DELOVNA RAZMERJA IN BREZPOSELNOST

Na podlagi prejetih pobud moramo tudi v tem poročilu ugotoviti, da se problematika na področju delovnih razmerij in brezposelnosti ne spreminja. Število pobud s tega področja je v letu 1999 v primerjavi z letom 1998 rahlo upadlo (indeks 95). Zmanjšanje statistično ni pomembno, prav tako pri vsebini pobud ni zaznati večjih sprememb.

Več pobud se nanaša na nezakonito prenehanje delovnega razmerja, na razporeditve na druga delovna mesta in nesporazume v zvezi z določanjem višine plače (določitev osnovnega količnika, napredovanje, določitev plače ob razporeditvi na drugo delo). Povečuje se tudi število pisnih, predvsem pa telefonskih pritožb zaradi šikanoznega ravnanja delodajalcev ter ustvarjanja nezdravih in nestimulativnih razmer v delovnih okoljih.

Brezposelnost in neuspešno iskanje zaposlitve sta še vedno vsebina velikega števila pobud. Tudi zaradi težav pri priznanju pravice do nadomestila za čas brezposelnosti se pobudniki pogosto obračajo na varuha.

Nekoliko upada število pobud, kjer pobudniki navajajo, da se ne odzivajo inšpektorji za delo. Manj je tudi pobud, ki se nanašajo na pravice po Zakonu o jamstvenem skladu, več pobudnikov pa navaja kršitve v postopku ugotavljanja upravičenosti posameznika do republiške ali Zoisove štipendije.

Brezposelnost

Postopno upadanje števila registriranih brezposelnih se pri delu varuha še ni pokazalo. Zdi se, da je zmanjševanje števila bolj posledica zakonskih sprememb oz. sprememb pri evidentiranju brezposelnih ter zaostrenih kriterijev kot pa bistvenega povečanja števila novih delovnih mest in s tem zaposlovanja.

Pobude s tega področja so že več let enake. Pobudniki izražajo hudo osebno stisko, ko zaman iščejo zaposlitev, ki jim seveda pomeni ohranitev socialne varnosti in osebne integritete ter preprečuje socialno izoliranost. Posebej hude so te stiske pri t.i. starejših brezposelnih, to je brezposelnih po štiridesetem letu starosti (v letu 1998 že 46,7 odstotka registrirano brezposelnih v tej starostni skupini, trend naraščanja). Velik problem so tudi naraščanje brezposelnosti žensk, težje zaposlovanje mlajših žensk (prva zaposlitev) skupaj z že v prejšnjem poročilu omenjenimi protizakonitimi in diskriminatornimi dejanji posameznih delodajalcev.

Programi aktivne politike zaposlovanja

Pobude, ki jih pobudniki naslavljajo na varuha človekovih pravic, so predvsem v dveh smereh. Pri prvi gre za varovanje temeljne pravice brezposelne osebe do vključevanja v programe aktivne politike zaposlovanja z namenom povečanja zaposlitvenih možnosti iz 4.b člena Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB). V teh primerih opravimo poizvedbo oziroma posredujemo na zavodu za zaposlovanje (ZRSZ). Vse pobude se sicer po opravljeni poizvedbi niso pokazale za utemeljene, saj pobudnikom večinoma niso kratene pravice, urejene v Pravilniku o izvajanju programov aktivne politike zaposlovanja. Nedvomno pa kažejo na resnost včasih skoraj nerešljivih človeških stisk. Prav gotovo so stiske, ki nastajajo pri dolgotrajni brezposelnosti, takšne narave, da lahko govorimo o nastanku novega družbenega pojava, to je velike skupine ljudi, ki se - potisnjeni na rob družbenega dogajanja - počutijo ogoljufane, nesrečne, nekoristne, brezvoljne ali pa agresivne do družbe, ki jih pahnila v takšen položaj. Nastaja torej nov problem socialne izrinjenosti, ki ga je prav tako treba obravnavati z vidika varovanja človekovih pravic.

Kljub temu, da ZRSZ kot izvajalec programov aktivne politike zaposlovanja večinoma pravico do vključevanja v programe pobudnikom tudi omogoča, pa včasih ugotavljamo premajhno fleksibilnost in premajhno pripravljenost svetovalcev, da kreativno, z vso mogočo zavzetostjo obravnavajo problemi posameznega brezposelnega, ga spodbujajo, motivirajo in ustrezno predstavijo njegove možnosti in tako skupaj z njim poiščejo ustrezno rešitev. Mnogokrat opazimo, da svetovalci šele na naš poziv začnejo intenzivneje sodelovati z brezposelnim. Tako se pogosto zdi, da se možnosti za zaposlitev na našo intervencijo prej odprejo. Po naših opažanjih je treba posvetiti več pozornosti zaposlenim na enotah ZRSZ in jih izobraževati za ravnanje s človeškimi viri. Preveriti bi bilo treba, ali so posamezni uradi za delo kadrovsko in strokovno dovolj popolnjeni.

Brez nadomestila ob prenehanju zaposlitve

Druga večja skupina so pritožbe pobudnikov, ki jim ni priznana pravica do nadomestila za čas brezposelnosti. Ob tem bi lahko posebej navedli sklop negativnih odločitev o omenjeni pravici zaradi neukosti stranke, ki v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni uveljavljala varstva pravic in kasneje sodnega varstva. Zaradi neukosti in neutemeljenega zaupanja delavcev v pravno znanje in poštenost delodajalcev se nekateri zavarovanci brez pravice do nadomestila za čas brezposelnosti znajdejo v stiski, iz katere jim tudi mi ne moremo pomagati.

Zanimiv je primer 23 delavcev Mariborske tekstilne tovarne, ki jim je ZRSZ, Območna enota Maribor zavrnila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti; negativno odločitev je potrdil tudi pritožbeni organ. Kljub ugotovitvam inšpektorata za delo, da je bilo določanje tehnoloških presežkov v skladu z zakonom, ob sodelovanju sindikatov, pa so na ZRSZ na prvi in drugi stopnji vztrajali pri svoji odločitvi. Pobudniki so uveljavljali sodno varstvo in se obrnili na varuha. Tudi po našem mnenju ni šlo za prenehanje delovnega razmerja v nasprotju z zakonom, zato smo (kot tudi sindikati) predlagali odpravo pravnomočnih odločb. Odločbe I. in II. stopnje so bile odpravljene, ob ponovnem odločanju pa je prvostopenjski organ pobudnikom priznal pravico do nadomestila za čas brezposelnosti.

Po našem mnenju je zelo problematična tudi praksa ZRSZ, da pri odločanju o pravici do nadomestila za primer brezposelnosti prekinejo postopek po 144. členu ZUP do rešitve predhodnega vprašanja, to je sodbe v delovnem sporu glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. To je še zlasti dvomljivo, ker se predhodno vprašanje rešuje v sodnem postopku, saj gre zaradi splošno znane dolgotrajnosti teh postopkov lahko pri pobudniku že za nedopustno prikrajšanje pravice do zakonsko zagotovljene socialne varnosti. V konkretnem primeru je bil po pritožbi sklep o prekinitvi postopka odpravljen in pri ponovnem odločanju priznana pravica do denarnega nadomestila. Po sporočilu ZRSZ pa je ustaljena praksa, da se za prekinjanje postopka, ki ga omogoča ZUP, odločijo v posebej težkih primerih, ko iz listinskih dokazil ni mogoče ugotoviti, ali sta ugovor delavca zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja in njegova zahteva za sodno varstvo utemeljena.

Za táko prakso ni videti podlage v ZZZPB. Po 19. členu tega zakona pravice do denarnega nadomestila med drugim ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je delovno razmerje prenehalo v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnih aktom organizacije oziroma delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic v organizaciji oziroma pri delodajalcu in ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju ugotovimo, da pravico do denarnega nadomestila torej zavarovanec lahko uveljavi, če je uporabil navedena pravna sredstva zoper akt o prenehanju delovnega razmerja. Zakon ne povezuje pravice do nadomestila z izidom postopkov o (ne)zakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Pri obravnavanju te problematike v minulih letih se je pokazalo, da so na prakso ZRSZ vplivale tudi težave, ki jih je imel Zavod pri uveljavljanju pravice do vrnitve stroškov (izplačanih nadomestil) v primerih, ko je bilo pravnomočno odločeno, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, kar pomeni, da zavarovanec v času prejemanja nadomestila sploh ni bil brezposelna oseba. Po noveli ZZZPB v letu 1998 pa je to vprašanje rešeno: po novem drugem odstavku 54. člena v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, Zavod zahteva od delodajalca povrnitev škode. Tudi pri teh zahtevkih so lahko težave ali pa so celo neiztožljivi (če je npr. delodajalec prenehal obstajati), vendar je po zakonski ureditvi to tveganje prevzela država in na pravico zavarovanca do denarnega nadomestila ne bi smelo vplivati.

Problem smo zaznali tudi pri priznanju pravice do nadomestila za čas brezposelnosti ob prenehanju zaposlitve samozaposleni pobudnici. Pri njej so prekinili odločanje do izdaje odločbe o davku iz dejavnosti. Ta bi morala biti izdana v 90 dneh po prejemu napovedi. Ker pa na davčnem uradu ne dobijo ustreznih računalniških programov za odmero za minulo leto vse do junija tekočega leta, odločba ni bila izdana v zakonskem roku. Tudi v tem primeru gre za prikrajšanje pobudnice za pravico, ki bi ji v prehodnem obdobju zagotovila socialno varnost.

Samovolja delodajalcev

Tako kot v prejšnjih letnih poročilih moramo tudi v letošnjem omeniti številne zlasti telefonične navedbe (pobudniki namreč že vedo, da varuh nima neposrednih pristojnosti do zasebnih delodajalcev, in ne dajejo toliko pisnih pobud), v katerih izstopajo različne kršitve pravic iz delovnega razmerja, ki so jim izpostavljeni zaposleni pri zasebnih, zlasti malih delodajalcih. Take pobudnike napotimo na pristojni inšpektorat za delo, vendar se mnogi nanj ne upajo obrniti, ker se bojijo posledic, kot so npr. razne oblike šikaniranj, ali pa, da jim zaposlitve, ki je pogosto sklenjena za določen čas, ob izteku ne bodo podaljšali. Zato večkrat ob zatrjevanem nezakonitem ravnanju delodajalca zahtevamo inšpekcijski pregled, ne da bi razkrili identiteto pobudnika. Še vedno opažamo, da številni delodajalci zavestno kršijo zakonodajo, računajoč na dolgotrajnost sodnih postopkov. S hitrostjo ukrepanja inšpektorjev smo večinoma lahko zadovoljni, saj se običajno ob našem posredovanju odzovejo takoj.

Ugotavljamo, da se pogodbe o delovnem razmerju pri večini delodajalcev prepogosto sklepajo za določen čas, kar je nemalokrat v nasprotju z zakonom. Ob tem moramo poudariti, da je čimprejšnje sprejetje novega zakona o delovnih razmerjih res nujno, saj naj bi poleg omenjenega drugače uredil tudi vsa druga vprašanja, ki so v veljavnem zakonu urejena na način, ki ni v skladu s spremenjenim gospodarskim in družbenim sistemom.

Delavci v državnih organih

Bistveno se je povečalo število pobud, ki jih na nas naslavljajo delavci, zaposleni v državnih organih (indeks 1999/98 je 190). Po naših dogovorih z odgovornimi na MO in MNZ v letu 1999 je odgovarjanje na poizvedbe v tovrstnih primerih veliko bolj ažurno. Še vedno pa ostaja problematična dolžina postopkov pri reševanju zahtev za varstvo pravic na MO, kjer pa gre objektivno za preširoko kadrovsko zasedbo v upravi za organizacijo in kadre v razmerju do siceršnjega števila zaposlenih in števila pritožb.

Precej pobud se nanaša tudi na nezadovoljstvo zaradi neupoštevanja pravic iz delovnega razmerja zaposlenih v šolstvu (npr. priznanje kvalifikacij za poučevanje, pravica do izrabe letnega dopusta po poteku porodniškega dopusta).

Jamstveni sklad

Pobud, ki bi se nanašale na delovanje jamstvenega sklada, je malo. Večinoma se pobudniki pritožujejo nad ureditvijo, ki omogoča pridobitev pravic po tem zakonu samo delavcem, katerih delodajalec je postal insolventen zaradi uvedbe stečajnega postopka ali pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, ne pa v primeru tehnološkega presežka delavcev, katerih delodajalec gre kasneje npr. v stečaj. Pri tovrstnih odločitvah Jamstvenega sklada torej ne gre kršitev pravic, temelječih na zakonu. Pritožb zaradi dolgotrajnosti postopka skoraj ni več.

Štipendije

Število pobud s področja štipendiranja se povečuje. Pobude se nanašajo predvsem na zavrnitev ali prekinitev izplačevanja pravice do republiške štipendije. Očitno je problematično zajemanje prihodkov pri ugotavljanju pogojev za dodelitev štipendije in (ne)upoštevanje sprememb med šolskim letom. Tako je mati naše pobudnice navajala svoje nestrinjanje z odločitvijo, da se v cenzus štejejo vsi prihodki družine iz leta 1998, čeprav se odločanje o pravici do republiške štipendije nanaša na šolsko leto 1999/2000, mati (kot družinski član) pa je v letu 1999 izgubila zaposlitev in ne prejema več plače, ki je v sklepu navedena. Ker je zadeva v fazi pritožbe, za zdaj nismo ukrepali.

Precej pobud se nanaša tudi na nepreglednost meril in postopka pri odločanju o pravici do Zoisove štipendije, vendar pa ugotavljamo, da je Pravilnik o štipendiranju, sprejet v letu 1999, merila opredelil veliko jasneje. Pomanjkljivost, ki smo jo v postopku še opazili, pa je, da se ob zavrnitvi te štipendije še vedno praviloma ne izda odločba. Kandidatu pošljejo le pisno obvestilo, zoper katero pa pritožba ni mogoča. V predpisih ni videti podlage za drugačen postopek, kot velja za odločanje o republiških štipendijah. Res je, da ZZZPB izrecno določa (subsidiarno) uporabo ZUP samo za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti (45. člen), toda po opredelitvah v ZUP (1. in 2. člen) ter statutu ZRSZ (54. – 56. člen) bi moralo enako veljati tudi za druge dejavnosti zaposlovanja po navedenem zakonu.

Prejeli smo tudi pobudo treh Zoisovih štipendistov, ki predvidevajo, da bodo študij predčasno končali, in menijo, da prenehanje izplačevanja štipendije zaradi predčasnega diplomiranja ni korektno. Tako ravnanje tudi ne spodbuja študentov, da bi čimprej končali študij. Od Ministrstva za šolstvo in šport (MŠŠ) in MDDSZ smo zahtevali stališče glede možnosti, da se Zoisova štipendija izplačuje ves predvideni čas trajanja študija.

Izobraževanje za poklic policista

Pobudnik se je izobraževal po posebnem programu izpopolnjevanja za poklic policista. Na praktičnem delu izpopolnjevanja na policijski postaji je bil ocenjen negativno. Ob takšni oceni mu je posledično prenehalo tudi delovno razmerje za določen čas. Ugotovitvena odločba ni bila izdana, kar bi glede na to, da je pobudnik še nekaj dni nadaljeval izobraževanje, lahko pomenilo, da je bilo skladno z 18. členom Zakona o delovnih razmerjih delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Z veliko mero verjetnosti je bilo izkazano pomanjkljivo spremljanje in preverjanje praktičnega usposabljanja. Negativna ocena praktičnega usposabljanja je bila pobudniku sporočena prepozno in na neustrezen način, vprašanje pravnega sredstva zoper to oceno in postopka z njim je bilo nerazčiščeno. Sporne so bile odločitve oddelčnega učiteljskega zbora glede postopka s pritožbo oz. ugovorom (kar gotovo ni v njegovi pristojnosti) in glede same ocene, ko je za ta primer "sprejel" pristojnost (za prihodnje pa jo v razpravi odklonil), po vsebini pa pritožbe kljub temu ni obravnaval. Prav tako utemeljenost pritožbe sploh ni bila preverjena, kar pomeni, da je bil rezultat enak, kot če bi bila pritožba zavržena, za kar pa po "priznani" pristojnosti oddelčnega učiteljskega zbora niso bili izpolnjeni pogoji. Akt o potrditvi ocene (torej zavrnitvi pritožbe) po obliki (dopis) in vsebini ni bil ustrezen. Zato smo Izobraževalnemu centru MNZ predlagali, naj ponovno presodijo možnosti, da se vsebinsko preveri utemeljenost pritožbe zoper negativno oceno praktičnega usposabljanja za našega pobudnika.

Pri obravnavanju te pobude smo ugotovili, da je glede izobraževalnega programa izpopolnjevanja za poklic policista več nejasnosti. V ta program se lahko vključi, kdor je končal srednjo strokovno šolo ali gimnazijo in je sklenil delovno razmerje za določen čas kot kandidat za policista. Po proučitvi VII. poglavja ZPol (Izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje) in samega programa se pokaže kot osnovna nejasnost, ali gre za izobraževanje (v ožjem pomenu) ali za izpopolnjevanje. Strokovni svet za poklicno in strokovno izobraževanje je ob ugotovitvi, da je v programu izpopolnjevanja za policista zagotovljen in celo presežen izobrazbeni standard za enakovredne programe, ugotovil tudi, da poimenovanje oz. kategorizacija programa ni povsem ustrezna, ker se udeleženci ne izpopolnjujejo v stroki; gre bolj za program izpopolnjevanja in usposabljanja oziroma program prekvalifikacije. Strokovni svet je tudi opozoril, da ni jasno razmerje tega programa do štiriletnega programa izobraževanja za policista, ki je tudi pripravljen. Po mnenju strokovnega sveta je obravnavani program pripravljen le za izobraževanje odraslih, ne upošteva pa zakonitosti izobraževanja odraslih.

Zdi se, da pri določanju vsebine VII. poglavja ZPol (še) ni bilo jasne zamisli o šolanju kandidatov za policiste, če pa je bila, ni bila dovolj določno in nedvoumno normirana. Zaradi ne povsem domišljenega in doslednega izvajanja veljavnih določb je še več nejasnosti, ki jih program sam kljub svoji očitno nesporni vsebinski ustreznosti ni mogel odpraviti ali pa so rešitve formalno dvomljive. Gre zlasti za vprašanje, koliko se pri obravnavanem šolanju smiselno uporabljajo predpisi o izobraževanju odraslih ter o poklicnem in strokovnem izobraževanju. Odgovor na to vprašanje je za udeležence bistven.

Da v "sistemu" stvari niso dorečene, kažejo naslednje okoliščine:

• da o (smiselni) uporabi Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v poklicnem in strokovnem izobraževanju odloča oddelčni učiteljski zbor pri obravnavanju pritožbe zaradi negativne ocene praktičnega usposabljanja;
  
• da pri tem po občutku odbira nekatere določbe Pravilnika, ki bi jih uporabil, in druge izloča;
  
• da ni jasno, v kolikšni meri je mogoča analogija med modulom v obravnavanem izobraževanju in letnikom v rednem šolanju, kar je pomembno glede dolžnosti obveščanja kandidatov o uspehu ter ugovora zoper oceno;
  
• da ni jasno, v koliki meri so smiselno uporabne določbe spredaj omenjenega Pravilnika glede obveznosti delodajalca pri praktičnem usposabljanju oziroma kako sicer zagotoviti, da bo oceno uspešnosti tega usposabljanja mogoče preveriti;
  
• da oddelčni učiteljski zbor pritožbo oz. ugovor zoper negativno oceno praktičnega usposabljanja sicer vzame v obravnavo, se torej ne izreče za nepristojnega, vendar pa ugotovi, da je pri ocenjevanju praktičnega usposabljanja policijska postaja "popolnoma suverena"; oceno zato soglasno potrdi, pri tem pa meni, "da bi bilo v evalvaciji programa dobro zapisati, da je v prihodnje za takšne pritožbe pristojna policijska uprava."

Po našem mnenju se v programu lahko uredijo posebnosti glede organizacije tovrstnega izobraževanja, posebnosti glede vprašanj, ki zadevajo položaj udeležencev in pomenijo odstopanje oz. drugačno ureditev od Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v poklicnem in strokovnem izobraževanju, pa bi bilo verjetno bolj ustrezno urediti z aktom iste vrste, to je s pravilnikom, ki bi ga izdal minister za notranje zadeve, ki bi pa za to moral imeti pooblastilo v ZPol; dokler ga nima, bi bilo treba vnaprejšnje in jasne odgovore glede spredaj naštetih okoliščin oz. vprašanj zagotoviti na drug formalen način.

Izobraževalnemu centru smo predlagali, naj naša opozorila glede nedorečenosti izobraževanja za poklic policista proučijo in na ustrezen način upoštevajo. S predlogom smo seznanili tudi MNZ in Generalno policijsko upravo. Zadevo obravnavamo še naprej.

Priznanje izobrazbe diplomantom Vojaške akademije

V Lp 1997 smo (str. 87 in 88) opisali problematiko priznavanja diplom Vojaške akademije kopenske vojske. MO smo predlagali, naj čimprej začne postopek nostrifikacije navedenih diplom. Predlagali smo tudi, naj skupaj z MŠŠ prouči vprašanje ustrezne zakonske ureditve priznavanja oziroma nostrifikacije v tujini pridobljenih spričeval in diplom vojaških šol in akademij. V poročilu smo povedali, da nam MO kljub številnim urgencam še ni sporočilo svojega stališča.

Z urgencami smo nadaljevali pri vsakokratnem novem ministru za obrambo. Uspešno je bilo šele posredovanje pri sedanjem ministru. Sredi leta 1999 smo namreč dobili odgovor ministrstva, da so našim pobudnikom, ki so leta 1991 končali Vojaško akademijo kopenske vojske v Beogradu, izdali potrdila o dokončanem šolanju in stopnji strokovne izobrazbe, ki so jo s tem pridobili. Potrdila so začasne narave in naj bi služila kot pomoč pri uveljavljanju pravic, ki izvirajo iz pridobljene stopnje izobrazbe. Še naprej pa v sodelovanju z MŠŠ ter Univerzo v Ljubljani proučujejo možnost nostrifikacije diplom oziroma dokončanega šolanja na omenjeni vojaški akademiji. S tem bi dokončno uredili vprašanje pridobljene strokovne izobrazbe skladno z novimi predpisi s tega področja.