2.6.4. Denacionalizacija

Zmanjšanje števila obravnavanih pobud na področjudenacionalizacije bi lahko navedlo na misel, da se ta problematikaumirja in da se izvajanje Zakona o denacionalizaciji (ZDen) približujekoncu. Siceršnje dogajanje na tem področju pa žal ne kaže, da bi lahkov tem iskali vzrok za manj številne pobude. Že gradiva, s katerimi sose v minulem letu obrnile (tudi) na varuha največje skupine udeležencevoz. prizadetih v denacionalizacijskih postopkih, dokazujejo, da so vresnici odprti še vsi problemi, ki smo jih obravnavali v dosedanjihletnih poročilih.

Tako Združenje lastnikov razlaščenega premoženja opozarjana nesprejemljivost spreminjanja ZDen med njegovim izvajanjem,slabšanje položaja lastnikov z nekaterimi drugimi zakoni, neupravičenoomejevanje lastnine nekaterih upravičencev (lastniki denacionaliziranihstanovanj, poslovnih prostorov in gozdov), dejstvo, da država doslej šeni prevzela jamstva za obveznice, ki jih dobijo lastniki za premoženje,ki ni vrnjeno v naravi, spremembo pri vračanju stavbnih zemljišč, ki sobila lastnikom vzeta iz uporabe po letu 1963, moralne diskvalifikacijeupravičencev, sporno ugotavljanje državljanstva nekaterih upravičencev,drugo neustrezno ravnanje upravnih in pravosodnih organov innepreglednost vladnih poročil o uresničevanju ZDen; izražajo željo oz.pozivajo mednarodne institucije, da vzpostavijo neposreden nadzor nadizvajanjem denacionalizacije.

Združenje najemnikov nacionaliziranih stanovanj jeopozarjalo, da se kljub sklepom Državnega zbora in Vlade reševanje teproblematike tudi lani ni premaknilo z mrtve točke. O tem smopripravili posebno poročilo in ga predložili delovnim telesom Državnegazbora.

Društvo najemnikov poslovnih prostorov pa je ob ugotovitvi,da so spremembe in dopolnitve ZDen v letu 1998 in dopolnitve Zakona oposlovnih stavbah in poslovnih prostorih uredile njihov položaj gledeporavnave vlaganj v poslovni prostor, možnosti odpovedi najemnegarazmerja in ekonomsko upravičene višine najemnine, razposlalo apel zapomoč pri izvajanju drugega navedenega zakona, ki se - kot ugotavljajo- po 17 mesecih skoraj ne uresničuje, uveljavljanje njihovih pravic posodni poti pa je izjemno dolgotrajno.

Čeprav je bilo prejšnje leto mogoče opaziti večjo zavzetost Vlade za dokončanje denacionalizacije- njeni sklepi so bili dovolj konkretni in usmerjeni v dejanskeprobleme, večja je bila aktivnost MP za usklajeno delo pristojnihorganov -, so rezultati teh naporov žal manjši, kot bi pričakovali.Izdanih odločb pri upravnih organih v času od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2001(4.188) je sicer več kot v letu 1999 (3.988) in več kot še enkrat večkot v letu 2000 (1.947), v primerjavi s številom vloženih zahtev zadenacionalizacijo (35.880), od katerih jih 35 odstotkov še ni rešenih,pa ne zbuja upanja v skorajšnje dokončanje denacionalizacije. Pri temima vsak od poglavitnih akterjev v procesu denacionalizacije vrstopojasnil in objektivnih razlogov za to, da igra svojo vlogo, kot joigra. Tega ni mogoče odrekati niti Slovenski odškodninski družbi,katere ravnanje v denacionalizacijskih postopkih smo v dosedanjihporočilih večkrat kritizirali (gl. zaključno poročilo nadzornega odboraz dne 7. 6. 2000, objavljeno v Poročevalcu DZ, štev. 58/01). Kot da sose na področju denacionalizacije zaradi izjemne kompleksnostiproblematike (ali tudi iz drugih razlogov?) potencirano pokazaleslabosti pri delovanju pravne države - od kvalitete normativnedejavnosti, obstoja oz. ažurnosti vsakršnih podatkov in evidenc,zmožnosti za pravočasno in trdno usmerjeno enotno delo, števila inusposobljenosti uslužbencev do kvalitete in pravočasnosti upravnih insodnih postopkov.

Pobude varuhu so se v veliki večini nanašale na pospešitevpostopkov, zato je bilo tudi naše delovanje usmerjeno pretežno v to.Pobudniki so se pritoževali tako nad dolgotrajnostjo postopkov na prvistopnji, na ministrstvih kot tudi na Upravnem sodišču. V nekaterihprimerih nam je uspelo s posredovanjem pospešiti postopke, predvsem naprvi in drugi stopnji, medtem ko smo glede postopkov na Upravnemsodišču RS pobudnikom pojasnili sodne zaostanke, pravila vrstnega redaobravnavanja in možnosti, ki jih imajo tudi sami, če menijo, da gre zaneutemeljeno zavlačevanje postopkov. Ugotavljamo, da upravni organiprve stopnje še vedno navajajo kot razlog za dolgotrajnost postopkovkadrovske težave, na ministrstvih pa velik pripad zadev.

Več pobudnikov je prosilo za pojasnila o posameznih določbahZDen ali nasvete glede ravnanja v postopku. Iz pobud smo lahko razbralivsebinsko problematiko, ki pomeni precejšen del razlogov zadolgotrajnost postopkov in je taka, kot smo jo opisovali v prejšnjihporočilih, zlasti v Lp 99. V lanskih pobudah pa so še posebej izstopalatri vprašanja.

1) Ni bila potrebna obvezna razlaga novega prvega odstavka 27.člena ZDen glede obveznosti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov privračanju nadomestnih kmetijskih zemljišč, saj je bil namen te novele(popolnejša poprava krivic, razbremenitev Slovenske odškodninskedružbe) znan že ob njenem sprejetju. Tudi po sprejeti obvezni razlagije trajalo precej časa, da so postopki za vračilo nadomestnih zemljiščpri skladu stekli (sredi leta 2001). Po razpoložljivih podatkih je bilado konca leta od približno 1000 zahtevkov pri skladu rešena slabatretjina.

2) Po novem stališču sodne prakse naj ne bi bilidenacionalizacijski upravičenci tisti nekdanji lastniki, ki so jim bilanacionalizirana zemljišča v ožjih gradbenih okoliših mest in naselijmestnega značaja na podlagi zakona iz leta 1958, če so zemljiščaobdržali v uporabi in posesti, ta pa jim je bila odvzeta šele pouveljavitvi Ustave iz leta 1963 na podlagi predpisa, ki ni naštet v 3.ali 4. členu ZDen. Proti temu stališču so mogoči tehtni pomisleki:Zakon (o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč) iz leta1958 je naštet v 3. členu ZDen, zemljišča so bila podržavljena s temzakonom, takrat je prenehala lastninska pravica prejšnjih lastnikov;(začasna) uporaba zemljišč, dokler niso bila odvzeta iz posesti vkorist občine ali koga drugega, je pomenila izvrševanje nekaterihomejenih upravičenj na stvareh v družbeni lastnini, ki nikakor nisobila tako enakovredna celoti lastninskih upravičenj, da bi šele njihovoprenehanje pomenilo podržavljenje, to je prenehanje lastninske pravice.Nedvomno se bo o tem vprašanju moralo izreči Ustavno sodišče.

3) Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičene dodenacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobitiodškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Vprašanje, kateriprejšnji lastniki so imeli pravico dobiti odškodnino od RepublikeAvstrije, še vedno ni razčiščeno, zato je odločanje upravnih organov insodišč o tem neenotno. Gre za dileme pri razlagi drugega odstavka 27.člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrijez dne 15. 5. 1955, h kateri je Jugoslavija pristopila 28. 11. 1955: aliso imeli na tej podlagi pravico zahtevati odškodnino od Avstrije vsirazlaščenci, ki so bili avstrijski državljani 28. 11. 1955, ali samotisti, ki so bili državljani v času razlastitve, ali celo samo tisti,ki so bili državljani 13. 3. 1938 (Anschluss) in so to ostali do 28. 4.1945 (ponovna vzpostavitev Avstrije), in kakšen pomen je imelomorebitno hkratno državljanstvo Jugoslavije ali tretje države. Na temmestu lahko samo poudarimo, da gre za eno od vprašanj v zvezi zdenacionalizacijo, na katera bi moralo biti še zdavnaj dokončnoodgovorjeno, s čimer bi odpadli zapleti v številnih postopkih.

Glede vodenja postopkov v denacionaliziranih zadevah smougotavljali značilne, pomanjkljivosti kot pri vodenju upravnihpostopkov nasploh, pomanjkljivosti in napake pa so zaradi strokovnezahtevnosti in neobvladljivega ali vsaj neobvladanega števila zadev šebolj izrazite (skoraj pol pritožb je rešenih pozitivno). Tudi v letu2001 smo naleteli na postopke, ki so se šele začeli, in na primere, koje zadeva več let potovala do pristojnega organa. Očitno na začetkuprocesa denacionalizacije ni bilo jasnih navodil in zato večinoma tudine prakse, da bi v vsaki zadevi v razumnem času razčistili vsajelementarni začetni vprašanji popolnosti vloge za denacionalizacijo inpristojnosti za njeno reševanje. Ponovno moramo poudariti medlo vodenjemnogih postopkov, ki je preveč odvisno od ravnanja zavezancev,izvedencev - cenilcev, pa tudi drugih udeležencev.

Med izbranimi primeri opisujemo zadevo, v kateri je bil postopekdenacionalizacije po skoraj sedmih letih s sklepom prekinjen zaradirešitve predhodnega vprašanja odmere objektov in funkcionalnegazemljišča, ta pa po nadaljnjem poldrugem letu prav tako prekinjenzaradi predhodnega vprašanja opredelitve namembnosti tega prostora vobčinskih planskih aktih. Če bi se nekdo namerno trudil, da bi postopekpripeljal v slepo ulico, bi se mu težko bolje posrečilo. Omenimo najše, da organ, ki vodi postopek, očitno ne pojasni vselej upravičencu,kakšne so druge možnosti, če nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, inkakšne so posledice, če kljub temu vztraja pri vrnitvi. V prejnavedenem primeru nadomestni, torej spremenjeni zahtevek ni bilupoštevan. V delni odločbi, izdani glede vračila zemljišč, o katerihpostopek ni bil prekinjen, so bile še druge napake: ni bil določenskrbnik za posebni primer, čeprav je upravičenec umrl, ni bil določenzavezanec za vrnitev v posest niti rok za to, pomanjkljivo je bilooznačeno premoženje, ki se vrača, in tudi ni bila ugotovljena njegovavrednost ob podržavljenju in v času vračanja.

V drugi zadevi je bila z odločbo brez številke, ki jo je izdalaObmočna geodetska uprava leta 1995, evidentirana spremenjena rabanepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacije, in opravljenanjihova parcelacija. Odločba je bila izdana na vlogo dejanskegauporabnika dela nepremičnin, za katerega niti ni gotovo, ali je lastnikin torej upravičeni predlagatelj. Predlog pa je bil očitno dan zato, dabi se vplivalo na (manjši) obseg nepremičnin, ki jih je mogoče vrniti vnaravi. Naslednje leto je bil postopek denacionalizacije s sklepomprekinjen in upravičenki naloženo, da začne obnovo postopka zopernavedeno odločbo. Iz spisov ni razvidno, ali se je v zvezi s tem kajzgodilo. Leta 1999 je bil postopek z novim sklepom spet prekinjen,tokrat zato, da dejanski uporabnik doseže določitev funkcionalnegazemljišča. Ta je postopek sicer sprožil, ker pa vloge na zahtevoupravnega organa ni dopolnil, je bila zavrnjena, češ da “zaodločanje zaradi pomanjkljivega dejanskega stanja niso podanipogoji” (če bi bilo to res, bi morala biti vloga zavržena inne zavrnjena). Odločba o denacionalizaciji je bila kljub temu izdana.Ker funkcionalno zemljišče ni bilo določeno, upravni organ pa svojeodločitve o tem predhodnem vprašanju ni obrazložil, jo je organ drugestopnje odpravil. Zbirka čudnih ravnanj organov, vpletenih v opisanepostopke, je še popolnejša, ker se v drugostopenjski odločbi večinomagovori o tožbi in tožnikih, čeprav je šlo za odločanje o pritožbi.

V tretji zadevi pa je šlo za vprašanje, ali je spremenjenoidentifikacijsko potrdilo o zemljiščih, ki so predmetdenacionalizacije, lahko podlaga za obnovo postopka po uradnidolžnosti. Upravno sodišče je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno intako potrdilo stališče UE, ki je dovolila obnovo. Pri tem pa UE ni pravločila odločanja o dovolitvi obnove in odločanja v obnovljenempostopku. Iz dejstva, da je bila izdana odločba o dovolitvi obnove (inne sklep) in da je bila v drugi točki izreka prejšnja odločba odenacionalizaciji delno odpravljena, bi sledilo, da je bilo hkratiodločeno o dovolitvi obnove in v sami obnovi (257. člen starega ZUP).Ker pa je bilo v obrazložitvi navedeno, da bo izdana nova odločba odenacionalizaciji zemljišč (po opravljeni novi parcelaciji itn.), ješlo torej samo za odločanje o dovolitvi obnove in bi moral biti o temizdan sklep. Zaradi neskladja med izrekom in obrazložitvijo je bilaodločba odpravljena.