2.6.5. Davki in prispevki

Število pobud na področju davkov se je v primerjavi z letomprej zmanjšalo. Vsebina večine pobud je bila enaka kot prejšnja leta(za zavezanca nerešljiv položaj zaradi davčnih obveznosti, k čemur soponavadi bistveno pripomogle zamudne obresti; posredovanje za odpisdavčnega dolga, še posebej prispevkov za socialno varnost; posredovanjza pozitivno rešitev pritožbe). V nekaterih pobudah pa so bila načetanova vprašanja v zvezi z (ne)ustreznostjo davčnih predpisov inpostopkov pri njihovem izvajanju, že znani problemi so bili osvetljeniv novi luči ali pa smo njihovo obravnavanje zaključili. Strnjeno so tiproblemi naslednji:

• previsoke zamudne obresti
  
  
• obračunavanje zamudnih obresti po izteku zakonskega roka za izdajo odločbe
  
  
• neenak položaj države in zavezanca glede teka zamudnih obresti
  
  
• priznavanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane
  
  
• problem razlage davčnih predpisov
  
  
• odločanje o olajšavah glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
  
  
• neustrezna obrazložitev odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča
  
  
• podlaga in postopek za prekvalifikacijo namena uporabe stavbnega zemljišča v stanovanjskega
  
  
• točkovanje komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča
  
  
• kakšne osebne podatke je dopustno zbirati pri vzpostavitvi evidence objektov v občini
  
  
• prisilna izterjava na osebne prejemke, ki so iz nje izvzeti
  
  
• dolgotrajno razčiščevanje davčne obveznosti
  
  
• postopki izterjave glede že plačanih davčnih obveznosti
  
  
• težave zaradi plačila davčnega dolga po položnici
  
  
• prehod davčne obveznosti od gospodarske družbe na družbenika
  
  
• podlaga in postopek za odmero dohodnine od obresti na depozite (vloge) v družbah, ki se ukvarjajo s finančnim inženiringom
  
  
• problematičnost ureditve vročanja odločb in sklepov, kadar jih ni mogoče vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni
  
  
• breme stroškov davčnega postopka
  
  
• nedopustne zamude pri pošiljanju pritožbe organu druge stopnje.

Pobudnikom smo pomagali s pospeševanjem postopkov,razčiščevanjem spornih vprašanj v posameznem postopku ter zopozarjanjem in dajanjem mnenj glede neustreznosti rešitev v predpisih.

Manjše število pobud v letu 2001 lahko pripišemo izboljšanjudela davčnih organov. Opozorila na hitrejše reševanje zadev inodpravljanje zaostankov so bila v precejšnji meri upoštevana. Delno tovelja tudi na kvaliteto postopkov in izdanih aktov. Navedeno pa še nepomeni, da se v preteklem letu nismo srečali s pobudami zaradi še vednopredolgega reševanja pritožb, neustreznega vodenja postopkov inpomanjkljivih obrazložitev odločb, posebej pri odmeri nadomestila zauporabo stavbnega zemljišča ter (še vedno) pri odločanju o davčniholajšavah in o uvedbi prisilne izterjave davčnega dolga.

Pričakujemo, da se bo z dokončno izvedbo reforme davčne upravein z vzpostavitvijo davčnega informacijskega sistema, računalniške inkomunikacijske tehnologije izboljšala evidenca podatkov pri davčnihorganih, zmanjšali stroški postopka, vzpostavil boljši notranji nadzorter izboljšala kvantiteta in kvaliteta dela davčnih delavcev, nenazadnje pa tudi odnos do davčnih zavezancev.

Zamudne obresti so eden najhujših problemov v davčnihzadevah, zlasti zato, ker so postopki običajno dolgotrajni. Pobudnik jevaruhu predlagal, da se vključi v prizadevanje za spremembo tistegadela Zakona o državnem postopku (ZDavP), ki se nanaša na zamudneobresti oziroma na vrstni red poračunavanja davkov. V pobudi jepoudaril problem davčnega dolga, ki zaradi vpliva zamudnih obrestinaraste do višine, ko ga ni več mogoče poravnati. Pobudnik je bil 30.11. 1996 dolžan 1.734.477 tolarjev. V postopku prisilne poravnave je žeporavnal 1.301.488 tolarjev, kljub vsemu pa je 2. 7. 2001 še vednodolžan približno 2.800.000 tolarjev. Pobudnik trdi, da gre zaneustrezno zakonsko ureditev, zato se je s predlogom za rešitev obrniltudi na Ministrstvo za finance (MF).

Problem nezmožnosti plačevanja davčnega dolga zaradi vplivavisokih zamudnih obresti spremljamo že vrsto let. Že v LP 97 smopredlagali sprejem predpisa, ki bi predvidel možnost odpisa zamudnihobresti iz preteklosti in sprejem take rešitve, da bi država prišlavsaj do delnega poplačila dolga, kajti ta je zaradi višine zamudnihobresti za marsikoga postal skorajda neizterljiv. Državni zbor je 23.12. 1999 sprejel Zakon o načinu poravnave dospelih neplačanih obveznihdajatev (Ur. l. RS, št. 1/2000), na podlagi katerega je bilo mogočepredlagati poravnavo davčnih obveznosti po stanju na dan 31. decembra1999 z obročnim plačevanjem oziroma zmanjšanjem davčnega dolga napodlagi takojšnjega plačila. Uveljavljanje pravic je bilo sicer časovnoomejeno, kljub temu pa je bilo s tem marsikateremu davčnemu dolžnikubreme olajšano. Urejena je bila tudi možnost omilitve oziromazmanjšanja davčnega dolga iz naslova neplačanih prispevkov iz obveznegazdravstvenega in pokojninsko-invalidskega zavarovanja. Problem(pre)visokih zamudnih obresti pa še vedno čaka na ustrezno rešitev.

Druga pobudnica je zavezanka za davek od dohodka iz premoženja.Od dohodka, ki ga dosega z oddajanjem stanovanja v najem, plačujedavek. Davek, odmerjen z odločbo davčnega organa, plačuje redno inpravočasno. Dohodek iz premoženja, ki je vir obdavčitve po Zakonu odohodnini (ZDoh), vsako leto prijavi v napovedi za dohodnino. Z odločbodavčnega organa o odmeri dohodnine ji davčni organ ugotavlja, da nizavezanka za plačilo dohodnine, ker ne dosega zneska, ki velja kotosnova za obdavčitev v skladu z ZDoh. Preveč plačani davek ji takovrnejo, vendar šele po določenem času in brez obresti. Meni, da državokreditira in da je taka zakonska ureditev neustrezna oziroma nepravičnado davčnih zavezancev, ki morajo svoje obveznosti redno in pravočasnoizpolnjevati.

V zvezi z vprašanjem (začetka) teka zamudnih obresti smo večkrat opozorili na neenakopravnost davčnega zavezanca v razmerju do države.Medtem ko se davčnemu zavezancu, ki je na račun davka in obresti plačalveč, kot je bil dolžan, preveč plačani znesek vrne šele v 30 dneh povročitvi odločbe oziroma podanega zahtevka za vračilo po davčnemobračunu, obresti od preveč plačane dohodnine pa celo šele od dnevapravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine, država zaračuna obresti oddneva zapadlosti obveznosti, na katero morebitna pritožba zavezancanima nobenega vpliva. Zakon o davkih občanov, ki je veljal vse douveljavitve ZDavP leta 1997, davčnim zavezancem sploh ni priznavalzamudnih obresti. Šele ZDavP je določil, da pripadajo zavezancu odneupravičeno odmerjenega davka ali preveč odmerjenega davka zamudneobresti od dneva plačila davka oziroma pri preveč plačani dohodnini odpravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine. Zaradi take ureditve selahko zgodi, da so zavezancu, ki se pritoži in nato sproži upravni sporter v sporu uspe, zaradi dolgotrajnosti upravnih in sodnih postopkovpreplačani davek vrne šele po več letih, medtem pa država razpolaga znjegovim denarjem, ne da bi za to morala plačati obresti.

Tretjemu pobudniku je bila v obnovljenem postopku 11. 5. 2001izdana nova odločba o odmeri dohodnine za leto 1994, s katero je bilougotovljeno, da je upravičen do vračila razlike dohodnine. Uveljavljalje tudi pravico do obresti od preveč plačane dohodnine za ves časpostopka, kar je bilo zavrnjeno. Pobudnik se je pritožil in sprožilupravni spor, zato odločba še ni pravnomočna in ni upravičen do vračiladohodnine po novi odločbi.

V LP 2000 smo obširno obravnavali vprašanje, ali je pravično, da davčnemu zavezancu, ki je zaprosil za olajšavo, tečejo zamudne obresti tudi po izteku zakonskega roka za izdajo odločbe,če se pri odločanju pokaže, da je bila vloga utemeljena. Obnovili smoproblem enotnih kriterijev za priznavanje olajšav (ugotavljanjeogroženosti preživljanja zavezanca in njegove družine). Poleg drugegasmo izrazili mnenje, da bi bilo pri odločanju o davčni olajšavipraviloma treba upoštevati celoten davčni dolg, torej tudi do izdajeodločbe natečene zamudne obresti.

V zvezi s tem je Glavni davčni urad (GDU) že v letu 2000opozoril vse davčne urade, naj spoštujejo 30-dnevni rok za odločanje oolajšavi. V letu 2001 so na podlagi poročil uradov ugotovili, da jebilo v devetih mesecih rešenih vlog približno 15 odstotkov manj kotprejetih. Med rešenimi je bilo okrog 60 odstotkov pozitivnih odločb.Podatkov o spoštovanju zakonskega roka ni, davčni uradi pazagotavljajo, da se je zaradi njihovih prizadevanj čas reševanja tehvlog skrajšal. Do prekoračitve roka pa še vedno prihaja, in to izrazličnih razlogov: nejasne in nepopolne vloge, čakanje na dopolnitevvloge, neplačane upravne takse, čakanje na izid hkrati potekajočegaobnovljenega postopka za odmero dohodnine, čakanje na podatke,zaprošene pri drugih organih, zapleteno reševanje nekaterih vlog.Davčna uprava je že predlagala MF, da se 30-dnevni rok podaljša na 60dni oziroma da se izrecno določi, da rok začne teči šele potem, kodavčni organ razpolaga z vsemi podatki, potrebnimi za odločanje. Prispremembah ZDavP predloga nista bila upoštevana. Naše mnenje, da jetreba v odločbi, s katero se dovoli odlog ali obročno odplačevanjedavčnega dolga, zajeti celoten dolg, so prenesli davčnim uradom, da biga upoštevali pri izdajanju odločb.

Davčna obveznost se ne sme povečati zaradi tega, ker davčniorgan krši zakon s prekoračitvijo roka za izdajo odločbe. Če so dvomi otem, kdaj sploh gre za prekoračitev roka in ali bi bilo mogoče v temprimeru ustaviti obračunavanje obresti, je treba ustrezno spremenitipredpise. Že pri veljavnih pa bi lahko uveljavili razlago, da ne gre zaprekoračitev, če je k njej pripomogel zavezanec sam.

Glede kriterijev za davčne olajšave ni videti razloga, da ne bibili izdani v obliki podzakonskega akta, ki bi bil javno objavljen. Zato govori zahteva po preglednosti dela organov oblasti, pa tudi boljkonkreten vidik: kriterije morajo poznati ne samo tisti, ki odločajo oolajšavah, ampak tudi tisti, ki so zanje zainteresirani - od poznavanjaveljavnih kriterijev je lahko odvisno, ali bo zavezanec zaprosil zaolajšavo ali ne.

Tudi v letu 2001 smo prejeli pobude, ki se nanašajo na priznanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, še posebej za otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.

Skrb zbujajoč je odnos zakonodajalca do odločb Ustavnega sodišča RS,s katerimi je bila ugotovljena neustavnost nekaterih določb ZDoh.Zakonodajalec, ki obveznosti, da bi odpravil tako stanje, ni izpolnil,ravna v nasprotju z načelom pravne države in z načelom delitve oblasti.Za tako stanje je odgovorna tudi Vlada, ki predlaga zakone in takoodgovarja za stanje na posameznem področju. Njena odgovornost je, dapravočasno predlaga Državnemu zboru zakonsko ureditev, s katero seodpravi z odločbo Ustavnega sodišča ugotovljena protiustavnost.

V zvezi z ZDoh je Ustavno sodišče RS sprejelo tri odločbe, ki šeniso izvršene. Dve se nanašata na olajšave za otroke ( 10. člen in 11.člen ZDoh). Z odločbo št. U-I-19/94 z dne 14. 11. 1996 je Ustavnosodišče ugotovilo, da so določbe 10. člena ZDoh v neskladju z Ustavo,če ne izvzemajo v celoti od obdavčenja tistih zneskov, ki jih roditeljmora nameniti preživljanju svojega otroka, da bi mu zagotovilživljenjski minimum. Državni zbor bi moral ugotovljeno neskladnostodpraviti v enem letu. Rok je potekel 29. novembra 1997. Z odločbo št.U-I-10/98 z dne 22. 4. 1999 pa je Ustavno sodišče ugotoviloprotiustavnost četrte alinee prvega odstavka 11. člena ZDoh, ker gledepravice do zmanjšanja davčne osnove pri odmeri dohodnine zaradipreživljanja otrok ne razlikuje med primeri, ko otroci živijo vdružinski skupnosti s svojimi starši, in primeri, ko živijo v družinskiskupnosti z enim od staršev ter očimom oziroma mačeho. Šestmesečni rokza odpravo protiustavnosti je potekel že 14. decembra 1999.

Pobudnica presoje ustavnosti 10. člena ZDoh je na predsednika Vladein predsednika Državnega zbora naslovila dopis, v katerem sprašuje, alije Vlada že pripravila predlog sprememb ureditve, katere protiustavnostje ugotovilo Ustavno sodišče. Tudi varuha je pozvala, naj se vključi vpostopek sprejemanja sprememb ZDoh in zavzame za sprejem takšnespremembe, da bodo plače staršev v delu, ki ga morajo nameniti zaotroke, oproščene plačila davščin državi. Opozorila je tudi nauresničevanje načela socialne države, saj problema v zvezi zvzdrževanjem otrok ne bi bilo, če bi bile zagotovljene take plače, dabi lahko starši preživljali sebe in svoje otroke. Navedla je primerJamstvenega sklada RS, s katerim je država resda prevzela delno skrb zapreživljanje otrok namesto njihovih očetov in tako omilila finančnetežave mater, vendar je ta pomoč majhna. Zato bi se morala določbaZDoh, ki naj bi izhajala iz sredstev, ki pomenijo življenjski minimumza preživljanje otrok, ustrezno spremeniti.

Varuh človekovih pravic je na ta problem v preteklosti žeopozarjal in v LP 96 posebej izrazil svoja pričakovanja, da bo napodlagi odločb Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na 10. člen ZDoh,celotna vsebina navedenega člena ponovno proučena in ustreznospremenjena ter da bo zagotovljeno njegovo popolno in zakonitoizvajanje.

Po vsebini podobna prejšnji je tudi pobuda Društva za zaščitopravic otrok in mater samohranilk Ostržek, ki poziva varuha, naj vskladu s svojimi pristojnostmi ukrepa proti zakonodajalcu zaradinespoštovanja odločb Ustavnega sodišča, ki se neposredno nanašajo tudina pravice otrok. Obe odločbi ustavnega sodišča se nanašata na finančneolajšave za otroke. Društvo je v svojem intenzivnem prizadevanju zaureditev položaja pravic otrok in mater samohranilk poslalo Državnemuzboru celo zahtevo, da na podlagi 119. člena Ustave vloži obtožbo predUstavnim sodiščem zoper predsednika Vlade in ministra za finance zaradikršitve Ustave in zakonov.

Tretja pobudnica je mati 24-letnega sina, ki je uživalec mamil.Zavarovan je po materi. Prijavljen je na zavodu za zaposlovanje inprejema 20.000 tolarjev mesečne denarne pomoči. Že več kot leto dni seje na zdravljenju v komuni v Nemčiji. Stroškov (650 DEM), ki jihplačuje za njegovo zdravljenje, mati pri dohodnini ne more uveljavitikot davčno olajšavo. Pobudnica želi, da bi bili narkomani upoštevanikot vzdrževani družinski člani, za katere se po 10. členu ZDoh priznaposebna olajšava. S tem bi država pokazala razumevanje do tega izjemnotežkega družbenega problema. Pobudnica je želela opozoriti naneskladnost: država podpira in financira metadonsko obliko zdravljenja,stroškov zdravljenja v komunah pa ne prizna.

Naj zabeležimo, da je judikat upravnega sodišča v celoti potrdilnaše stališče glede priznavanja posebnih olajšav za otroke z motnjami vtelesnem in duševnem razvoju, ki smo ga opisali že v LP 96. Sodišče jepoudarilo, da ZDoh ne ureja kriterijev, kateri otroci se štejejo zazmerno, teže in težko motene v razvoju, niti ne napotuje na uporabokakega drugega predpisa, zato je to dejstvo treba ugotavljati s pomočjoizvedenca in tako priti do sklepa, ali je podana vsaj zmerna motnja vtelesnem ali duševnem razvoju.

Kot smo napovedali v LP 2000, smo nadaljevali obravnavanjevprašanj o postopku, kriterijih in pristojnosti za odločanje oolajšavah glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.Ponovno smo se obrnili na Zavod za pokojninsko in invalidskozavarovanje (Zavod) z naslednjimi stališči.

Vrsta argumentov govori za stališče, da bi bilo treba pri odločanjuo olajšavah glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanjepostopati po ZUP. Ta je v drugem odstavku 2. člena opredelil pojemupravne stvari. Čeprav ne Zakon o pokojninskem in invalidskemzavarovanju (ZPIZ-1) ne kak drug predpis ni določil, da se o olajšavahodloča v upravnem postopku ali izda upravna odločba, pa to izhaja iznarave stvari. Javni interes terja, da se plačujejo prispevki zaobvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in s tem omogočauveljavljanje pravic, ki jih po načelih vzajemnosti in solidarnostizagotavlja ZPIZ-1, ter da se olajšave priznavajo samo v skladu zzakonom oz. na njegovi podlagi izdanim predpisom, to je Sklepom okriterijih za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanjeprispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Sklep, Ur. listRS, št. 50/2000). Toda tisti, ki izpolnjuje pogoje, določene s Sklepom,ima pravico do olajšave. Nesprejemljivo je, da bi ob enakemizpolnjevanju pogojev enemu zavezancu olajšavo priznali, drugemu pa ne.

Okoliščina, da ZPIZ-1 ne določa, da je odpis prispevkov zapokojninsko in invalidsko zavarovanje pravica fizičnih in pravnih oseb(zavezancev), ni pomembna. Predpisi s področja materialnega upravnegaprava večinoma ne uporabljajo take terminologije, pač pa določajopogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pozitivno odločitev o določeniupravni stvari. Tudi ZDavP pri določbah o odpisu, delnem odpisu, odloguin obročnem odplačevanju davčnega dolga nikjer ne govori o pravici doolajšave, pa vseeno ni nobenega dvoma, da se o davčnih olajšavah odločapo ZUP.

S Sklepom, ki ga je sprejela skupščina zavoda, se posebnostipostopka ne morejo urejati. To je v direktnem nasprotju s prvimodstavkom 3. člena ZUP, pa tudi po tretjem odstavku 228. člena ZPIZ-1je skupščina pooblaščena samo za določitev kriterijev, ne pa zaurejanje postopka.

Po veljavni ureditvi torej poteka odločanje o olajšavah pridavkih in prispevkih po določbah ZUP, le glede odločanja o olajšavahpri prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje naj ne biveljal noben formalni postopek. Ureditve v nekaj členih Sklepa pač nimogoče šteti za tak postopek, čeprav so tudi v Sklepu prišli do izrazanekateri elementi formalnosti (zavrženje vloge, sklep skupščine), ki pazvodenijo, ker je zavezanec o usodi svoji vloge obveščen samo z dopisomin mu tudi ni priznana pravica do pritožbe.

Obseg pravic se v našem pravnem redu določa z zakonom. Zato bibilo z vidika ustavnosti in zakonitosti ureditve bolj ustrezno, če bibili okvirni kriteriji za olajšave določeni v ZPIZ-1. Tudi določanjeposledic neplačanih prispevkov je stvar zakona in ne Sklepa (drugiodstavek 18. člena). Ker kriteriji v ZPIZ-1 niso določeni, jih je napodlagi blanketnega pooblastila iz tretjega odstavka 228. člena zakonadoločila skupščina zavoda. Kriteriji niso dovolj konkretizirani, da bizagotavljali enotno obravnavanje vlog zavezancev. Zavod si pomaga skriteriji, ki se v praksi uporabljajo pri odločanju o davčniholajšavah.

Številčnost in sestava skupščine Zavoda naj bi bili bistvenaovira, da bi se o priznavanju olajšav vodil upravni postopek oz.izdajale upravne odločbe. Vendar pa to ni poglavitni problem, če bibilo razčiščeno in določeno, kdo vodi postopek do izdaje odločbe, kdoizdaja odločbe in kdo jih podpisuje.

Je pa vrsta drugih razlogov, zaradi katerih ni posrečena zakonska rešitev, da je za odločanje o olajšavah pristojna skupščina:

• organ, ki je določil in sprejel kriterije za priznavanje

  olajšav, torej splošni akt, hkrati tudi odloča o vrsti in obsegu

  olajšave v posameznem primeru, to je izdaja oz. naj bi izdajal

  konkretne (upravne) akte;
  
  

• nesprejemljivo je, da bi

  bila potem, ko je v ugotovitvenem postopku dognano, ali zavezancu v

  skladu s kriteriji pripada pravica do olajšave ali ne, odločitev

  odvisna od izida glasovanja v skupščini - ta je lahko posledica (tudi)

  drugih dejavnikov;
  
  

• skupščina se sestaja preredko, da

  bi bilo mogoče o vlogah odločati v zakonskem ali sicer razumnem roku,

  kar bi bilo zaradi odločanja o denarnih obveznostih in teka obresti še

  tem bolj nujno;
  
  

• pri sedanji ureditvi je zanikana

  pravica do pritožbe, čeprav bi glede na naravo stvari moralo biti

  zagotovljeno redno pravno sredstvo, ki ga možnost sprožitve

  (izrednega?) upravnega spora ne more ustrezno nadomestiti.

V odgovoru na opisana stališča je Zavod vztrajal prisvojem oziroma je videl rešitev v tem, da se pristojnost za odločanje oolajšavah glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanjevrne na davčne organe.

S spremembami ZPIZ-1 konec leta 2001 je bil drugi odstavek 228.člena Zakona spremenjen tako, da o olajšavah odslej odloča upravniodbor Zavoda. Ker to ne vpliva na prvi dve obravnavani vprašanji,zlasti ne na naravo in vrsto postopka, smo se obrnili na Urad zaorganizacijo in razvoj uprave v MNZ, da preveri sporne postopke in popotrebi ustrezno ukrepa.

Že v letu 2002 nas je urad obvestil, da so organizirali sestanekz ZPIZ in MDDSZ, na katerem so razčistili, da gre v teh primerih zaupravne stvari in da je upravni odbor Zavoda pri odločanju dolžanupoštevati pravila ZUP.

Pobudnik nas je obvestil, da je prejel odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča,v kateri ugotavlja nekatere pomanjkljivosti. Odločba ne določa cone, vkatero naj bi se po odločitvi organa razvrstila njegova hiša, prav takopa tudi niso razvidne točke, na podlagi katerih naj bi temeljil izračunnadomestila.

Ob pregledu odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnegazemljišča v gornjem primeru smo ugotovili, da gre za tipsko odločbo.Niti iz izreka odločbe niti iz njene obrazložitve ni mogoče razbrati,kateri od elementov, ki sestavljajo izračun nadomestila za uporabostavbnega zemljišča, so bili v konkretnem primeru uporabljeni in nakakšen način. Obrazložitev odločbe le na splošno povzema vsebino inposebnosti ureditve iz občinskega odloka po posameznih kriterijih. Zatoje odločba v tem delu pomanjkljiva. Odločbe, ki ne vsebuje opisaugotovljenega dejanskega stanja in sklepanja o tem, kakšna je glede nato stanje obveznost plačila nadomestila po občinskem odloku, ni mogočepreskusiti. V konkretnem primeru davčni organ le povzema in predstavljaureditev iz odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč, neprikaže pa, kako je bila konkretno ugotovljena obveznost zavezanca,določena v izreku odločbe. Na podobno pomanjkljive odločbe smo naletelitudi v nekaterih drugih primerih.

V dopisu GDU smo poudarili, da se nam zdi nepotrebnopojasnjevanje vseh z zakonom predpisanih sestavin upravne odločbe, vtem primeru še posebej, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe (214.člen ZUP). Na pomanjkljivosti prvostopenjskih davčnih odločb, ki smojih ugotavljali zlasti v obrazložitvenem delu odločb, smo v preteklostiže opozarjali. Ugotovili smo, da se je kvaliteta odločanjaprvostopenjskih davčnih organov v zadnjem času izboljšala. Ne glede nato pa stanje po našem mnenju še vedno ni zadovoljivo, kar kaže tudiopisani primer. Izrazili smo prepričanje, da bi bilo mogoče tudiodločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izboljšatina podlagi naših pripomb, se tako izogniti morebitnim pritožbam davčnihzavezancev in odpravljanju odločb zaradi tega, ker jih ob nepopolnihobrazložitvah sploh ne bi bilo mogoče preskusiti. Glavnemu uradu smopredlagali, naj v okviru svojih pristojnosti ukrenejo vse potrebno, dabodo prvostopenjske odločbe v zvezi z odmero nadomestila za uporabostavbnega zemljišča obrazložene v skladu z določbami ZUP.

Pobudnici imata stanovanjski hiši in kmetijo na območju občine,čeprav dejansko stanujeta drugje. Ena od pobudnic je domačinka, vendarzaradi službenih obveznosti čez teden živi v Ljubljani, druga pa združino živi v sosednji Republiki Hrvaški. Prejeli sta odločbi davčnegaorgana o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, iz katerihsta ugotovili, da je prekvalificiran namen uporabe stavbnega zemljišča- nadomestilo se jima odmerja za počitniški namen in ne zastanovanjskega, kot bi izhajalo iz namena in funkcije hiš. Podatki ostanovanjskih objektih, ki sta jih izpolnili za potrebe občine oevidenci stavbnih zemljišč na njenem območju, niso bili uporabljeni.Občina je status njunih hiš spremenila iz stanovanjskega vpočitniškega, ne da bi ju o tem prej obvestila. S pritožbo zoperodločbo o odmeri nadomestila stavbnega zemljišča ne bi uspeli, sajdavčni organ izda odločbo na podlagi podatkov, ki mu jih sporočiobčina.

V poizvedbah nas je zanimalo, na kakšni podlagi je temeljilaodločitev občine o prekvalifikaciji namena uporabe stavbnega zemljiščaiz stanovanjskega v počitniškega in ali sta za namen uporabe odločilnalega stavbe in njen namen po dovoljenju za graditev, ali pa bolj alimanj redno zadrževanje lastnika v njej, oziroma ali stanovanjska hišasredi naselja, ki je lastnik niti občasno ne uporablja, ker ima šedrugo, v kateri stalno živi, postane zaradi tega počitniška hiša. Če soto razlogi za spremembo namena uporabe stavbnega zemljišča, nas jezanimalo, zakaj lastnicama občina ni izdala ustreznega akta ali ju vsajobvestila. Pri navedenem načinu spreminjanja rabe stavbnega zemljiščalastniki ne morejo uveljavljati svojih pravic v primerih neutemeljeneali celo povsem samovoljne spremembe namena uporabe zemljišča. Nenazadnje so potemtakem podatki, ki so jih lastniki nepremičnin zapotrebe nastavitve evidence stavbnih zemljišč posredovali občini, brezveljave oz. pomena.

Občina se je odgovorom na naša vprašanja povsem izognila in sesklicevala na svoj odlok. Šele kasneje nam je na ponovni pozivodgovorila, da so objekte v skladu z odlokom razvrščali glede nadejavnost in dejansko poseljenost objekta. Ker citirana določbaobčinskega odloka tega ne ureja na način, kot ga navaja občina, in kerv svojem pojasnilu tudi sicer niso zadovoljivo odgovorili na našavprašanja, bomo obravnavo tega primera nadaljevali.