2.9. SOCIALNO VARSTVO

Med 432 pobudami s področja socialne varnosti v letu 2000 je kar 200 takšnih, ki jih uvrščamo v področje socialnega varstva. Ob siceršnjem zmanjšanju števila pobud zaznavamo na področju socialnega varstva občutno rast (indeks 125). To kaže, da je socialna stiska pri mnogih čedalje bolj prisotna. V tej zvezi velja ponoviti zavezo socialne države, da zagotavlja socialno varnost vsem osebam, ki brez lastne krivde nimajo zadostnih sredstev za preživljanje in so zato socialno ogrožene.

Poleg svetovanja smo pobudnike v socialni stiski napotovali na pristojne organe, zlasti na CSD. V najnujnejših primerih smo CSD na ugotovljene primere socialne ogroženosti opozarjali tudi sami ter predlagali ustrezno ukrepanje, da bi država izpolnila svojo obveznost, ki jo terja socialna solidarnost na podlagi ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti.

Več kot tretjina pobud, ki jih uvrščamo v področje socialnega varstva, pa obravnava delovanje države v postopkih iz razmerij med starši in otroki. Veliko tozadevnih pobud je očitno tudi odmev na ugotovitve in analize v lanskem letnem poročilu varuha glede varovanja koristi otrok v postopkih iz razmerij med starši in otroki.

Uresničevanje pravice otroka do stikov z obema staršema v praksi ni vedno zagotovljeno. Številne pobude kažejo, da državni organi, ki imajo pristojnost odločanja v postopkih iz razmerij med starši in otroki, velikokrat premalo upoštevajo, da je oteževanje ali onemogočanje osebnih stikov otroka z obema od staršev v nasprotju s koristmi in dolgoročnimi interesi otroka. Za poln in skladen razvoj svoje osebnosti mora otrok odraščati v družinskem okolju, v ozračju sreče, ljubezni in razumevanja. Takrat, ko starša živita ločeno, pa je država zavezana spoštovati pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi.

Zakoni, ki se ne izvajajo

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96), ki je začel veljati 15.3.1996, je določil ustanovitev 14 šolskih uprav na območju Slovenije. Čeprav zakon ne določa roka za njihovo ustanovitev, je vendarle presenetljivo, da je vlada doslej ustanovila le eno šolsko upravo, pa še ta ni začela delovati. V petem letu od začetka veljavnosti se zakon vsaj glede šolskih uprav torej še ne izvaja.

Pristojnosti šolske uprave določa tudi Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP), ki je začel veljati 1.7.2000. Ta zakon podrobneje ureja nekatere naloge šolske uprave v postopku usmerjanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Dejstvo, da šolske uprave še niso bile ustanovljene in niso začele delovati, torej vpliva tudi na izvajanje ZUOPP. Ker šolskih uprav še ni, je v 40. členu ZUOPP določeno, da naloge šolskih uprav po tem zakonu do pričetka njihovega delovanja izvajajo posamezne UE, enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, zavodi za vzgojo in izobraževanje ali pristojni CSD. Prehodna zakonska določba s takšno vsebino je priznanje zakonodajalca, da sistem, ki naj bi bil vzpostavljen z uzakonitvijo šolskih uprav, še ne deluje. Zadrego Ministrstva za šolstvo in šport kaže tudi njihov predlog julija 2000 za spremembo in dopolnitve ZUOPP, da bi se izvajanje zakona odložilo na 1.1.2002. Kot nam je sporočilo ministrstvo, pa je Služba Vlade za zakonodajo "izrazila dvom glede suspendiranja šele sprejetega zakona in predlaganih rešitev, ki jih vsebuje predlog za spremembo in dopolnitev zakona".

Da bi vendarle našli izhod iz slepe ulice, je ministrstvo za šolstvo, znanost in šport kasneje pripravilo odredbo, za katero nam je sporočilo, da bo z njo "določilo centre za socialno delo za začasno izvajanje nalog šolskih uprav, kot jih določa zakon". Hkrati nam je zagotovilo, da je pripravljeno tudi navodilo CSD o načinu izvajanja nalog šolskih uprav, z MDDSZ ter Skupnostjo centrov za socialno delo Slovenije pa potekajo "dogovori o ustvarjanju pogojev za izvajanje odredbe in navodila".

Med razlogi, da je bilo "nemogoče" začeti izvajati ZUOPP, navaja Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport tudi dejstvo, "da je v času sprejemanja zakona še zlasti v tretjem branju prišlo do večjih sprememb zaradi sprejetih amandmajev". Hkrati ministrstvo zagotavlja, "da potekajo intenzivne aktivnosti za čimprejšnjo vzpostavitev sistema usmerjanja po novem zakonu oziroma za iskanje ustrezne rešitve do sprejetja podzakonskih aktov". Izvršilni predpisi na podlagi ZUOPP morajo biti sprejeti najkasneje v enem letu po njegovi uveljavitvi, torej do 1.7.2001. Že z dnem uveljavitve tega zakona pa se na podlagi njegovega 39. člena pravice otrok in oseb s posebnimi potrebami, ki jih določajo drugi predpisi in so se doslej uveljavljale na podlagi izvida in mnenja komisije za razvrščanje, uveljavljajo na podlagi strokovnega mnenja komisije za usmerjanje. Komisije za usmerjanje bi tako morale pričeti delovati hkrati z uveljavitvijo ZUOPP, torej od 1.7.2000, vendar te komisije še v začetku leta 2001 niso bile oblikovane. Komisije za usmerjanje imenuje minister, pristojen za šolstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za socialne zadeve.

Neizvajanje veljavnih zakonov zbuja skrb ne glede na to, ali je takšno stanje posledica ne dovolj domišljene vsebine zakonskih določb, počasnosti in zamujanja pri sprejemanju podzakonskih predpisov ali pa morda celo premajhne zavzetosti izvršilne veje oblasti, ki je zavezana spoštovati in izvajati veljavne zakone.

V intervenciji smo Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport predlagali, da se čimprej vzpostavi z zakoni urejen pravni sistem delovanja šolskih uprav in usmerjanja otrok s posebnimi potrebami.

Večji poudarek sporazumevanju med staršema

Starši naj obravnavajo otroka kot polnovredno osebo. Lastno osebnost mu omogočijo razvijati le tako, da mu primerno starosti in zrelosti odpirajo različne možnosti, mu prepustijo izbiro in mu ob tem dajejo vso potrebno oporo. Le tako bo otrok zmožen občutiti, se odzivati in doživeti tisto kar se z njim dogaja, torej spoznati lastna čustva, hotenja in sposobnosti. Zato ima manipuliranje z otrokom pri neutemeljenem preprečevanju stikov s strani roditelja, pri katerem živi, za otroka nepopravljive posledice. Otrok je veliko bolj občutljiv in ranljiv kot odrasli in hkrati nemočen v boju z njimi. V primerih, ko se mora prilagoditi roditelju, pri katerem živi, je zbegan zaradi nasprotujočih si informacij, ne sme pokazati svojih čustev in jih začne zatirati, se zapira vase z občutkom krivde, kar povzroča vedno nove travme.

Otrok naj za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odrašča v družinskem okolju, če to ni mogoče, pa ob sodelovanju obeh staršev. Zato mora država v dobro otroka odpraviti ovire, ki to preprečujejo. Uspeh je v veliki meri odvisen od pravočasnosti ukrepanja. Ko nastanejo prve težave pri urejanju stikov, je le hitro ukrepanje lahko učinkovito, da pravočasno prepreči manipuliranje z otrokom. Korist otroka ima prednost pred pravicami staršev. Pristojni organ mora že po sedaj veljavni ureditvi vselej izhajati iz koristi otroka. Praksa žal kaže, da ni vedno tako.

Ob upoštevanju otrokove koristi in blaginje, ko razpad družinske skupnosti najbolj prizadene prav otroka, je Odbor ministrov Sveta Evrope 21.1.1998 sprejel Priporočilo št. R (98)1 o družinski mediaciji (v nadaljevanju: priporočilo). Mediacija je alternativna metoda reševanja sporov, ki se še zlasti priporoča pri reševanju sporov med staršema, ko je v skrbi za skupne otroke nujna trajna ohranitev odnosov in sodelovanja na ravni starševstva.

Priporočilo je namenjeno pospešitvi uvedbe mediacije kot procesa, v katerem mediator pomaga strankam pri reševanju njihovega spora z namenom, da dosežejo sporazum. Mediator mora biti nepristranski in neopredeljen do končnega rezultata mediacijskega postopka, staršema mora pomagati pri iskanju sporazuma, nikakor pa ne sme vsiljevati rešitve. Mediacijski postopek mora usmerjati v skrb za blaginjo in najboljše interese otroka ter tako spodbujati starša, da se osredotočita na potrebe otroka.

Predlagamo, da se zlasti CSD, ki imajo glavno vlogo po veljavni ureditvi, čim več poslužujejo mediacije v primerih, ko eden od staršev kljub temu, da bi bili osebni stiki otroku v korist, onemogoča osebne stike z drugim od staršev. S pomočjo mediatorja naj bi starša tako prišla do uvida v odgovorno starševstvo. Hkrati naj bi spoznala, da sta odgovorna za posledice, ki jih lahko otrok pretrpi, če njuno odločanje ni v dobro otroka.

Roditelj, ki kljub seznanitvi z morebitnimi kvarnimi posledicami za otroka v primeru neupravičenega preprečevanja stikov odklanja postopek mediacije in stike še naprej preprečuje, se ne zaveda svoje starševske odgovornosti. Zato je, če mu je bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo, vprašljiva ustreznost takšne odločitve.

Otrok v tujino tudi s tistim od staršev, ki ne izvršuje roditeljske pravice?

Roditeljsko pravico izvršujeta oče in mati sporazumno. Če starša živita ločeno, izvršuje roditeljsko pravico tisti izmed njiju, pri katerem otrok živi. Tako tudi po razvezi zakonske zveze roditeljsko pravico izvršuje samo tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Kadar po zakonu le eden od staršev izvršuje roditeljsko pravico, le njemu pripada pravica in dolžnost zastopati otroka. Zakoniti zastopnik otroka je torej samo tisti izmed staršev, ki izvršuje roditeljsko pravico. V praksi je to praviloma mati.

Zakon o potnih listinah državljanov Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1-10/91), ki je veljal do uveljavitve Zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije (ZPLD-1), je v 7. in 8. členu določal, da lahko državljan do 15. leta starosti potuje v tujino z enim izmed staršev, dovoljenje zakonitega zastopnika pa je potrebno, če potuje v tujino z drugo osebo. Takšna ureditev je omogočala, da je mladoletni otrok potoval v tujino tudi s tistim od staršev, kateremu otrok ni bil zaupan v varstvo in vzgojo.

ZPLD-1, ki je začel veljati 5.8.2000, pa v 7. členu določa, da državljan do 15. leta starosti (otrok) potrebuje za potovanje v tujino dovoljenje zakonitega zastopnika, če potuje brez njegovega spremstva. To pomeni, da tisti od staršev, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo brez dovoljenja zakonitega zastopnika (drugega od staršev), ne more z otrokom v tujino. Glede na številne težave, ki se v praksi kažejo pri izvrševanju pravice do osebnih stikov tistega od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, je zelo verjetno, da bo prihajalo do primerov, ko bo zakoniti zastopnik brez utemeljenega razloga ali celo iz očitno neupravičenega razloga odklonil soglasje za otrokovo potovanje v tujino z drugim od staršev.

Drugi odstavek 7. člena ZPLD-1 je strogost prvega odstavka nekoliko omilil z določbo, da lahko v posebno upravičenih primerih, ko je otrok nameščen v zavodu ali pri rejniški družini, ali ko je zakoniti zastopnik nedosegljiv, zaradi zavarovanja otrokovih koristi dovoljenje izda pristojni CSD. Besedilo drugega odstavka 7. člena omogoča različna tolmačenja. Najbolj zožujoča (utesnjujoča) je takšna razlaga zakonskega besedila, da lahko izda dovoljenje pristojni CSD le v posebno upravičenih primerih, ki so v drugem odstavku 7. člena ZPLD-1 taksativno našteti (torej, ko je otrok nameščen v zavodu ali pri rejniški družini, ali ko je zakoniti zastopnik nedosegljiv). Druga, širša razlaga (tudi ob poudarjanju zavarovanja otrokovih koristi) pa lahko zakonsko besedilo v "posebno upravičenih primerih" šteje kot generalno klavzulo z le primeroma navedenimi življenjskimi okoliščinami, ki so podlaga, da CSD nadomesti dovoljenje zakonitega zastopnika za otrokovo potovanje v tujino. Pravica otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema (razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi), govori za razširjajočo razlago zakonskega besedila, saj morajo biti v vseh dejavnostih državnih organov v zvezi z otroki otrokove koristi glavno vodilo.

Zgodovinska razlaga, če primerjamo besedilo 7. in 8. člena starega Zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije s sedaj veljavnim 7. členom ZPLD-1, kaže, da je sedanja ureditev bolj omejevalna, saj tisti od staršev, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, ne more več sam odločati o potovanju svojega otroka v tujino, četudi v njegovem spremstvu. Težava se lahko pokaže na primer že ob preživljanju počitnic otroka in tistega od staršev, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, na morju na Hrvaškem, in to tudi v primeru odločbe CSD, da je pravica do osebnih stikov določena za več dni v času poletnih počitnic (očitno z namenom skupnega preživljanja letnega dopusta).

V praksi niso redki primeri, da mati onemogoča stike mladoletnega otroka z njegovim očetom brez kakršnegakoli utemeljenega razloga in v nasprotju z dokončno in pravnomočno odločbo CSD o osebnih stikih. Tako je zelo verjetno, da se bo tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, štel za ekskluzivnega imetnika in izvrševalca roditeljske pravice tudi glede dovoljevanja otrokovnega potovanja v tujino z drugim od staršev in si bo kot tak lastil pravico, da dovoljenje odkloni tudi brez utemeljenega razloga. Škodo pa utegne v takšnem primeru trpeti predvsem otrok.

MNZ smo prosili za pojasnilo, kakšen je namen strožje ureditve potovanja otroka v tujino brez spremstva zakonitega zastopnika. Ker gre za strožji režim predvsem v razmerju do otroka in tistega izmed staršev, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, smo želeli tudi pojasnilo o razlogih za spremenjeno ureditev, ki je slej ko prej nov prispevek k omejevanju pravice do osebnih stikov med otrokom in tistim od staršev, ki ne živi z njim skupaj. Hkrati smo menili, da bi bila ureditev bolj jasna in v skladu z varovanjem koristi otrok, če bi bil 7. člen ZPLD-1 ustrezno spremenjen in dopolnjen z besedilom, da lahko pristojni CSD nadomesti soglasje zakonitega zastopnika, če ta brez upravičenega razloga ne dovoli potovanja otroka v tujino. Takšna določba bi imela tudi preventivni učinek, da bi ne prihajalo do zlorab, ko lahko zakoniti zastopnik odkloni izdajo dovoljenja v nasprotju s koristmi otroka.

MNZ je odgovor pripravilo skupaj z MDDSZ, saj je to ministrstvo sodelovalo pri pripravi ZPLD-1, še posebej v tistih delih, katerih namen je "zaščita otrokovih koristi tudi na tem področju". Odgovor pojasnjuje, da v primerih, ko živi otrok samo z enim od staršev, izguba izvrševanja roditeljske pravice ni vseobsežna. Kljub zakonski določbi, da izvršuje roditeljsko pravico samo tisti od staršev, pri katerem otrok živi, ima drugi vendarle določena upravičenja, s katerimi izvršuje roditeljsko pravico v omejenem obsegu. Taka upravičenja so soodločanje o daljnosežnih vprašanjih, vplivanje na vzgojo otroka ob osebnih stikih in možnost, da zahteva odločitev socialnega varstva, če se ne strinja s kakšnim ukrepom tistega od staršev, pri katerem otrok živi. Pri tem se ministrstvo sklicuje na tretji odstavek 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem sporazumno odločata oba roditelja, tudi tisti, pri katerem otrok ne živi (če izpolnjuje svoje dolžnosti do otroka), če gre za odločitve, ki bistveno vplivajo na otrokov bodoči razvoj. Prav v povezavi s to zakonsko določbo je ministrstvo po uveljavitvi ZPLD-1 zavzelo stališče, "da je tudi izdaja potnega lista za otroka" eno teh pomembnih vprašanj, v katerih v upravnih postopkih odločajo CSD, če se roditelja ne moreta sporazumeti.

Odgovor ministrstva za torej sklicuje na pooblastilo iz četrtega odstavka 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem odloči CSD, če se roditelja ne moreta sporazumeti o odločitvah, ki bistveno vplivajo na otrokov bodoči razvoj. Stališče, da je izdaja potnega lista ali potovanje v tujino odločitev, ki bistveno vpliva na otrokov bodoči razvoj, pomeni širšo razlago zakonskega besedila, za katero ni prav lahko najti prepričevalnih argumentov, saj daje pravnemu standardu "odločitev, ki bistveno vpliva na otrokov bodoči razvoj", nove razsežnosti. Potovanje v tujino je na začetku tretjega tisočletja pač težko opredeliti za odločitev, ki bistveno vpliva na otrokov bodoči razvoj. Vendar pa MDDSZ meni (in temu očitno pritrjuje tudi MNZ), da ob takšnem tolmačenju izvajanje ZPLD-1 "ne bo povzročilo večjih težav staršem", ker bo v primeru spora odločil CSD.

Praksa bo pokazala, ali ta napoved ministrstva drži, in je torej neutemeljena zaskrbljenost tistega od staršev, ki z otrokom ne živi skupaj, ali pa bo v korist otrok vendarle treba ustrezno spremeniti in dopolniti zakon.

Neučinkovita izvršba ne omogoča osebnih stikov

Tisti od staršev, pri katerem otrok živi, mora omogočiti drugemu roditelju osebne stike z otrokom. Predvsem pa gre otroku pravica do osebnih stikov z obema od staršev. Če se roditelja ne moreta sporazumeti, praviloma o osebnih stikih odloči CSD. Z odločbo zaveže tistega od staršev, pri katerem otrok živi, da je zavezan omogočiti in dopustiti osebne stike z drugim roditeljem.

Če zavezanec prostovoljno ne izpolni svoje obveznosti, se na podlagi izvršljive odločbe o določitvi osebnih stikov opravi izvršba po upravni poti. Praksa šteje za primerno predvsem izvršbo s posredno prisilitvijo. Tako UE kot organ, ki opravlja izvršbo, za prisilno sredstvo, s katerim zagrozi zavezancu, uporabi denarno kazen. Če dani rok za izpolnitev obveznosti preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa se zavezancu določi nov rok za izpolnitev obveznosti z novo, višjo denarno kaznijo. ZUP določa, da prva denarna kazen ne sme presegati 100.000 tolarjev, vsaka poznejša kazen pa je lahko znova izrečena do tega zneska. Sistem denarnih kazni ne omejuje števila denarnih kazni in ne določa najvišje dopustne vsote vseh izrečenih denarnih kazni.

Denarna kazen je psihološka prisila in hkrati tudi ekonomsko sredstvo, ki naj vpliva na zavezanca, da bo izpolnil svojo obveznost po izvršilnem naslovu. Načelo smotrnosti izvršilnih sredstev zahteva, da se izvršba opravi na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njima vendarle doseže namen izvršbe. To pomeni, da mora organ, ki opravlja izvršbo, uporabiti denarno kazen v višini, ki bo zavezanca "prepričala", da bo izpolnil svojo obveznost. Načelo socialne zaščite zavezanca ne sme prevladati nad zahtevo po učinkovitosti izvršbe.

Kot ekonomsko sredstvo mora biti višina denarne kazni prilagojena premoženjskemu stanju zavezanca. Denarna kazen, ki nima nobenega ekonomskega vpliva na zavezanca, bo le težko učinkovita. Individualizacija, ki upošteva vse okoliščine primera, vključno s premoženjskim in sploh socialnim stanjem zavezanca, je zato nujna tudi pri odločanju v izvršbi zaradi prisilitve zavezanca, da omogoči in dopusti stike med otrokom in tistim od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom. Nesorazmerno upoštevanje načela socialne zaščite zavezanca lahko onemogoči namen izvršbe. Organ, ki opravlja izvršbo, mora upoštevati tudi koristi druge stranke v izvršilnem postopku, to je upravičenca. Pravna država terja učinkovito opravo izvršbe. Še posebej to velja v razmerju, v katerem so udeleženi otroci, saj morajo biti pri vseh dejavnostih upravnih organov v zvezi z otroki glavno vodilo prav njihove koristi. Redno vzdrževanje osebnih stikov in neposredne zveze z obema staršema pa utemeljuje predvsem otrokova korist.

Ni presenetljivo, da denarna kazen v znesku 10.000 tolarjev, izrečena materi zdravnici in v znesku 20.000 tolarjev, izrečena materi z visoko pravno izobrazbo, nista bili učinkoviti, da bi zavezanki prisilili k spoštovanju izvršljive odločbe CSD o osebnih stikih otroka z očetom. Upravnega organa, ki je odločal o višini denarne kazni, pri tem ni motilo, da je oče otrok moral v vsakem primeru neuspešnega osebnega stika priti iz Ljubljane v Maribor, kar je bilo nedvomno povezano tudi z znatnimi stroški, pa vendar zaman, ker do osebnega stika z otrokoma ni prišlo.

Sistem denarnih kazni za prisilitev zavezanca, da bo izpolnil svojo obveznost po izvršilnem naslovu, mora zagotavljati učinkovito izvršbo še posebej tedaj, ko se odloča o dolgoročnih interesih otroka z vzpostavitvijo osebnega stika tudi s tistim od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom. Učinkovita nadgradnja postopka o določitvi osebnih stikov je šele uspešno posredovanje države, da pride do izvrševanja vsaj tistih, časovno že tako pogosto močno omejenih osebnih stikov, ki so določeni z izvršljivo odločbo CSD.

Peto leto čakanja na končno odločbo o osebnih stikih

Pobudnik je zahtevo za izdajo odločbe o osebnih stikih z njegovim otrokom, ki živi pri materi, vložil na Center za socialno delo Ljubljana Moste-Polje oktobra 1996. Doslej je bilo v postopku odločeno le z začasno odločbo, izdano 22.10.1998, da ima pobudnik pravico do osebnih stikov s svojim otrokom in to "eno soboto na mesec med 9. in 13. uro" na domu otrokove matere ter "eno uro enkrat na mesec" v sredo med 16. in 17. uro na CSD. Začasna odločba določa, da si sobota in sreda sledita izmenično na 14 dni, tako določeni osebni stiki pa "se začno izvrševati prvo soboto po izvršljivosti odločbe". Pobudnik je opozoril, da kljub izdani začasni odločbi s sinom nima osebnega stika, kar pripisuje ne dovolj jasnemu izreku, katero sredo v mesecu mu odločba daje pravico do osebnih stikov.

ZUP, ki ga je zavezan uporabljati tudi CSD pri odločanju o osebnih stikih, v 213. členu določa, da mora biti izrek odločbe kratek in določen. Izrek ni določen, če se lahko njegova vsebina ugotovi samo na posreden način, na primer s pomočjo podatkov oziroma informacij, ki v izreku niso navedeni. Če izrek ne vsebuje natančno določenega časa izpolnitve obveznosti, zavezanec ne more vedeti, kdaj naj kaj stori, dopusti ali opusti, da bo zadoščeno izvršilnemu naslovu, upravičenec pa ne more vedeti, kdaj lahko pričakuje ali zahteva izpolnitev po izvršilnem naslovu od zavezanca.

Iz izreka začasne odločbe, izdane v pobudnikovi zadevi, brez upoštevanja dodatnega dejstva, ki v odločbi ni navedeno, ni mogoče ugotoviti, katero sredo v posameznem mesecu ima pobudnik pravico do stika s svojim mladoletnim otrokom. V odločbi namreč ni naveden datum prve sobote po izvršljivosti odločbe.

CSD smo predlagali, naj napako, ki je bila storjena z ne dovolj vestno in skrbno določeno vsebino izreka začasne odločbe, ustrezno popravi, da ne bo dvoma o časovnih okoliščinah z odločbo določenih osebnih stikov. Tako smo predlagali, naj CSD sporoči datum prve sobote po izvršljivosti odločbe ter točne datume za tiste srede za čas od septembra 2000 do septembra 2001, ko ima pobudnik po začasni odločbi pravico do osebnih stikov s svojim otrokom.

V odgovoru je CSD sporočil, da je bila prva sobota po izvršljivosti odločbe 24.4.1999. Na vprašanje, kdaj in na kakšen način je pobudnika in otrokovo mater seznanil s tem datumom, ki šele omogoča ugotoviti, katero sredo v posameznem mesecu ima pobudnik pravico do stikov s svojim otrokom, pa odgovora nismo prejeli. Prav tako nam CSD ni sporočil datumov za tiste srede v posameznem mesecu, ko ima pobudnik po začasni odločbi pravico do osebnih stikov s svojim sinom. To kaže na težave, povezane z ugotavljanjem teh datumov. Brez skrbnega štetja po koledarju od aprila 1999 dalje ni moč ugotoviti datumov, ki so po začasni odločbi določeni za osebni stik med očetom in sinom. Izrek začasne odločbe bi bil bolj natančen in jasen in s tem bolj določen, če bi bila pravica do osebnih stikov določena na primer za vsako prvo in tretjo soboto ter drugo in četrto sredo v posameznem mesecu.

Kot razlog, da v postopku ne izda končne odločbe, pa se CSD sklicuje na kazenski postopek zoper pobudnika. V tej zvezi smo opozorili, da je leta 1997 upravni organ druge stopnje odpravil takratni sklep CSD o prekinitvi postopka v zvezi z odločanjem o predhodnem vprašanju, če je pobudnik storil očitano kaznivo dejanje v razmerju do otroka. Pritožbeni organ je v utemeljitvi svoje odločitve poudaril, da ne gre za predhodno vprašanje, pri odločanju pa morajo biti glavno vodilo otrokove koristi. Enak učinek kot formalna prekinitev postopka ima dejanski zastoj, čakanje na končanje kazenskega postopka.

Sklicevanje na dolgotrajnost kazenskega postopka ne more biti razlog, da ni odločitve v postopku, ki teče že peto leto in odloča o tako pomembni stvari, kot je določitev stikov med otrokom in njegovim očetom. Čedalje daljša odsotnost osebnih stikov z očetom ne more biti v dolgoročnem interesu otroka, ki ima pravico, da redno vzdržuje stike in neposredno zvezo z obema, torej z materjo in očetom. Interes otroka terja hitro in učinkovito odločitev. Najslabša je odločitev, naj rešitev prinese čas, namesto da bi pristojni organ odločil skladno s svojimi pristojnostmi ob upoštevanju otrokovih koristi.

Upoštevanje mnenja štirinajstletne deklice

Varuha človekovih pravic je za pomoč zaprosila štirinajstletna deklica. Povedala je, da so zaradi fizičnega in psihičnega nasilja matere razmere doma nevzdržne. Še zlasti takrat, ko mati pod vplivom alkohola postane tako nasilna, da je deklica že večkrat morala iskati zdravniško pomoč in bila celo hospitalizirana. Zaradi tega je pogosto izostala od pouka in učno popustila.

CSD je kot mogočo rešitev predvidel njeno namestitev v vzgojni zavod. Ko je deklica to izvedela, je poklicala na brezplačni telefon varuha človekovih pravic in prosila za pomoč. Zdelo se ji je krivično, da bi bila zaradi razmer, ki so posledica materinega prekomernega uživanja alkohola, sama kaznovana z namestitvijo v zavod. Zavedala se je, da doma ne more živeti, želela pa je ostati v domačem okolju in v isti šoli, kjer obiskuje 8. razred. Povedala je, da sta zanjo pripravljena skrbeti nekdanja soseda (zakonski par brez otrok), ki ju dobro pozna. K njima se je že večkrat zatekla. Tudi tedaj, ko je poklicala, je bila pri njih. Poklicala ju je k telefonu, da smo se pogovorili tudi z njima. Iz pogovora smo razbrali, da CSD ne ve, kje se deklica nahaja, in da ne obiskuje pouka. Za odsotnost od pouka je imela zdravniško opravičilo zaradi telesnih poškodb, ki naj bi ji jih povzročila mati.

Deklici smo pojasnili, kako ji varuh lahko pomaga in koliko je reševanje njene stiske odvisno od njenega aktivnega sodelovanja. Hkrati smo ji svetovali, naj takoj skupaj z zakonskim parom, h kateremu se je zatekla, stopijo v stik s CSD, ki je zavezan za urejanje tovrstnih problemov. To so tudi storili. CSD pa smo seznanili z njeno željo, da ostane tam, kjer se nahaja. Predlagali smo, naj center v največji meri upošteva njeno mnenje in sprejme odločitve, če je le mogoče, v soglasju z deklico.

Po našem posredovanju in po pogovoru z deklico in zakoncema je CSD odločil, da deklica lahko ostane v njuni oskrbi. Njeno bivanje je za zdaj začasno. Če bodo okoliščine v interesu deklice to dovoljevale, pa bodo morda sklenili rejniško razmerje.

Deklica in prav tako zakonski par, pri katerem sedaj živi, so se zahvalili za naše posredovanje. Obljubili so, da bodo redno sodelovali s CSD.

Tudi sedaj večkrat pokličejo. Deklica pove, da se v novem okolju dobro počuti, redno obiskuje pouk in izboljšala je učni uspeh. To potrjuje tudi CSD, ki redno spremlja tako dekličino bivanje kot delo v šoli.

Upoštevanje katastrskega dohodka

Pobudnik navaja, da sta se z ženo zaradi bolezni in brezposelnosti znašla v hudi socialni stiski, brez sredstev za preživljanje. Imata manjšo kmetijo, vendar zemlje zaradi zdravstvenih težav ne moreta obdelovati. Na CSD Grosuplje nista zaprosila za denarno pomoč, ker jima je bilo pred letom pojasnjeno, da zaradi dohodka iz kmetijske dejavnosti do denarne pomoči nista upravičena.

Pobudnika smo seznanili s spremembo Pravilnika o metodologiji za upoštevanje dohodka iz kmetijske dejavnosti za pridobitev pravice do socialno varstvenih dajatev in denarne pomoči (Ur. list RS, št. 60/99), po kateri lahko pristojni CSD šteje, da dohodka iz kmetijske dejavnosti ni bilo v primerih, ko lastniki kmetijskega ali gozdnega zemljišča zaradi starosti, bolezni in drugih osebnih lastnosti, na katere ne morejo vplivati, sami ne morejo obdelovati zemljišč in tako tudi ne pridobijo dohodka iz kmetijske dejavnosti. Svetovali smo, naj glede na njuno zdravstveno stanje z ženo ponovno zaprosita za denarno pomoč. Hkrati smo CSD opozorili na njuno stisko in predlagali, da odloči o dodelitvi denarne pomoči ob upoštevanju spremembe predpisa.

CSD je odgovoril, da je pobudnik prvič zaprosil za denarno pomoč v letu 1998, torej pred spremembo meril. Po našem posredovanju je ugotovil, da pobudnik in njegova žena dejansko nimata nobenih prihodkov in da sta upravičena do denarne pomoči.

Na vprašanje, zakaj CSD morebitnih upravičencev ni seznanil s spremembami predpisa, je CSD pojasnil, da o spremembah praviloma obvešča prek občinskih glasil in lokalnega radia. Kot je razvidno iz predstavljenega primera, tak način obveščanja ne zadošča. Menimo, da bi moral CSD o spremembi predpisa neposredno obvestiti vsaj tiste osebe¸ ki so v bližnji preteklosti zaradi lastništva kmetijskega ali gozdnega zemljišča neuspešno vložile zahtevek za dodelitev denarne pomoči.

Nastanitvene možnosti oseb, mlajših od 65 let, ki potrebujejo zavodsko varstvo

Iz obravnavanja pobud razberemo stisko oseb, mlajših od 65 let, ki zaradi zdravstvenih težav ne morejo ostati v domači oskrbi in zanje ni urejeno ustrezno zavodsko varstvo. Ker ni možnosti za ustrezno zavodsko oskrbo, v nujnih primerih zaprosijo za nastanitev v domovih za starejše. Tam pa njihovim prošnjam le redko ugodijo, saj imajo prednost osebe, stare 65 let in več.

Življenje in delo domov za starejše je namenjeno predvsem zadovoljevanju potreb starejših oseb. Mlajši se v to okolje teže vživijo, saj se njihovi interesi in potrebe razlikujejo od interesov in potreb starejših. So nezadovoljni in kmalu tudi niso več pripravljeni konstruktivno reševati svojih problemov. Tako postopoma izgubljajo še preostale zmožnosti. Navadijo se, da je zanje vse poskrbljeno. Dolgočasijo se, postajajo brezvoljni in apatični. Po določenem času nimajo več volje do aktivnega sodelovanja in sprememb.

Povedano ilustrira primer tridesetletnega pobudnika, ki je zaradi posledic možganske kapi postal invalid I. kategorije invalidnosti. Po razvezi je ostal tudi brez stanovanja. Ker ni bilo druge možnosti, je zaprosil za nastanitev v domu starejših. V domu je postajal čedalje bolj nezadovoljen. Pogosto je povzročal konflikte. S sodelovanjem strokovnih služb zavoda so mu priskrbeli manjše stanovanje. Ob sprejemu si je to zelo želel, vendar kasneje te možnosti ni hotel sprejeti. Odvadil se je skrbeti sam zase in se navadil, da zanj vse naredijo drugi. Čeprav je bil z bivanjem v domu nezadovoljen, ni bil več pripravljen aktivno sodelovati in živeti bolj samostojno. Postal je otopel.

Za mlajše od 65 let bi bilo nujno zagotoviti varstvo, prilagojeno njihovim potrebam, kar bi omogočalo ohranjanje in aktiviranje njihovih še preostalih zmožnosti in tako čim dlje ohraniti polnovredno življenje. Hkrati bi s tem sprostili zmogljivosti pogosto prezasedenih domov za starejše in tako omogočili zavodsko nastanitev osebam, katerim so ti domovi namenjeni in s svojo ponudbo storitev tudi prilagojeni.