja tekom zapuščinskega postopka, v katerem imajo stranke pravico dajati pripombe v zvezi z vsebino oziroma resničnostjo podatkov, vpisanih v smrtovnici. Vendar pri tem ne gre prezreti načela proste presoje dokazov (7. člen ZPP), ki ima svoj pomen tudi v zapuščinskem postopku, še bolj pa v primeru napotitve na pravdo oziroma pri uveljavljanju dediščine v pravdi. Pri odločanju, ali naj neko dejstvo šteje za dokazano, sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi mu predpisovala, kaj naj šteje za resnično. Zunaj podatkov, pridobljenih iz matične knjige umrlih, za smrtovnico ne velja pravilo o dokazni moči javne listine. Vendar pa to ne pomeni, da je v tem delu smrtovnica brez vsake dokazne vrednosti. Tudi smrtovnica je dokaz v pomenu dokazila ali dokaznega sredstva, ki sodišču omogoča ali vsaj pomaga ugotavljati pravotvorna sredstva. Zato s stališča strank in zlasti dedičev ni nepomembno, kdo je matičarju dal določen podatek, ki je vpisan v smrtovnici. Ne nazadnje bi (zapuščinsko) sodišče določen podatek, zapisan v smrtovnici, lahko štelo tudi kot zunajsodno priznanje. Slednje sicer nima takšnega učinka kot sodno priznanje (da ni treba dokazovati dejstev, ki jih stranka prizna pred sodiščem med pravdo), pomeni pa vsaj indic za resničnost tako priznanih dejstev. Nihče namreč ne priznava (tudi zunaj sodnega postopka ne) sebi neugodnih dejstev, o katerih resničnosti ni prepričan.

Matičar je pri sestavi smrtovnice zavezan zbrati kar največ podatkov, ki mu jih uspe pridobiti v 30 dneh od vpisa v matično knjigo umrlih. Zato je njegova dolžnost, da zbira informacije od vseh oseb, navedenih v prvem odstavku 180. člena ZD. Zbrani podatki v smrtovnico niso vpisani na tak način, da bi bilo razvidno, kdo je dal določen podatek. Pač pa je na zadnji strani smrtovnice rubrika "podpisi", kjer je prostor za podpis "stranke".

Ministrstvo v svojem mnenju meni, da je podpis stranke na obrazcu smrtovnice namenjen zgolj temu, da je iz nje razvidno, da je matičar tudi od stranke, ki je smrtovnico podpisala, pridobil določene podatke, ki se vpisujejo v smrtovnico. Takšno stališče bi zahtevalo, da smrtovnico podpišejo vse osebe, od katerih je matičar pridobil določene podatke. V primeru pobudnikov se to ni zgodilo, saj oseba, ki je naknadno dala podatke, smrtovnice ni podpisala, niti ni navedeno, da gre za naknaden vpis informacije, pridobljene s strani druge osebe, ne pa pobudnikov, ki sta smrtovnico kot "stranki" podpisala. Vendar pa tudi, če bi oseba, ki je vir informacij za kasneje vpisane podatke, podpisala smrtovnico, bi ne bilo razvidno, pod katere podatke sta se podpisala pobudnika in pod katere druga oseba. Z drugimi besedami: takšno podpisovanje smrtovnice ne omogoča pregleda, kateri podatek je dala katera od podpisanih "strank". Vedenje o viru informacije je lahko pomembno že zgolj zaradi lažjega ocenjevanja verodostojnosti določenega podatka.

Še bolj pa je v interesu dediča oziroma stranke, da se podpiše pod svoje podatke v smrtovnici, ne pa tudi pod tiste, ki jih (naknadno) matičar pridobi iz drugih virov in utegnejo biti zanj celo neprijazni ali škodljivi. Ne bi bilo prav, da bi zaradi podpisa smrtovnice sodišče pripisalo dediču oziroma stranki določen podatek, čeprav ga je dala druga oseba.

ZD ne določa, da oseba, ki da podatke matičarju, podpiše smrtovnico. Tudi noben drug predpis ne ureja takšne možnosti. Pravne podlage za podpis stranke na smrtovnici torej ni. Prav tako ni jasen pomen podpisa stranke na smrtovnici: ali morda s svojim podpisom potrjuje točnost podatkov v izjavi, ki jo je podala pred matičarjem, ali morda celo potrjuje točnost podatkov, ki jih vsebuje smrtovnica. Morda podpis zgolj potrjuje, da smrtovnica vsebuje tudi podatke, ki jih je prispevala stranka, ki se je na smrtovnico podpisala. Rubrika "podpis stranke" bi lahko kazala na možnost aktivnejše vloge dajalca informacij, da ima možnost vpliva na samo vsebino smrtovnice v večjem obsegu kot zgolj s posredovanjem informacij matičarju. Kadar matičar naknadno, že po podpisu ene od strank, vsebinsko dopolni smrtovnico, bi bilo podpis prejšnjega dajalca podatkov moč razlagati celo tako, da s tem potrjuje tudi naknadno vpisana dejstva, pridobljena iz drugih virov informacij.

Nakazane različne mogoče razlage podpisa stranke na smrtovnici in posledično pripisovanje določene informacije v smrtovnici podpisani "stranki" (čeprav slednja te informacije ni dala matičarju, morda zanjo celo ne ve, ali ji nasprotuje), ne pripomorejo k pravni varnosti posameznika, ki podpiše smrtovnico. Tako menimo, da bi bilo treba obrazec smrtovnice glede rubrike "podpis stranke" spremeniti in ji dati jasen pomen, ali pa jo morda celo opustiti. Obrazec in prakso zapisovanja smrtovnice bi bilo treba spremeniti tako, da bo iz zapisa smrtovnice razvidno, katera od "strank" je prispevala določen podatek (kar je pomembno zlasti v primerih, ko gre očitno za dejstvo, ki je med možnimi dediči sporno).

S takšnim mnenjem smo se obrnili na ministrstvo za pravosodje ter predlagali, da sporočijo svoje stališče v zvezi z obrazcem smrtovnice, določanjem njene vsebine in podpisovanjem "strank" oziroma dajalcev podatkov, ki na podlagi prvega odstavka 180. člena ZD sodelujejo pri sestavi in vsebini smrtovnice.

V odgovoru je ministrstvo navedlo, da "ne more oziroma ne sme priti" do tega, da bi sodišče dediču ali stranki, ki je podpisala smrtovnico, pripisalo določen podatek, čeprav ga je dala druga oseba. Sodišče ne sme podatkov, ki jih matičar vpisuje v smrtovnico, šteti za dokazana ali priznana, temveč je zavezano njihovo resničnost preskusiti v zapuščinskem postopku. Hkrati ministrstvo ugotavlja, da obrazec smrtovnice vsebuje določene rubrike, ki niso v skladu z ZD. Zaradi "posodobitve obrazca" so zato vzpostavili stik z ministrstvom za notranje zadeve, ki je pristojno za področje matičnih zadev, da bi pripravili in izdali podzakonski akt, ki bo ustrezno določil sestavine in obliko obrazca smrtovnice.

Nepristanskost sodnice in rokovanje s strankami

Pobudnika sta kot tožnika v odškodninski pravdi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru izrazila varuhu bojazen, da sodnica, ki obravnava njuno zadevo, ne zagotavlja nepristranskosti sodnega odločanja. Svojo bojazen sta utemeljila s trditvijo, da je sodnica na naroku za glavno obravnavo z rokovanjem pozdravila zdravnika, ki je eden izmed tožencev v sporu. Ob tem sta poudarila, da sodnica ob tako pozornem in prijaznem ravnanju v razmerju do enega od tožencev njima kot tožnikoma ni namenila nobenega pozdrava.

V vlogi amicus curiae smo sodišče opozorili, da gre morda za nepomembno okoliščino, da se je sodnica pozdravila in rokovala z eno od strank v postopku. Vendar je hkrati le težko obsojati pobudnika, da takšno ravnanje v razmerju le do ene od pravdnih strank povezujeta s pristranskostjo sodnice. Stranka v sodnih postopkih pač besede in ravnanje sodnika ocenjuje tudi s stališča, ali sodnik, ki njeno zadevo obravnava, res zagotavlja popolno nepristranskost sojenja.

Sodnik mora biti nepristranski, torej neodvisen v razmerju do strank v postopku. Pri tem ni dovolj le nepristranskost v samem odločanju, sodnik mora tudi pri obravnavanju in sploh v stikih s strankama dajati videz nepristranskosti. Storiti ne sme ničesar, kar bi pri kateri od strank lahko zbudilo nezaupanje oziroma sum o nepristranskosti. Ob tem gre morda opozoriti na poudarjeno občutljivost obeh pobudnikov, ki že dosedanje odločanje sodišč v postopkih, povezanih s smrtjo njunega sina, ocenjujeta kot neprepričljivo, morda tudi nepravično in enostransko. Tako vsako najmanjšo okoliščino, ki utegne zbuditi sum o nepristranskosti, povezujeta s svojimi stališči, ki sta jih izrazila tudi v njunem predlogu za izločitev kar vseh sodnikov sodišča prve in druge stopnje.

Pobudnika okoliščine sodničinega pozdravljanja z enim od tožencev nista uveljavljala v svojem predlogu za izločitev sodnikov. Ker pa je njeno ravnanje očitno vplivalo na zagotavljanje videza nepristranskosti sodnika, ki odloča v posamezni zadevi, smo sodišču predlagali, da nam pošlje v vednost sklep, s katerim bo predsednik odločil o zahtevi pobudnikov za izločitev sodnice, ki obravnava njuno zadevo.

Predsednik sodišča je zahtevi pobudnikov za izločitev sodnice ugodil. Sklep o izločitvi se je skliceval na posredovanje varuha in na izjavo same sodnice, ki je potrdila, da se je z enim izmed tožencev pozdravila s stiskom roke potem, ko ji je slednji povedal, da je zelo dobro poznal njenega očeta, s katerim je tudi sodeloval kot izvedenec medicinske stroke. Sodnica je tako v svoji izjavi navedla, da "se ji je sedaj tudi odprlo vprašanje sodelovanja in očitne naklonjenosti njenega očeta" s tožencem, in je tudi sama predlagala, da se jo v predmetni zadevi izločijo. Sklep, s katerim je bilo ugodeno zahtevi za izločitev, je odločitev utemeljil s pojasnilom, da je tudi sama sodnica "podvomila o objektivnosti svojega odločanja v tej zadevi".

Izjavo s predlogom, da jo predsednik sodišča izloči, je sodnica podala kot odgovor na intervencijo varuha. Skrb zbuja okoliščina, da je sodnica očitno šele takrat ocenila, da so podane okoliščine, ki zbujajo dvom o njeni nepristranskosti, čeprav je za obstoj odklonitvenega razloga izvedela že najkasneje ob očitanem rokovanju z enim izmed tožencev. Sama ni predlagala svoje izločitve.

Izločitev sodnikov v pritožbenem postopku

Pobudnik je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega in obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ na škodo dveh višjih sodnikov, ki sta v pritožbenem postopku odločala v njegovem odškodninskem sporu. Kasneje je bil isti odškodninski spis znova predložen sodišču druge stopnje v odločanje. V pritožbenem senatu sta znova bila oba višja sodnika, ki sta bila oškodovana s pobudnikovim kaznivim dejanjem.

Višja sodnika sta očitno menila, da niso podane okoliščine, ki spravljajo v dvom njuno nepristranskost, saj svoje izločitve nista predlagala. Izločitev v primeru obstoja odklonitvenega razloga lahko predlaga sam sodnik, lahko pa jo zahtevajo tudi stranke. Pobudnik je kot stranka v odškodninskem sporu ta izločitveni razlog uveljavljal šele v utemeljevanju vložene revizije. Z revizijsko sodbo je vrhovno sodišče opozorilo na drugi odstavek 72. člena ZPP, po katerem mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev. Štelo je, da pobudnikovo sklicevanje na kazensko sodbo, s katero je bil spoznan za krivega, kaže, da je že v času vložitve pritožbe vedel za okoliščino, zaradi katere naj bi morala biti od sojenja na drugi stopnji izločena dva višja sodnika.

Takšna argumentacija je v skladu z določbo drugega odstavka 72. člena ZPP, da stranka izgubi pravico uveljavljati izločitev sodnika, če je ne uveljavlja takoj, ko izve, oziroma najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Zastavlja pa se vprašanje, kdaj naj bi pobudnik zahteval izločitev obeh sodnikov. V času vložitve pritožbe še ni vedel in ni mogel vedeti, kateremu sodniku bo v pritožbenemu postopku zadeva dodeljena v odločanje. Višje sodišče odloča v senatu treh sodnikov s tem, da sta člana, poleg sodnika poročevalca, praviloma znana šele na sami seji senata. Tako pobudnik seveda ni mogel vnaprej vedeti, da bosta v pritožbenem senatu prav sodnika, ki sta oškodovanca iz kazenskega postopka, v katerem je bil sam obsojen.

Lahko bi seveda sprejeli stališče, da bi pobudnik moral zahtevati izločitev že v vloženi pritožbi ali v odgovoru na pritožbo, čeprav takrat sestava senata, ki bo odločal v pritožbenem postopku, še ni znana. To bi pomenilo, da bi predsednik višjega sodišča o zahtevi za izločitev višjih sodnikov odločal, še preden bi bila znana sestava pritožbenega senata. Odločal bi torej o izločitvi sodnikov, za katere še ni znano, ali jim bo zadeva sploh dodeljena v reševanje, in ki morda tudi sicer ne bi razsojali v sporu. Lahko pa bi z odločitvijo počakal do takrat, ko bi bila znana sestava senata, in bi potem odločal le, če bi bil v senatu kateri od izločevanih sodnikov, glede katerih vlagatelj zahteve zatrjuje, da bi ne smeli opravljati sodniške funkcije zaradi okoliščin, ki zbujajo dvom o njihovi nepristranskosti.
Zdi se, da zakonska ureditev, do kdaj lahko stranka zahteva izločitev sodnika višjega sodišča, ni dovolj domišljena. Stranka mora zahtevati izločitev, ko še ne ve, kateri izmed višjih sodnikov bo odločal o njeni zadevi. Ko to zve, pa je v svoji pravici že prekludirana. Pa vendar gre za občutljivo okoliščino, ki lahko pomembno vpliva na pravico do nepristranskega sojenja.

2.4.2. Brezplačna pravna pomoč

Izvajanje Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se je začelo v zadnjem četrtletju leta 2001. Nekatere informacije, tudi iz obvestila vrhovnega sodišča na podlagi 51. člena ZBPP, varuhu dajejo slutiti, da je bilo nekaj težav pri pravočasnem organiziranju strokovnih služb, ki opravljajo strokovne in administrativno-tehnične naloge v zvezi z odobritvijo brezplačne prave pomoči, zagotavljajo prvi pravni nasvet, brezplačno svetujejo in sploh dajejo zainteresiranim osebam informacije in navodila, povezane z uveljavljanjem, odobritvijo in izvajanjem brezplačne pravne pomoči.

Glede na kratek čas od uveljavitve ZBPP še ni mogoče dati zanesljivejše ocene, v kolikšni meri brezplačna prava pomoč res zagotavlja uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti ne glede na socialni položaj posameznika. Že pa smo se srečali s prvimi vprašanji o izvajanju ZBPP, zlasti v povezavi z ugotavljanjem finančnega položaja prosilca, kar je ena od okoliščin, ki vpliva na odobritev brezplačne pravne pomoči.

Po 19. členu ZBPP se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina nepremično premoženje, s katerim lahko razpolaga. Prosilka je brezplačno pravno pomoč uveljavljala v povezavi s civilnimi sodnimi postopki, ki obravnavajo posestno varstvo in pravico do uporabe stanovanja. Spori, povezani z uporabo stanovanja, praviloma ne segajo samo na civilnopravno področje, pač pa imajo tudi socialne razsežnosti. Prosilki ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, ker ima tri hektare zemljišča, s katerim lahko razpolaga, torej ga proda in tako krije stroške zastopanja v postopkih pred sodišči. Takšna odločitev postavlja posameznika pred izbiro, da za uresničevanje pravice do sodnega varstva odtuji (edino) nepremično premoženje, ki ga ima v lasti. Vprašanje je, ali je v pravni in socialni državi uresničevanje pravice do sodnega varstva pod takšnim bremenom res zagotovljeno po načelu enakopravnosti, ne glede na premoženjski in sploh socialni položaj posameznika. Morda bi veljalo v postopku odobravanja brezplačne pravne pomoči večjo težo nameniti okoliščini, ali premoženje prosilca omogoča ali daje dohodke, s katerimi je moč plačati stroške pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodišči.

Vsekakor bo varuh tudi v prihodnje s posebno pozornostjo spremljal izvajanje ZBPP s stališča meril za ugotavljanje finančnega položaja upravičencev do brezplačne prave pomoči.

2.4.3. Državno tožilstvo

Pobude, povezane z delom državnih tožilcev, najpogosteje zatrjujejo dolgotrajnost odločanja o vloženi ovadbi ali pa izražajo nestrinjanje z zavrženjem ovadbe. V prvem primeru je daljši čas odločanja državnih tožilcev praviloma povezan s čakanjem, da policija zbere potrebna obvestila in stori druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec. Obravnavane pobude dajejo slutiti, da bi državni tožilci lahko pogosteje uporabili pooblastilo noveliranega 161. člena ZKP z določitvijo roka, v katerem mora policija opraviti zaupano delo pri zbiranju informacij, ki so potrebne za odločitev o usodi vložene ovadbe.

Zavrženje ovadbe največkrat temelji na odločitvi, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje. Pri tem je pomembno, da so razlogi, zapisani v sklepu o zavrženju ovadbe, izčrpni, logični, prepričljivi in pojasnjeni na način, ki je laičnemu vlagatelju ovadbe (oškodovancu) razumljiv. Primeri, s katerimi se srečuje varuh, kažejo, da se oškodovanci redkeje odločajo, da sami začnejo kazenski pregon, čeprav so o tej možnosti obveščeni. Pogosteje pa svoje nezadovoljstvo z odločitvijo državnega tožilca in razlogi za zavrženje ovadbe izrazijo s pobudo varuhu, očitno pa tudi s pritožbo, naslovljeno samemu državnemu tožilcu. Tudi za poslovanje in odločanje državnih tožilcev velja, da je poleg hitrosti enako pomembna kakovost opravljanja nalog, ki so jim zaupane.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-B), sprejet konec leta 2002, uvaja institut strokovnega nadzora nad delom okrožnih državnih tožilcev in skupine državnih tožilcev za posebne zadeve ter natančneje ureja nadzorstveno pritožbo v zvezi z neutemeljeno dolgim trajanjem reševanja zadev, ki so dodeljene državnemu tožilcu. Zakonodajalec tako poudarja pomen vloge, ki ga imajo državni tožilci pri zagotavljanju kakovostnega in učinkovitega delovanja pravosodja.

Pozitivna diskriminacija pri zavrženju ovadbe?

Pobudnik je kot oškodovanec podal kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi suma storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. To kaznivo dejanje stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Okrožni državni tožilec je ovadbo zavrgel z utemeljitvijo, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje.

Iz sklepa o zavrženju ovadbe izhaja, da je bilo oškodovancu po internetu posredovano obvestilo z vsebino "Prisežem, da bom direktorja ... tk prtepu, damu jasno ne bo. Ga že dolgo cajta opazujem in sam čakam na ugoden trenutek ..., lejga če bereš to, se pazi ...". Državni tožilec v sklepu ugotovi, da je "omenjeni tekst" nedvomno "pri oškodovancu povzročil občutek osebne ogroženosti, saj je iz teksta razvidno, da mu neznani moški grozi, da ga bo pretepel in da naj se pazi".

Sklep o zavrženju ovadbe torej pritrjuje, da je po internetu prejeto obvestilo pri oškodovancu zbudilo občutek osebne ogroženosti. To kaže na tožilčevo oceno, da je bila ovaditeljeva varnost ogrožena z resno grožnjo, da bo napadeno njegovo življenje ali telo. Ob takšni oceni je moč celo sklepati, da so podani zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti.

Sklep o zavrženju ovadbe v nadaljevanju poudarja dejstvo, ugotovljeno v predhodnem kazenskem postopku, "da je omenjeni tekst napisala osumljenka". Grožnjo je torej napisala ženska in ne moški. Kazensko ovadbo pa je oškodovanec podal zoper neznanega storilca, "torej moško osebo", saj je iz teksta razvidno, da ga je pisala "moška oseba". Sklep o zavrženju ovadbe ob tem postavlja vprašanje, ali bi oškodovanec podal kazensko ovadbo, če bi vedel, da je grožnjo zapisala ženska, "saj je bil ves čas prepričan, da mu je grozil neznani storilec, torej moška oseba".

Na podlagi tako podanih razlogov sklep o zavrženju ovadbe zaključuje: "Če je že navedena grožnja resna, pa nikakor ni objektivno zmožna." Pri tem je očitno mišljeno, da grožnja, ki prihaja od osebe ženskega spola, ni objektivno zmožna, da ogrozi ali doseže ogroženost oškodovanca.

Logika sklepa o zavrženju ovadbe očitno temelji na stališču, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, ker je varnost pobudnika ogrozila ženska. Kljub oceni, da gre za resno grožnjo, ki je pri oškodovancu povzročila občutek osebne ogroženosti, je državni tožilec zavrgel ovadbo, "ker naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje".

Odločitev državnega tožilca je moč tako razumeti, da kaznivega dejanja ogrožanja varnosti oseba ženskega spola ne more storiti. Pobudnik v tej zvezi upravičeno sprašuje, kakšna je razlika, če je orožje v ženski ali v moški roki, in zakaj bi ženska ne bila zmožna uresničiti grožnje, pri kateri zatrjuje, da za njeno izvršitev že dlje časa čaka na "ugoden trenutek". Prav tako ne gre prezreti, da bi ženska lahko uresničila grožnjo tudi posredno, "z najeto moško osebo", kot opozarja pobudnik.

Zavrženje ovadbe, da ne gre za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, ker je osumljenka ženska, je neprepričljivo in nelogično. Spol osumljenca ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Zato je varuh predlagal, da okrožni državni tožilec znova obravnava razloge, navedene v sklepu o zavrženju ovadbe, in presodi, ali je morda mogoča tudi drugačna odločitev.

Kasneje nam je okrožni državni tožilec sporočil, da je ponovno pretehtal odločitev o zavrženju in sklenil, »da se kazenski postopek obnovi«. Oškodovanec je ponudil nove okoliščine, ki kažejo, da se je zaradi ravnanja osumljenke počutil »dejansko resno ogroženega«. Zato bo zoper osumljenko vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ.

Posredovanje države pri samovoljnih izpraznitvah stanovanj

Številne pobude kažejo na pogoste prisilne izpraznitve stanovanj mimo sodišča. Zlasti so na tem področju aktivne gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in samostojni obrtniki, ki opravljajo zasebno varovanje po določbah Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (ZZVO). Prisilne izselitve potekajo po ustaljenem receptu: upnik ali celo samooklicani upnik sklene pogodbo s pravno ali fizično osebo, ki ima licenco za opravljanje zasebnega varovanja. V stanovanje vstopijo proti volji oseb, ki stanovanje uporabljajo, ter začnejo s selitvijo. Ob sodelovanju selitvenega servisa iz stanovanja odnašajo opremo in pohištvo, stvari naložijo na tovornjak in odpeljejo v hrambo drugam. Izpraznjeno stanovanje nato izročijo naročniku, torej svoji pogodbeni stranki.

Člen 15 ZZVO izrecno prepoveduje pravnim in fizičnim osebam, ki imajo licenco za opravljanje zasebnega varovanja, sklepanje pogodb ali opravljanje nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski ali pravosodni organi. Če ima lastnik izpraznitveni zahtevek zoper osebo, ki uporablja stanovanje, samopomoč (razen taksativno v zakonu navedenih izjem) ni dovoljena. Zahtevati mora intervencijo države oziroma njenih organov, praviloma sodišča. Tudi tedaj, ko ima upnik terjatev na podlagi izvršilnega naslova (na primer sodne odločbe), je prisilna izvršitev pridržana zgolj sodišču (primerjaj 1. člen ZIZ). Država je zavezana učinkovito preprečevati samovoljnost samozvanih upnikov, ki z argumenti izvršenih dejstev ukrepajo na svojo roko, mimo za to pristojnih državnih organov.

V 313. členu KZ je določeno kaznivo dejanje samovoljnosti, ki pa se, razen v primeru uporabe sile ali resne grožnje z napadom na življenje ali telo, preganja na zasebno tožbo. V boljšem položaju je oškodovanec, če so podani zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 152. členu KZ, pri katerem se pregon za temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku začne na predlog in gre torej za uradno pregonljivo kaznivo dejanje. To kaznivo dejanje stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani. Dejanje je neupravičeno takrat, ko ni bilo ustreznega dovoljenja upravičenca ali storilec ni imel zakonskega pooblastila za takšno ravnanje. Izraz "tuj" ni v lastninskopravnem pomenu. Tožilska in sodna praksa šteje, da gre za poseg v tuje stanovanje (le) pri posegu v zakonito pravico uporabe na stanovanju. Pri tem je pojem "zakonite" uporabe očitno uporabljen kot antonim pojma "nezakonite" uporabe stanovanja po 58. členu SZ. Vendar SZ tudi v primeru nezakonite uporabe stanovanja zahteva sodno intervencijo in lastnika napotuje na vložitev tožbe na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti. Zoper osebo, ki stanovanje uporablja nezakonito, torej zakon ne dovoljuje enostranskega (samolastnega) ukrepanja, razen seveda v primerih, ko je dovoljena samopomoč (na primer v povezavi z varstvom pred motenjem ali odvzemom posesti po 31. členu SPZ ali pri dovoljeni samopomoči po 139. členu OZ).

Glede na uporabljan pomen izraza "tuje" stanovanje tako oseba, ki stanovanje uporablja nezakonito, nima kazenskopravnega varstva po 152. členu KZ. Ker se kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ preganja na zasebno tožbo, je žrtev samovoljnega posega pri prisilni izpraznitvi stanovanja slej ko prej prepuščena lastnemu ukrepanju, ne da bi po uradni dolžnosti ukrepala sama država. Tudi policija (praviloma) ne posreduje, ko gre za kaznivo dejanje, za katero se pregon začne na zasebno tožbo (čeprav bi bilo po logični razlagi s sklepanjem od manjšega na večje pričakovati, da je zavezana enako ravnati glede vseh kaznivih dejanj, tudi tistih, za katero se pregon začne na zasebno tožbo, saj je policija pristojna celo za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov, torej za kategorijo dejanj, katerih škodljivost in družbena nevarnost je manjša v primerjavi s kaznivimi dejanji).

Najbolj učinkovito posredovanje države zaradi protipravnega ravnanja je seveda takojšnje ukrepanje policije. Toda policija, poklicana v intervencijo ob prisilni izpraznitvi stanovanja, ki jo samolastno opravlja upnik oziroma lastnik stanovanja, praviloma le ugotovi, da bi bili lahko podani zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ, ki pa se preganja na zasebno tožbo. To za policijo pomeni konec posredovanja. Žrtev prisilne izpraznitve stanovanja je prepuščena sama sebi oziroma svoji lastni iniciativi za vložitev zasebne tožbe ali za uveljavljanje sodnega varstva v pravdnem postopku, na primer z vložitvijo tožbe zaradi motenja posesti, morda skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe. Takšne pravne možnosti običajno ne omogočajo takojšnjega oblastnega odločanja, da se prisilna izpraznitev stanovanja ustavi ali celo prepreči. Po izvršenem dejstvu pa sodno varstvo, tudi če je izdana začasna odredba, običajno prinese odločitev že v razmerah izvršenega dejstva uspešne nezakonite prisilne izpraznitve stanovanja.

Ni presenetljivo, da upniki oziroma lastniki stanovanj ne čakajo (na pogosto dolgotrajno) sodno varstvo v pravdi ali izvršbi in se raje odločajo za učinkovito enostransko ukrepanje. Pravico vzamejo v svoje roke ter si na protipraven način vzamejo stanovanje v posest. Ustavno zavarovana pravica do nedotakljivosti stanovanja ima tako v praksi kaj skromno pravno varstvo in to tudi tedaj, ko niti še ni odločitve sodišča, ki bi z avtoriteto pristojnega državnega organa razsodilo, ali je sploh utemeljen zahtevek lastnika na izpraznitev in izročitev stanovanja. Veljavna pravna ureditev ob opisanem razumevanju kaznivosti enostransko izvršene prisilne izpraznitve stanovanja ne šteje za odločilno, da bi moral lastnik ali upnik (zunaj dovoljene samopomoči) zahtevati sodno varstvo za izpraznitev stanovanja.

Ustava zagotavlja pravico do nedotakljivosti stanovanja zaradi varstva pravice do spoštovanja zasebnosti, ki vključuje varstvo pravice do zasebnega življenja posameznika in njegovega doma. Pravica do nedotakljivosti stanovanja je varovana v širšem sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti in kot posebna ustavna pravica po 36. členu ustave. V drugem odstavku 36. člena je določeno, da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Ustava torej uporablja izraz "tuje" stanovanje, ko zagotavlja varstvo pravice zasebnosti. Zato ni mogoče ustavne pravice nedotakljivosti stanovanja tolmačiti tako ozko, da bi jo bilo moč omejiti zgolj na zakonito uporabo stanovanja.

Ob drugačnem razumevanju ustavnega varstva nedotakljivosti stanovanja bi za hišno preiskavo po ZKP ne bila potrebna odredba sodišča, če oseba, pri kateri se to preiskovalno dejanje opravi, uporabljala stanovanje nezakonito na podlagi 58. člena SZ. Vendar ni tako.

Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja določa varovalko pred posegom v zasebnost. Prevladujoče razumevanje 152. člena KZ pa varstvo ustavno zavarovane nedotakljivosti stanovanja omejuje zgolj na civilnopravno razmerje zakonite uporabe stanovanja, čeprav je predmet kazenskopravnega varstva po tem členu nedotakljivost stanovanja kot enega izmed pogojev osebne varnosti in zasebnosti. Strogo spoštovanje ustavno določenih človekovih pravic bi moralo biti najvišja vrednota tudi pri zagotavljanju kazenskopravnega varstva.

Protipravne prisilne izpraznitve stanovanja se običajno končajo z neukrepanjem policije in tožilskim zavrženjem kazenske ovadbe, saj ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ob tem pa smo ugotovili primer, da je bil po sodbi Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 5.12.2001, opr. št. K 6/2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.7.2002, opr. št. I Kp 86/2002 obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena KZ in obsojen, čeprav je iz obrazložitve sodnih odločb razbrati, da so v stanovanju, v katero je kot lastnik vstopil, prebivale osebe že "po preteku pravice do uporabe". To pomeni, da so te osebe stanovanje uporabljale nezakonito v smislu člena 58 SZ. Zanimivo je, da sodba pritožbenega sodišča pobudnika celo pouči, da bi moral svojo pravico "uveljavljati po sodni poti, namreč z vložitvijo predloga za izvršbo na izpraznitev stanovanja".

Zato smo dali pobudo, da Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zaradi kršitve kazenskega zakona (upoštevaje obstoječo prakso) zoper pravnomočno sodbo, izdano v navedeni zadevi v korist obsojenca, vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Hkrati smo tudi prosili za tožilski pogled na pogoste prisilne izpraznitve stanovanja mimo sodišč, na možnost uporabe kazenskopravnega varstva po 152. členu KZ v zvezi s tem ter sploh na vlogo policije in tožilcev v teh razmerjih, da se zagotovi spoštovanje 36. člena ustave o nedotakljivosti stanovanja.

2.4.4. Sodnik za prekrške

Novi zakon o prekrških

V obrazložitvi predloga novega Zakona o prekrških (ZP-1) je zapisano, da je pravo o prekrških ena najbolj značilnih sestavin državnosti. Žal so bile te visoke besede o pomembnosti prava o prekrških dolga leta brez ustreznega odmeva na zakonodajnem področju. Pravo o prekrških je pomemben del kaznovalnega prava, saj zaradi prekrškov odgovarja daleč največ ljudi. Vendar je šele konec leta 2002 prinesel novo sistemsko zakonodajo s sprejemom ZP-1. Na vrsto za uskladitev s spremenjenimi družbenimi in političnimi razmerami pa še čaka Zakon o prekrških zoper javni red in mir iz leta 1974.

Nova sistemska zakonodaja obeta večjo učinkovitost postopka za prekrške. Upamo pa, da reforma na področju prekrškov ne bo čez nekaj let nov izgovor za še večje zaostanke in neučinkovitost organov, ki bodo v novi ureditvi odločali o prekrških. V tej povezavi misli seveda uhajajo na reformo sodstva v letu 1995, ki je bila napovedana z velikimi besedami, danes pa mnogi, predvsem tisti iz vrst sodstva, glavni razlog za zaostanke vidijo prav v sami reformi.

Ko namesto sodnikov o prekrških odloča čas

Vse več je predpisov, ki določajo prekrške, kar ima za posledico tudi naraščanje števila prekrškov. Tako ni presenetljivo, da so sodniki za prekrške z delom preobremenjeni. Zlasti v večjih središčih ter na drugi stopnji so sodniki za prekrške soočeni z velikim in v danih razmerah tako rekoč neobvladljivim obsegom dela. V postopkih pri sodnikih za prekrške na prvi stopnji zastara pregon v četrtini vseh obravnavanih zadev. Skrb zbujajo poročila o zastaranju tudi na drugi stopnji. Podobna je nadaljnja neučinkovitost postopkov: obrazložitev predloga ZP-1 navaja stopnjo izterjave denarnih kazni in stroškov postopka celo pod 10 odstotki. Neučinkovita izterjava pomeni za državo vsako leto več milijard tolarjev izgube.

Ob opisanem stanju se mnogi storilci prekrškov v vlogi obdolžencev v postopku o prekršku lahko utemeljeno posmehujejo oškodovancem, predlagateljem kaznovalnih predlogov, sodnikom za prekrške ter sploh Sloveniji kot pravni državi. Preprost recept obdolžencev v postopkih pri sodniku za prekrške je, da se spretno izogibajo vročitvam, kar seveda ni težko glede na veljavno zakonodajo in neučinkovito prakso. Če pa že pride do vročitve in morda celo do končanja postopka na prvi stopnji, ne da bi pri tem nastopilo zastaranje pregona, je zlato pravilo vložitev pritožbe v veselem pričakovanju, da bo pred samo vsebinsko pritožbeno odločitvijo prišlo do zastaranja pregona. Mnogim obdolžencem se ta želja tudi uresniči.

Vendar zadeve ni dopustno gledati samo s te plati. So tudi obdolženci, ki želijo in od države utemeljeno terjajo, da v postopku odloči, ali so v resnici storili prekršek, očitan s kaznovalnim predlogom. Pravica do sojenja v razumnem roku velja tudi na področju prekrškov.

Poleg obdolžencev, ki utegnejo sami imeti interes za hitro odločitev, pa ne gre spregledati tudi vloge oškodovancev. Zakonodaja, še bolj pa očitno praksa, pogosto kažeta mačehovski odnos do oškodovancev kot žrtev različnih protipravnih dejanj, tudi tistih, ki izpolnjujejo zakonske znake prekrška. Oškodovanec, na primer iz prometne nesreče, ima pogosto kar največji interes za hitro in učinkovito odločitev sodnika za prekrške, da bi tako laže uveljavljal odškodnino v razmerju do zavarovalnice. V tej zvezi razumemo, da je dejanski stan odškodninskega delikta različen od dejanskega stanu prekrška, vendar odločba sodnika za prekrške pogosto odpre oškodovancu vrata ali vsaj pospeši zadevo v razmerju do zavarovalnice, ki škodni primer (prometno nesrečo) obravnava na podlagi obveznega zavarovanja odgovornosti v cestnem prometu. Odločitev sodnika za prekrške žrtvi olajša in poenostavlja dokazovanje tistih elementov odškodninskega delikta, za katere dokazno breme ni na strani povzročitelja. Hitra in učinkovita odločitev, še pred zastaranjem kazenskega pregona, pa je seveda predvsem v interesu same države, da zagotavlja spoštovanje pravnega reda in tako utemeljuje svojo kredibilnost.

Procesne pravice tudi v postopku o prekršku

Sodnik za prekrške lahko v določenem času strokovno, pravilno in zakonito reši le omejeno število zadev. Vsakomur mora biti na dlani tudi vpliv velikega števila zadev o prekrških na samo kakovost obravnavanja oziroma odločanja. Vsaj toliko kot hitrost pa je v postopku o prekrških pomembna pravilna in zakonita odločitev. Hitenje z odločanjem na račun kakovosti nikakor ni v sozvočju s pravno državo in ni v interesu strank postopka.

Temeljna pravica do poštenega sojenja, opredeljena v 22. in 23. členu ustave, velja tudi v postopku o prekrških. Enako velja za določbo 29. člena ustave, ki našteva minimalne pravice obdolženca v kazenskem postopku in katerih namen je, da zagotovijo pošten postopek in pravično odločitev pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Upoštevaje različen dejanski stan kaznivega dejanja in prekrška ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom, da so nekatera vprašanja v postopku o prekrških urejena drugače kot v kazenskem postopku. Seveda pa sodnik za prekrške, ko odloča v posamezni zadevi, nobene zakonske določbe ne sme uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršil ustavne pravice o postopku.

Člen 58 ZP nalaga organu, ki vodi postopek o prekršku, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (tako določa tudi 68. člen ZP-1). Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Preiskovalno načelo in načelo materialne resnice sta visoki zahtevi zakonodajalca, ki od sodnika za prekrške terjata vestno in skrbno obravnavanje. To pa je glede na velikansko število zadev, ki jih obravnava sodnik za prekrške, težavna naloga. Odločanje o prekrških pod pritiskom velike količine zadev in grožnje zastaranja ne spodbuja kreativnosti, ne omogoča poglobljenega študija in takšnega vsebinskega obravnavanja posamezne zadeve, kot pričakuje zakonodajalec glede na že omenjeno temeljno določbo, ki bi morala biti vodilo pri delu sodnika za prekrške.

Varuh pogosto prejema pritožbe pobudnikov, da je sodnik za prekrške pri odločanju v celoti in ne dovolj kritično sledil kaznovalnemu predlogu, na primer policije, ne da bi hkrati prisluhnil tudi nasprotnemu stališču obdolženca. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da se izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Pravici do zaslišanja, tudi v postopku o prekršku, na drugi strani ustreza obveznost sodnika, da trditve obdolženca vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih trditev, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli, in to z jasnimi razlogi. Pomanjkljiva obrazložitev odločbe o prekršku pomeni kršitev pravice do učinkovite pritožbe iz 25. člena ustave.

ZP v 59. členu določa, da mora biti obdolženec zaslišan o tistem, česar je obdolžen, preden se izda odločba o prekršku. S tem se obdolžencu zagotavlja eno temeljnih načel postopka o prekršku, ki pomeni konkretizacijo pravice do obrambe. Izjema velja le za izdajo odločbe o prekršku v skrajšanem postopku po 159. členu ZP, ki v taksativno naštetih primerih dopušča izdajo odločbe tudi brez zaslišanja obdolženca. Takšna možnost mora biti kot izjema ozko interpretirana. Kar nekaj pobud pri varuhu daje slutiti, da se sodniki za prekrške v želji po večji učinkovitosti, tudi takrat, kot zakonski pogoji niso v celoti podani, odločajo za izdajo odločbe o prekršku v skrajšanem postopku brez zaslišanja obdolženca. In to tudi tedaj, ko za zbrano gradivo predloga za uvedbo postopka o prekršku ni moč šteti, da temelji na neposredni osebni ugotovitvi uradne osebe ali na uradnih podatkih. V takšnih primerih je varuh že nekajkrat ocenil, da je bila obdolžencu kršena pravica do zaslišanja v postopku o prekršku.

Strožji do tujcev

Novela ZTuj-lA je črtala peti in šesti odstavek 75. člena Ztuj-1, ki sta določala, da lahko policija začasno zadrži potno listino tujca in tako zagotovi njegovo navzočnost v postopku zaradi suma storitve kaznivega dejanja ali prekrška. Na podlagi drugega odstavka 12. člena ZTuj-1-UPBl pa se tujcu ne dovoli izstop iz države, če je zoper njega uveden kazenski postopek, postopek za prekršek ali kakšen drug postopek, v katerem je potrebna njegova navzočnost, in to zahteva organ, ki vodi postopek. To določbo policija očitno razume tako, da ji ne daje pooblastila, da bi preprečila tujcu izstop iz države z odvzemom potne listine. Pred opisanimi zakonskimi spremembami v letu 2002 je policija začasno zadržala potno listino, če je bilo to potrebno zaradi zagotovitve navzočnosti tujca v postopku. Po noveli ZTuj-lA pa mu potne listine ne zadrži, pač pa tujcu z odreditvijo pridržanja odvzame prostost. Milejši ukrep za zagotovitev storilčeve navzočnosti v postopku je torej nadomeščen s strožjim, bolj omejevalnim ukrepom, čeprav za takšno spremembo ni videti razumnih razlogov.

Storilec prekrška, ki bi se lahko z odhodom zaradi prebivanja v tujini izognil plačilu kazni, mora plačati izrečeno denarno kazen takoj na kraju prekrška. Denarno kazen mora plačati v tolarjih. Če ima pri sebi zgolj tujo valuto, mora poskrbeti za menjavo denarja v tolarje. V nočnem času in, ko so menjalnice zaprte, je to lahko oteženo. Policija pošilja tujca tudi do 20 kilometrov daleč do prve menjalnice (na bencinski črpalki ali na mejnem prehodu), da menja tujo valuto v tolarje. Če tako ne poravna denarne kazni, tujcu ne zadrži potne listine, lahko pa ga privede k organu, pristojnemu za postopek o prekršku, kar praviloma pomeni tudi pridržanje do začetka uradnih ur sodnika za prekrške. Morda bi bilo primerno zagotoviti, da lahko tujec v takšnem primeru plača denarno kazen tudi v tuji valuti.


Za poenotenje prakse vročanja plačilnega naloga

Pri obravnavanju večjega števila pobud smo opazili neenotno prakso pri vročanju plačilnega naloga, izdanega na podlagi 241. člena ZP. Večinska praksa temelji na vročanju po določbah členov od 83 do 98 ZUP, so pa tudi primeri vročanja po 98. členu ZP, ki se sklicuje na ustrezne določbe ZKP.

Predpisi o prekrških spadajo v sistem kaznovalnega prava, ki terja procesna jamstva za pošteno sojenje. Čeprav dejstvo, da so nekatera vprašanja v postopku o prekrških urejena drugače kot v kazenskem postopku, še ne pomeni kršitve načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena slovenske ustave. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da se izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. V nasprotju z ZKP, ki zahteva osebno vročitev in ima, če se obdolženec vročitvi vabilu izmika, tudi ustrezne ukrepe za zagotovitev njegove navzočnosti oziroma za uspešno izvedbo kazenskega postopka (primerjaj člena 193 in 194 ZKP), pa ZUP v 87. členu sicer določa obvezno osebno vročanje, vendar se zadovolji tudi s fikcijo vročitve, da velja vročitev za opravljeno, čeprav naslovnik ne prevzame spisa v danem roku.

Pooblaščene uradne osebe upravnih organov in organizacij iz prvega odstavka 241. člena ZP izdajo, če gre za prekrške, za katere je predpisana samo denarna kazen v določenem znesku, plačilni nalog takoj na kraju prekrška tistim, katerih prekrške osebno zaznajo, in tistim, katerih prekrški so bili ugotovljeni z ustreznimi tehničnimi sredstvi ali napravami. Storilcu prekrška, ki mu plačilnega naloga ni bilo mogoče vročiti takoj na kraju prekrška, se plačilni nalog pošlje po pošti (peti odstavek 241. člena ZP).
Predstojnik katedre za upravne znanosti pravne fakultete v Ljubljani je v svojem pravnem mnenju, ki ga je izdelal na prošnjo Mestne občine Ljubljana, zapisal, da gre pri vročanju plačilnih nalogov za postopek v zvezi s prekrškom in se glede na to po izrecni določbi ZP vročanje izvrši po pravilih ZKP. Tako uporaba pravil ZUP glede tega vprašanja ne pride v poštev.

Izdajo plačilnega naloga ureja ZP v 15. poglavju, ki je sicer res umeščeno v drugi del zakona, ki ureja postopek o prekrških. Kljub takšni umestitvi določb o izdaji in vročitvi plačilnega naloga pa je vprašanje, ali gre res za postopek o prekrških, ki terja vročanje pisanj na podlagi 98. člena ZP.
Organ, ki vodi postopek o prekršku (prvi odstavek 58. člena ZP), oziroma organi, ki odločajo o prekrških na prvi stopnji (258. člen ZP) so (le) sodniki za prekrške in drugi organi, ki so z zakonom pooblaščeni, da vodijo postopek o določenih prekrških na prvi stopnji. Ti organi opravljajo pravosodno funkcijo. Za pooblaščene uradne osebe upravnih organov in organizacij iz prvega odstavka 241. člena ZP to ne velja, saj gre za organe, ki spadajo v izvršilno vejo oblasti.

Plačilni nalog se po 241. členu ZP vroči storilcu prekrška. V postopku o prekršku pa prvi odstavek 79. člena ZP osebo, zoper katero je uveden postopek o prekršku, imenuje z izrazom obdolženec. Postopek o prekršku se po prvem odstavku 105. člena ZP uvede na predlog pristojnega organa, organizacije ali oškodovanca s tem, da organ za postopek o prekršku šele oceni, ali so podani pogoji za postopek. Organ za postopek o prekrških uvede postopek in ga izvede šele, če oceni, da so za to izpolnjeni pogoji (osmi odstavek 105. člena ZP). Iz sedmega odstavka 241. člena ZP pa izhaja, da organ, ki je izdal plačilni nalog, v vlogi predlagatelja postopka pošlje plačilni nalog z opisom dejanskega stanja pristojnemu organu za postopek o prekršku (šele) v primeru pravočasno vloženega ugovora.

Sprehajanje po navedenih določbah ZP daje podlago za sklep, da plačilni nalog, izdan na podlagi 241. člena ZP, ni odločba, izdana v postopku o prekršku, saj postopek o prekršku po 105. členu ZP sploh ni bil uveden. Tako tudi ni podlage za vročanje plačilnega naloga po 98. členu ZP, torej v skladu z ustreznimi določbami ZKP. Strinjamo se, da pri izdaji plačilnega naloga ne gre za upravno stvar po drugem odstavku 2. člena ZUP, vendar pa se na podlagi 4. člena ZUP upravni postopek (in s tem tudi vročanje po ZUP) smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne stvari po 2. členu ZUP, če ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Vročanja plačilnega naloga ZP v 241. členu ne ureja. Pač pa je v sedmem odstavku 241. člena ZP določeno, da organ, ki je izdal plačilni nalog, v postopku z ugovorom ravna smiselno po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, ki urejajo delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo. Nelogično bi bilo, da bi v fazi pred postopkom z ugovorom zakon uveljavljal strožja pravila kazenskega postopka, v kasnejšem postopku po ugovoru pa bi se zadovoljil s postopanjem po določbah ZUP, ki vsebuje manj procesnih jamstev in ne spada v sistem kaznovalnega prava.
Zanimiva je primerjava z novim ZP-1, ki v petem odstavku 57. člena za vročitev plačilnega naloga določa uporabo ZUP.

Pri prekrških, za katere je določeno, da lahko pooblaščene uradne osebe upravnih organov in organizacij po prvem odstavku 241. člena ZP izdajo plačilni nalog, gre za dejanja, ki so niže na lestvici škodljivosti oziroma družbene nevarnosti. Prav zato je za te prekrške predpisana (samo) denarna kazen v določenem znesku. Tako je ustrezno ravnotežje (v skladu z načelom sorazmernosti) med procesnimi jamstvi ter hitrostjo in učinkovitostjo postopka lahko zagotovljeno tudi z ureditvijo vročanja plačilnih nalogov na podlagi določb ZUP.

Ministrstvo za pravosodje, ki ureja področje prava o prekrških, smo prosili za stališče glede vročanja plačilnega naloga, izdanega na podlagi 241. člena ZP. Izhajali smo iz nujnosti, da se praksa na tem področju poenoti tudi za čas do sistemskih sprememb na področju urejanja prekrškov z uveljavitvijo ZP-1. Svoje mnenje smo poslali v vednost tudi Senatu za prekrške RS s prošnjo, da nam posreduje svoje stališče v obravnavani zadevi.

Kot je različna praksa, smo prejeli tudi različna odgovora. Ministrstvo za pravosodje se je opredelilo za vročanje po 98. členu ZP, "saj je treba izdajo plačilnega naloga razumeti kot posebno vrsto" postopka o prekršku. Senat za prekrške pa meni, da "plačilni nalog ni odločba, izdana v postopku o prekršku", saj se postopek skladno s prvim odstavkom 105. člena ZP "uvede šele na predlog pristojnega organa, organizacije ali oškodovanca (predlagatelja postopka) in se z izdajo plačilnega naloga postopek za prekrške še ni začel".
Bržčas bo prakso poenotil šele ZP-1, ki je v tem pogledu jasen in ne potrebuje razlage.

2.4.5. Notariat

V Sloveniji opravlja notariat 68 notarjev. Notariat je javna služba, notarji pa jo opravljajo kot svoboden poklic. V skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili je varuh pristojen za nadzor nad opravljanjem notariata in delovanjem Notarske zbornice Slovenije. Tako dobimo vsako leto nekaj deset pobud, ki obravnavajo delo notarjev. Vendar tudi v letu 2002 nobena od prejetih pobud ni utemeljevala posredovanja varuha s stališča nadzora nad zakonitostjo ali korektnostjo opravljanja notariata, ker bi notarji ne opravljali svojih storitev pošteno in vestno v skladu s predpisi, kot od njih zahteva prvi odstavek 6. člena Zakona o notariatu.

2.4.6. Državni pravobranilec

6.4-294/2002 - S pomočjo varuha do poravnave

Pobudnik je bil na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe iz leta 1995 zavezan Republiki Sloveniji povrniti stroške postopka v znesku 101.745 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so oktobra 2002 znašale že več kot 430.000 tolarjev. Ker dolga prostovoljno ni plačal, je Republika Slovenija 15.4.2002 vložila predlog za izvršbo.

V pravdi, iz katere izhaja izvršilni naslov, je sodišče priznalo Republiki Sloveniji stroške postopka skupaj z zamudnimi obrestmi, čeprav ni vtoževala zamudnih obresti. Sodišče je glede zamudnih obrestih prekoračilo tožbeni zahtevek. Napako v sodni odločbi bi moral pobudnik uveljavljati s pritožbo, saj pazi sodišče druge stopnje na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke. Pobudnik tega ni storil. Pač pa je kasneje predlagal izdajo popravnega sklepa glede prisojenih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, vendar je sodišče njegovo zahtevo zavrglo. V sklepu pa je pritrdilo pobudniku, da je res prisodilo zamudne obresti, "čeprav izrecno zahtevek za njihovo plačilo ... ni bil postavljen".

Z odločitvijo, da prisodi zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka, je sodišče kršilo načelo dispozitivnosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka. Po 2. členu ZPP odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče daje strankam pravno varstvo le na njihovo zahtevo in je na zahtevke strank tudi vezano.

Pobudnik v pravdi ni imel pooblaščenca odvetnika in se je zastopal sam. Napako, da je sodišče prisodilo zamudne obresti brez postavljenega zahtevka, bi lahko ugotovil le, če bi natančno pregledal sodni spis. Hkrati pa je lahko zaupal sodišču in utemeljeno pričakoval, da bo sodišče spoštovalo zakon ter odločilo zgolj na podlagi postavljenih zahtevkov.

Pobudnik bi se lahko izognil škodljivim posledicam zamudnih obresti, če bi prisojene stroške takoj plačal. Vendar tega ni storil. Slej ko prej je razlog za takšno odločitev iskati v njegovi osebni prizadetosti, ki je razvidna tudi iz samega postopka, iz katerega izhaja izvršilni naslov. Državi namreč očita vsaj neučinkovito ukrepanje v zvezi z njegovo pravico in pravico njegove hčere do osebnih stikov. Njegov pogled na zadevo, pa čeprav morda brez objektivne podlage v resničnih dejstvih, je skoraj gotovo vplival na odločitev, da je s plačilom stroškov postopka na podlagi pravnomočne sodne odločbe odlašal. Za izterjavo dolgovanih stroškov postopka tudi Republika Slovenija ni veliko storila, saj je z izvršbo čakala skoraj šest let.

Pobudnik ima status socialnega upravičenca, živi pri svojih starših in prejema denarno socialno pomoč. To pomeni, da je pobudnikovo preživljanje (v veliki meri) odvisno prav od državne socialne pomoči. Upnik po sodni odločbi pa je prav tako država. Primerjava mesečnih prejemkov pobudnika iz naslova socialne pomoči in višina dolga iz naslova prisojenih stroškov skupaj z zamudnimi obrestmi pokaže, da bi le s težavo in ne brez ogrožanja lastnega preživljanja plačal nekajkrat višji znesek zamudnih obresti, kot pa znaša sama glavnica iz naslova prisojenih stroškov postopka. Prispevati pa mora tudi za preživljanje svojega otroka.

Slovenija je pravna in socialna država. Upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine, ki lahko vplivajo tudi na stanje in ravnanje pobudnika, smo se sklicevali na načelo pravičnosti ter državnemu pravobranilstvu kot zakonitemu zastopniku Republike Slovenije predlagali, da v razmerju do pobudnika ne uveljavlja zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka, ki jih je sodišče nezakonito prisodilo s prekoračitvijo tožbenega zahtevka. Tako smo predlagali, da Republika Slovenija v odprti izvršbi svoj predlog utesni na stroške postopka 101.745,00 tolarjev, pobudnik pa je zagotovil, da bo ta znesek takoj plačal.

Državno pravobranilstvo je soglašalo, da pobudnik plača prisojene stroške, del zamudnih obresti ter nastale stroške izvršilnega postopka pod pogojem plačila v 30 dneh. Pobudnik je predlog sprejel in plačal dogovorjeno. Državno pravobranilstvo pa je v skladu z dogovorom umaknilo predlog za izvršbo.

2.4.7. Odvetništvo

Odvetništvo ima nepogrešljivo vlogo v delovanju pravosodnega sistema in sploh pravne države. Ni presenetljivo, da je skoraj vsaka šesta pobuda, naslovljena varuhu, tako ali drugače povezana z opravljanjem odvetniškega poklica.
Odvetniki so soodgovorni za pravilno in zakonito delovanje pravosodja. Stranka, ki se obrne na odvetnika, upravičeno pričakuje strokovno, učinkovito in koristno storitev. Razmerje med stranko in odvetnikom pa že po naravi ne more biti enakopravno, saj je očitno podrejen, odvisen položaj stranke, ki pride k odvetniku zaradi svoje težave, problema ter s tem povezano osebno in pogosto celo duševno stisko. Zato je uzakonjena zaveza odvetnika, da pri zastopanju ravna vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike.

Sodelovanje med odvetnikom in stranko

Poleg pravnega svetovanja in sestavljanja listin je glavna dejavnost odvetnikov zastopanje in zagovarjanje strank pred sodišči in drugimi državnimi organi. Pobude, ki jih prejema varuh, kažejo, da ljudje v razmerju stranka-odvetnik pričakujejo več informacij, pojasnil in sploh več komunikacije odvetnika s stranko. Če stranka razume potek obravnavanja in je seznanjena z dejanskimi in pravnimi vprašanji postopka, bo lahko odvetniku in s tem sodišču pravočasno posredovala informacijo, pomembno za odločitev. Učinkovito sodelovanje odvetnika s stranko je odločilnega pomena pri zbiranju procesnega gradiva.

Odkrito, odprto sodelovanje odvetnika s stranko ni pomembno zgolj s stališča sojenja in zastopanja, pač pa tudi zaradi transparentnosti pooblastilnega razmerja med odvetnikom in pooblastiteljem. Korektnost v tem razmerju spodbuja zaupanje stranke v delo odvetnika, ki je usmerjeno v varovanje pravic in pravno zavarovanih koristi pooblastitelja kot stranke sodnega postopka. Če razmerje zaupanja med odvetnikom in stranko ni vzpostavljeno, prihaja do očitkov o nestrokovnem zastopanju, da odvetnik ne deluje v korist pooblastitelja, da ga je podkupila nasprotna stranka, in podobno. Ljudje za neuspeh v sodnem postopku kaj hitro iščejo razloge zunaj njih samih: v razmerju do sodišča, pa tudi v razmerju do pooblaščenca-odvetnika. Takšne, praviloma povsem neutemeljene očitke, je moč preprečiti predvsem z ustrezno informacijo, ki stranki omogoča na njej prilagojeni način razumeti potek sojenja in pomen posameznih procesnih dejanj ter dejstev, ki jih stranka zatrjuje in dokazuje v postopku.

Varuh spodbuja zastopanje, ki stranki omogoča razumevanje in potek postopka ter sploh sodnega odločanja. Tudi kodeks odvetniške poklicne etike v točki 40 zavezuje odvetnika, da o svojem delu in postopanju redno obvešča stranko, ji vsak čas omogoča vpogled v stanje zadeve, jo pouči o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji sporoči potrebne podatke iz sodnih in drugih spisov ali iz opravljenih poizvedb. S tem je stranki omogočen tudi nadzor nad delom odvetnika, ki ga je pooblastila za zastopanje v postopku. Marsikateri nepotreben sporazum med odvetnikom in stranko je moč na tak način preprečiti. Pravočasno in popolno pojasnilo je v službi vestnega, poštenega in skrbnega zastopanja stranke, kar v posledici pomeni tudi manj pritožb na odvetniško zbornico, posredno pa tudi na varuha.

Zlasti pa pri varuhu opažamo, da se odvetnik informacijsko zapre v razmerju do svoje (nekdanje) stranke, ko pride do razčiščevanja pooblastilnega razmerja in morda celo pritožbe na odvetniško zbornico. Do takšnega ravnanja pride takrat, ko stranka zatrjuje kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica ter uveljavlja odškodninsko ali disciplinsko odgovornost odvetnika.

Neučinkoviti disciplinski postopki

Na področju disciplinskih postopkov se nesodelovanje odvetnikov in organov odvetniške zbornice kaže v neučinkovitosti disciplinskih komisij prve stopnje. Morda prav zaradi pomanjkanja volje za disciplinsko odločanje zoper stanovske kolege prihaja do nerazumnih zastojev pri delu disciplinskih komisij. Takšno stanje ne spodbuja zaupanja v stanovsko organizacijo odvetnikov, da bo hitro in učinkovito ukrepala v primerih kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica in dejanj, ki pomenijo kršitev vestnega opravljanja dela in prakse v odvetniški pisarni.

Po veljavni ureditvi odvetniška zbornica izvoli predsednika in člane disciplinskih komisij iz vrst odvetnikov. O pritožbah zoper odvetnike tako odločajo sami odvetniki. Ob svoji neučinkovitosti zlasti disciplinska komisija prve stopnje ne zbuja vtisa neodvisnosti in nepristranskosti pri odločanju. V tej zvezi bo treba zagotoviti drugačen pristop disciplinskih komisij, da se zagotovi hitro, učinkovito in objektivno odločanje ali pa sestavo disciplinskih komisij tako spremeniti, da bo zavarovan javni interes v skladu s pomenom, ki ga ima odvetništvo v pravni in demokratični državi.

Stranka, ki zatrjuje nepravilno ravnanje odvetnika, običajno poda prijavo odvetniški zbornici šele po koncu pooblastilnega razmerja, ko ni več strahu, da bi prijava negativno vplivala na zaupnost razmerja med njo in odvetnikom. Ker teče zastaranje pregona disciplinskih kršitev od dneva kršitve, dveletni relativni in štiriletni absolutni zastaralni rok pa sta sorazmerno kratka, so pogosti primeri, da se odločanje o zatrjevani disciplinski kršitvi konča z zastaranjem pregona. Zato je varuh v Lp 2001 predlagal, da bi veljalo v tem razmerju poiskati za stranko prijaznejšo rešitev, na primer, da zastaranje ne teče v času pooblastilnega razmerja, ko odvetnik zastopa prizadeto stranko. Na priporočilo se je odzvala vlada s pojasnilom, da bo pristojno ministrstvo proučilo predlog, da bi v Zakonu o odvetništvu (ZOdv) za primer disciplinske kršitve odvetnika določili mirovanje zastaranja za čas trajanja pooblastilnega razmerja.
Odvetniška tarifa in javni interes

V letu 2002 je bilo opazno prizadevanje ministrstva za pravosodje, da bi odvetniška zbornica sprejala takšen način vrednotenja in obračunavanja odvetniških storitev, ki bi tudi odvetnike spodbujal k hitrejšim in učinkovitejšim (sodnim) postopkom. Naj v tej zvezi omenimo tudi dva neuspešna poskusa vodstva odvetniške zbornice, da bi skupščina zbornice sprejela spremembe in dopolnitve odvetniške tarife, ki bi znižale ceno določenih odvetniških storitev, zlasti zastopanja v kazenskih postopkih. Ocena, da je na nekaterih področjih ceno odvetniških storitev treba uskladiti z načelom pravne in socialne države, očitno odvetnikov ni prepričala. Po 19. členu ZOdv sprejema odvetniško tarifo odvetniška zbornica v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje. Veljavna zakonska ureditev torej državi ne omogoča posegati v odvetniško tarifo brez sodelovanja ali soglasja odvetnikov. Ker gre pri določanju odvetniške tarife tudi za javni interes, bo ob nadaljnjem odklonilnem stališču odvetnikov za spremembe cene njihovih storitev treba razmisliti o takšni zakonski ureditvi, da bo poseg v odvetniško tarifo mogoč tudi brez sodelovanja odvetnikov.