3.1.3. Odnosi z mediji in obveščanje javnosti

Drugi varuh človekovih pravic je ob nastopu šestletnega mandata večkrat poudaril, da se bo pri svojem delu opiral na medije. Tako v fazi preventive kot kurative varuh med drugim izvaja pritisk na državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, da svoje delo opravljajo korektno, kar pomeni, da odpravijo povzročene kršitve pravic in pazijo, da do njih sploh ne bi prihajalo. V svoji osnovi opravljajo enako nalogo s še širšimi pooblastili tudi mediji. Sodelovanje varuha in medijev lahko občutno poveča pritisk na organe v presečni množici (državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil), pripomore k hitrejšemu reševanju težav, ki zadevajo širše množice, k odpravljanju sistemskih nepravilnosti in razbijanju ukoreninjenih dojemanj in ravnanj. Mediji so varuhovo roko v letu 2001 sprejeli.

Varuh se je odločil o svojem delu, kršitvah in rešitvah javnost prek medijev obveščati mesečno. Začel je junija in imel do konca leta štiri redne novinarske konference (junij, julij, september, december). Pred nastopom mandata je novinarsko konferenco februarja vodil namestnik varuha Aleš Butala.

Med drugim je v luči tragičnih septembrskih dogodkov v ZDA opozoril na morebitno zlorabo pojma varnost (pod pretvezo zavarovanja nekoga ali česa lahko kaj hitro pride do kratenja svobode in s tem človekovih pravic) in na nujen razmislek javnih oseb ob dajanju izjav, ki spodbujajo diskriminacijo.

O svojem delu je vedno znova spregovoril tudi na novinarskih konferencah med poslovanjem zunaj sedeža, v številnih nastopih naosrednjih, regionalnih in lokalnih radijskih in televizijskih postajahter v pogovorih za različne tiskane medije.

Varuh je v letu 2001 opravil vrsto intervjujev in sodeloval vštevilnih televizijskih in radijskih oddajah osrednjih in regionalnih postaj. Mediji so informacije o delu varuha, njegove ugotovitve in izjave povzeli v približno 330 prispevkih, s čimer so izdatno pripomogli k dvigu poznavanja človekovih pravic, k odpravi nekaterih kršitev in pretočnosti komunikacije med varuhom innekaterimi organi.

Varuha so k sodelovanju vabili različni mediji. Vsakih štirinajst dni objavlja svojo kolumno dnevnem časopisu Dnevnik.

Na pobudo Informacijsko-dokumentacijskega centra Sveta Evrope so se 15. 10. srečali podpisniki pisma o pripravi serije oddaj o človekovih pravicah. Do izteka leta uresničitve zamisli ni bilo.

Varuh ima osebno izkaznico v obliki zloženke z osnovnimi podatkio inštituciji, njenem namenu, načinih dela in ciljih. Veliko dostopnost inštitucije varuha je omogočila tudi razširjenost IT tehnologij, predvsem interneta. Od 2. novembra 2000 do 12. oktobra 2001 je spletno stran varuha http://www.varuh-rs.si obiskalo 19.700 obiskovalcev, 149 posameznikov je prek spletne pošte info(at)varuh-rs.si podalo pobudo, nekaj deset pa se jih je po tej poti nanj obrnilo s splošnimi vprašanji, pripombami ali željo po različnih informacijah.

Spletna stran jedrnato podaja tudi osnovne informacije o organizacijski strukturi VČP, pravnih podlagah inštitucije in aktualnih informacijah o delu VČP. Redna poročila z novinarskih konferenc in avtorski izdelki zaposlenih v VČP omogočajo uporabniku spletne strani, da dobi osnovne ali poglobljene informacije o kršitvah pravic in o načinih za odpravo le-teh. Spletna stran ima tako promocijski kot tudi izobraževalni namen. Na njej imajo svoj kotiček tudi otroci, uporabna pa je tudi kot povezava z drugimi sorodnimi spletnimi stranmi.

Z razpoložljivimi komunikacijskimi orodji in načinikomuniciranja je nemogoče prodreti do prav vseh ciljnih javnosti. V letu 2001 smo v uradu VČP začeli oblikovati strategije pristopa krazličnim skupinam (predvsem deprivilegiranim in marginaliziranim).

Ta vključuje tudi nujno prepoznavnost inštituta varuha. Čeprav je inštitut VČP pri večini državljanov Slovenije precej prepoznaven, pa nekateri spregledajo njegovo neodvisnost in ga še zmerom umeščajo pod delovno okrilje vlade. Menijo, da je urad varuha samo še en vladni urad, ali pač neka državna služba. Premalo je širše izpostavljena neodvisnost inštitucije, kar bi lahko dosegli z učinkovito celostno grafično podobo, katere idejno zasnovo smo začeli v letu 2001 in bo realizirana v letu 2002. Celostna grafična podoba bo pripomogla k večji prepoznavnosti VČP in bo odpravljala zmote o njegovi umestitvi v državni aparat.

Z jasno definirano vlogo VČP tudi na ta način bomo skozi strategije skušali človekove pravice približati skupinam z manjšo zavestjo o svojih pravicah in o pravicah drugih. Pomagali bomo ljudem, da se bodo učinkoviteje spopadli s težavami. Zaupanje v sistem, da bo kršitev odpravil, pa bomo lahko dvignili le v stalnem sodelovanju z državo.