OMEJITVE OSEBNE SVOBODE

3.2.1. Priporniki in obsojenci na prestajanju zaporne kazni

Zaprte osebe so tista skupina prebivalstva, ki se morda najpogosteje obrača na varuha človekovih pravic. Tako so priporniki in obsojenci na prestajanju zaporne kazni v letu 1999 vložili 147 pisnih pobud, nekajkrat višje pa je bilo število telefonskih klicev, saj je zaprtim osebam omogočeno, da pokličejo na brezplačno telefonsko številko varuha človekovih pravic iz zavoda, v katerem so v priporu ali na prestajanju zaporne kazni. Pobude ne prihajajo zgolj neposredno od samih zaprtih oseb, pač pa tudi od njihovih svojcev, zlasti žena in zunajzakonskih partneric, pa tudi od staršev. Kot vsa leta, smo tudi v lanskem letu težavam in stiskam zaprtih oseb prisluhnili s posebno pozornostjo, saj to terja dejstvo, da gre za osebe, odrinjene na rob družbenega dogajanja, njihovo življenje pa se odvija za visokimi zidovi v pogojih odvzema prostosti in omejevanja drugih temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Z našimi posredovanji želimo opozoriti, da morajo biti zavodi za prestajanje kazni zapora varni tudi za duševno in telesno najšibkejše zaprte osebe. Vsakemu izmed njih je treba zagotoviti spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva tudi v času odvzema prostosti in izvrševanja zaporne kazni. Posredujemo za takšno ravnanje, ki obsojence spodbuja in pripravlja za življenje na prostosti, da bi več ne ponavljali kaznivih dejanj. Posebej poudarjamo nujnost, da se zaprtim osebam omogočajo stiki z družino in njihovimi bližnjimi, saj lahko stiki z zunanjim svetom pomembno pripomorejo k resocializaciji obsojenca.

Pri obravnavanju problematike zaprtih oseb najpogosteje sodelujemo z zavodi za prestajanje zaporne kazni ter upravo za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS) pri Ministrstvu za pravosodje (MP). Odziv teh institucij na naše kritike, pa tudi predloge in priporočila je korekten, kar se kaže tudi v številnih izboljšavah in spremembah, ki so rezultat našega posredovanja.

V letu 1999 smo opravili podrobnejše preglede v treh zavodih za prestajanje kazni zapora: v koprskem zavodu, v zavodu Dob pri Mirni in v oddelku Murska Sobota zavoda Maribor. Poleg tega smo opravili še 14 napovedanih in nenapovedanih krajših obiskov v skoraj vseh slovenskih zavodih za prestajanje zaporne kazni ter se pogovorili s 132 zaprtimi osebami.

Čedalje bliže novi pravni ureditvi izvrševanja zaporne kazni

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij je šel v letu 1999 skozi drugo obravnavo v državnem zboru, ob zaključku priprave tega letnega poročila pa je bil v marcu 2000 tudi že sprejet. Po njegovi uveljavitvi bo treba čimprej, vsaj v zakonskem roku enega leta, izdati tudi ustrezne podzakonske predpise, vključno z najpomembnejšim izmed njih: pravilnikom, ki bo podrobneje uredil izvrševanje kazni zapora.

Zaradi uskladitve z določbami novega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov pa bo treba na novo sprejeti ali vsaj pomembno spremeniti in dopolniti hišne rede zavodov za prestajanje kazni zapora. Uveljavitev novih pravnih podlag za obravnavanje obsojencev na prestajanju zaporne kazni bo nova priložnost za sprejem celovitega, popolnega in med zavodi usklajenega internega predpisa, ki natančneje določa življenje in delo obsojencev v zavodu. Primerno je, da za obsojence, ki ne razumejo slovenskega jezika, hišne rede prevedejo tudi v katerega od svetovnih jezikov oziroma jezikov držav, od koder prihaja znaten del obsojencev na prestajanje zaporne kazni.

Zavodi za prestajanje zaporne kazni so prezasedeni

Slovenija se čedalje bolj sooča s problemom, ki je značilen za številne evropske države: s prezasedenostjo zavodov za prestajanje zaporne kazni. Število zaprtih oseb v Sloveniji od leta 1996 nenehno narašča in se je v tem času povečalo za približno tretjino oziroma za več kot 10 odstotkov na leto. Ob koncu leta 1999 je bilo že več kot 1000 zaprtih oseb. Prezasedenost je najbolj opazna v zaprtih zavodih, to je zavodih s strožjim režimom prestajanja zaporne kazni.

Takšno stanje vpliva na bivalne in sploh življenjske razmere zaprtih oseb, in to ne zgolj na njihovo udobje ter počutje, pač pa tudi na medsebojne odnose med zaprtimi osebami. Večje število zaprtih oseb pomeni več obsojencev v spalnicah, ki so namenjene skupinskemu prestajanju zaporne kazni. Tako je v zavodu Dob nastanjenih v posameznih sobah tudi do 12 obsojencev. V nekaj letih se je na nekaterih oddelkih zavoda število obsojencev skoraj podvojilo.

Prezasedenost zavodov ima za posledico, da je v marsikaterem zavodu režim prestajanja zaporne kazni strožji in obsojencem manj prijazen. Uprava zavoda Dob strožje ukrepe za obsojence v času prestajanja zaporne kazni sicer utemeljuje predvsem s trditvijo, da je obsojeniška populacija spremenjena in zahteva večji poudarek varnosti in poostrenemu nadzoru. Ni pa dvoma, da so vprašanja varnosti, reda in discipline v zavodu povezana tudi s številom obsojencev, zlasti ko je teh več, kot pa je zmogljivost zavoda. Posledice večjega števila zaprtih oseb obsojenci ne čutijo zgolj v bivalnih prostorih, pač pa tudi pri obiskih, telefoniranju in bivanju na prostem. Tako ni presenetljivo, da so v spalnicah skupaj kadilci in nekadilci, da se v času obiskov v sobah za obiske gnetejo obsojenci in njihovi obiskovalci, ko ni dovolj niti stolov za vse in je otežena celo minimalna stopnja zasebnosti.

Bivanje večjega števila zaprtih oseb, kot pa je zmogljivost zavoda, ne more ustrezati zdravstvenim, higienskim in tretmajskim zahtevam izvrševanja kazni zapora. Ukrepe, da se prepreči (še večja) prezasedenost slovenskih zavodov za prestajanje zaporne kazni, je treba sprejeti in uveljaviti čimprej. Hkrati pa so potrebni tudi kratkoročni ukrepi, da bi se omilile škodljive posledice bivanja prevelikega števila zaprtih oseb v posameznem zavodu.

Odbor ministrov Sveta Evrope je 30. septembra 1999 sprejel Priporočilo št. R (99) 22 o prezasedenosti zaporov in povečevanju števila zapornikov. Priporočilo opozarja na problem prezasedenosti zavodov za prestajanje zaporne kazni in priporoča državam članicam sprejem ustrezne zakonodaje in ukrepov v praksi, da se zagotovi človeško ravnanje in spoštovanje njegovega dostojanstva vsakomur, ki mu je odvzeta prostost. Kot temeljno načelo poudarja, da je odvzem prostosti skrajno sredstvo, ki naj bo določeno in uporabljeno le, če bi bila zaradi teže kaznivega dejanja drugačna sankcija očitno neprimerna. Priporoča tako imenovane alternativne kazenske sankcije, ki naj jih pravo predvidi namesto kazni odvzema prostosti in z drugačno vsebino. Spodbuja ukrepe, ki skrajšujejo dolžino dejanskega prestajanja kazni (kot je na primer pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni) ter hkrati poudarja načelo individualizacije, da se izvršitev kazenske sankcije prilagodi osebnosti storilca.

Prve korake v smeri uveljavitve alternativnih kazenskih sankcij je Slovenija že naredila. Tako je v četrtem odstavku 107. člena Kazenskega zakonika (KZ) uzakonjena možnost, da sodišče kazen zapora do treh mesecev nadomesti z delom v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti. Kot nadomestna kazen bo ta posebna oblika izvršitve kazni zapora dobila svojo uporabno vrednost z uveljavitvijo postopka, ki bo predpisan za njeno izvršitev v novem Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij. Ne brez odmeva za prezasedenost slovenskih zavodov za prestajanje kazni zapora pa bo tudi v Zakonu za izvrševanje kazenskih sankcij predvidena možnost, da lahko obsojenci, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, med prestajanjem kazni zapora opravljajo delo na svojih delovnih mestih in bivajo doma, razen ob prostih dneh, ko morajo bivati v zavodu.

Praksa bo pokazala, ali je obstoječi katalog alternativnih kazenskih sankcij dovolj, ali pa bo morda treba uzakoniti še kakšno drugo nadomestilo za kazen zapora, tudi izmed tistih, ki jih vsebuje že omenjeno priporočilo Sveta Evrope. Predvsem pa je želeti, da bi se alternativne kazenske sankcije več uporabljale v (sodni) praksi, kar bi lahko pomembno pripomoglo k zmanjševanju in odpravljanju prezasedenosti zavodov za prestajanje zaporne kazni. Seveda pa je uvajanje alternativnih sankcij povezano zlasti s kaznovalno politiko kot delom kriminalitetne politike (Criminal Policy): kako in s katerimi sredstvi naj se država najsmotrneje in najučinkoviteje bojuje zoper kriminaliteto. Pri tem velja poudariti, da kriminalitetna politika ne pomeni samo zatiranja kriminalitete z represijo, temveč tudi in predvsem z zagotavljanjem sistema primernih ukrepov za njeno preprečevanje.

Med kratkoročnimi ukrepi za ublažitev prostorske stiske pa velja poudariti ukrepe, s katerimi se skrajša čas bivanja zaprtih oseb v bivalnih prostorih (na primer zaposlitev obsojencev pri različnih delih, prostočasnih in zaposlitvenih dejavnostih). K omilitvi prezasedenosti zaprtih zavodov lahko pripomore tudi ustrezna politika premestitev obsojencev v zavode ali na oddelke s polodprtim in odprtim režimom, kjer prostorska stiska (za zdaj) še ni prisotna.

Pravilnik o izvrševanju pripora z zamudo

Pravilnik o izvrševanju pripora (Pravilnik) je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 36 z dne 14. maja 1999. Zakonski rok za izdajo tega predpisa je bil prekoračen za 21 dni, saj se je rok za izdajo tega predpisa iztekel 23. aprila 1999. Minister za pravosodje je ob zamudi pojasnil, da je bilo besedilo Pravilnika dostavljeno vladni službi za zakonodajo še pred iztekom z zakonom določenega roka.

Pravilnik mora biti izobešen v vseh bivalnih prostorih pripornikov. Ob obisku v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper smo ugotovili, da (še) ni tako. V sobah, v katerih so nastanjeni priporniki, pravilnik ni bil izobešen in pripornikom torej ni bil na voljo.

V skladu z novo ureditvijo pridržanja, ki ga za čas do 48 ur odredi preiskovalni sodnik, mora zavod za prestajanje kazni zapora voditi posebno knjigo pridržanih oseb. Te knjige, ki je po Pravilniku obvezna, ob našem obisku v koprskem zavodu prav tako (še) ni bilo.

Pravilnik je začel veljati po izteku 15-dnevnega roka od njegove objave v Uradnem listu. Zavodi za prestajanje kazni zapora so tako imeli na voljo primeren čas, da bi se prilagodili uveljavljenim spremembam ter se ustrezno organizirali in pripravili za spoštovanje in izvajanje določb pravilnika. Ta namreč ne zavezuje samo pripornikov, pač pa tudi upravo oziroma osebje zavodov za prestajanje kazni zapora.

V Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper smo bili na obisku le nekaj dni po uveljavitvi Pravilnika. Kot pa se je pokazalo ob obisku, na začetek veljavnosti Pravilnika v zavodu niso bili povsem pripravljeni.

Nenadzorovani stiki pripornika z varuhom človekovih pravic

Pravilnik o izvrševanju pripora v drugem odstavku 51. člena ureja nadzorovanje telefonskih pogovorov pripornika. Določa, da so telefonski pogovori pripornika nadzorovani, razen pogovorov z zagovornikom oziroma diplomatskim ali konzularnim predstavnikom njegove države. Ker gre očitno za taksativno naštevanje primerov, kdaj telefonski pogovori pripornika niso nadzorovani, bi Pravilnik enak privilegij moral določati tudi za varuha človekovih pravic.

ZVarCp daje v 42. členu varuhu pravico, da opravi pogovor z zaprtimi osebami brez navzočnosti drugih oseb. Po tretjem odstavku 213. b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa lahko varuh obiskuje pripornika in si z njim dopisuje brez predhodnega obveščanja ali nadzorstva preiskovalnega sodnika. Prepoved nadzora, ki velja za obiskovanje in dopisovanje, velja seveda tudi za druge stike varuha človekovih pravic s pripornikom. Zato smo predlagali dopolnitev Pravilnika tako, da bodo nenadzorovani telefonski pogovori pripornika določeni tudi za pogovore z varuhom človekovih pravic. Minister za pravosodje je zagotovil, da bo 51. člen Pravilnika v čim krajšem času ustrezno spremenjen oziroma dopolnjen.

Kot izhaja iz navedenih zakonskih določb, je kakršenkoli sodni nadzor pripornikovega dopisovanja z varuhom človekovih pravic nezakonit in v neskladju z namenom te institucije. Kljub temu pa občasno ugotovimo kršitve tudi na tem področju.

Tako nam je Okrajno sodišče v Velenju poslalo sedem pisem pripornika, naslovljenih varuhu človekovih pravic. Pisemski pošiljki je bil priložen dopis sodišča s pojasnilom, da so bila pripornikova pisma pomotoma odprta in pregledana. Sodnica, ki je tako vršila nadzor nad pripornikovim dopisovanjem, je pojasnila, da je do napake prišlo, ker pisem za varuha ni pričakovala med pošto, saj bi jih moral že zavod za prestajanje kazni zapora, v katerem je pripornik, poslati direktno varuhu človekovih pravic.

Predstojnica sodišča in sodnica Okrajnega sodišča v Velenju sta potrdili, da je bil z opisanim pregledovanjem pošte, ki je bila naslovljena varuhu človekovih pravic, kršen zakon. Sodnica se je za napako opravičila in zagotovila, da do nje ne bo več prišlo.

Obtoženec v priporu brez sodne odločbe o podaljšanju pripora

Pripor brez pokritja z odločbo sodišča pomeni kršitev pravice do osebne svobode. Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Pokritost pripora s sodno odločbo velja tako za njegovo odreditev kot tudi za podaljšanje.

Obdolžencu, ki je bil v priporu od 21. novembra 1998, je bil s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 19. maja 1999, opr. št. Ks 158/99 pripor podaljšan, kot je bilo navedeno v izreku sklepa: "še za dva meseca tako, da traja do 9. julija 1999". Ker sodišče za čas po 9. juliju 1999 ni izdalo sklepa o podaljšanju pripora, je zagovornica zahtevala takojšnjo izpustitev priprtega obdolženca. Tudi novogoriški oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper je ugotovil, da je priporniku pripor podaljšan "le" do 9. julija 1999, vendar je delavka zavoda "prezrla datum, do katerega je bil priporniku pripor podaljšan, zaradi česar pristojnega sodišča ni opozorila, da se bo rok za pripor iztekel". Zavod za prestajanje kazni zapora pripornika, skladno s predpisi, ni smel izpustiti na prostost, ne glede na iztek roka o podaljšanju pripora. To bi lahko storil le na podlagi pisnega sodnega sklepa o odpravi pripora, izjemoma pa tudi le na podlagi telefonskega naročila pristojnega sodišča.

Ob zahtevi zagovornice za izpustitev obdolženca se je zganilo tudi sodišče ter 12. julija 1999 pod opr. št. Ks 224/99 izdalo sklep, da se pripor podaljša "še po izteku roka dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu". V izreku sklepa ni bilo navedeno, od katerega dne naprej velja ta odločitev o podaljšanju pripora. Ker pa je bil sklep o podaljšanju pripora izdan 12. julija 1999, je sodišče z njim lahko pripor podaljšalo le za čas po tem datumu. Zunaj 24-urnega roka po drugem odstavku 20. člena Ustave pripora namreč ni mogoče odrediti za nazaj. Tudi iz določbe prvega odstavka 205. člena ZKP izhaja, da sme biti obdolženec pridržan v priporu samo na podlagi sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora. Ker je bil po prejšnjem sklepu pripor podaljšan do 9. julija 1999, je bila od takrat pa do novega sklepa o priporu z dne 12. julija 1999 obdolžencu torej odvzeta prostost brez sodne odločbe. S tem pa je kršena njegova pravica do osebne svobode.

Na intervencijo varuha človekovih pravic se je Okrajno sodišče v Novi Gorici sklicevalo na razloge sklepa pritožbenega sodišča, da sklep o podaljšanju pripora z dne 12. julija 1999 ni "nezakonit in protiustaven", ker ga sodišče ni izdalo še pred 9. julijem 1999. Takšno pojasnilo zgreši bistvo: ni nezakonit in protiustaven prepozno izdan sklep o podaljšanju pripora, nezakonit in protiustaven je pripor in s tem odvzem prostosti, če ni pokritja z odločbo sodišča. Drugi argument odgovora, da sama neizdaja sklepa o podaljšanju pripora nima avtomatično za posledico odprave pripora, je sicer točen. Vendar pa neizdaja sklepa o podaljšanju pripora pomeni, da je priporniku v času, ko ni pokritja z odločbo sodišča, odvzeta prostost brez pravne podlage in s tem kršena njegova pravica do osebne svobode. Zato nismo mogli soglašati s stališčem, da pobudniku, ki je bil priprt brez sodne odločbe, ni bila kršena pravica do osebne svobode.

Tudi sklicevanje sodišča, da je prišlo do "neljube pisne pomote", ker je bil v izreku sklepa z dne 19. maja 1999 pripor podaljšan do 9. ne pa do 19. julija 1999, ne more vplivati na ugotovitev o priporu brez pokritja z odločbo sodišča. Tozadevno okoliščino je razrešilo že pritožbeno sodišče z ugotovitvijo, da je treba izrek o podaljšanju pripora še za dva meseca, to je do 9. julija 1999 (čeprav bi dvomesečni rok potekel šele 19. julija 1999) razlagati v korist obdolženca, kar pomeni, da je pripor podaljšan do datuma, navedenega v izreku sklepa.

Ob opisanem dogajanju v zvezi s podaljševanjem pripora in njegovim pokritjem z odločbo sodišča je zanimivo še to, da je bil kazenski postopek v pobudnikovi zadevi 13. oktobra 1999 na prvi stopnji končan z oprostilno sodbo, odpravo pripora in izpustitvijo obdolženca na prostost.

Ko je mladoletnik priprt skupaj s polnoletnimi

Pobudniku, še ne petnajstletnemu mladoletniku, je bila odvzeta prostost 24. septembra 1999: priprt je bil skupaj z odraslimi priporniki. Na naše poizvedbe, zakaj takšna namestitev, se je vodja oddelka skliceval na staro, že več kot šest mesecev neveljavno določilo 473. člena ZKP, v katerem pravilo, da mora biti mladoletnik priprt ločeno od polnoletnih, ni bilo tako poudarjeno. Ob obisku Oddelka Murska Sobota Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor novembra 1999 nas je presenetilo, da osebje zavoda ni vedelo za Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ki velja (že) od 23. januarja 1999. Ta novela je spremenila prav 473. člen ZKP, ki ureja izvrševanje pripora nad mladoletnikom ter določa, da mora biti mladoletnik priprt ločeno od polnoletnih. Vsebuje pa tudi obsežne spremembe in dopolnitve glede odreditve in izvrševanja pripora. Besedila te novele tudi ni bilo v izvodu ZKP, ki smo ga dobili v dežurni pisarni zavoda. Predlagali smo, naj si zavod takoj priskrbi novelo tega predpisa.

Po drugem odstavku 473. člena ZKP je mladoletnika izjemoma dopustno pripreti skupaj s polnoletnimi, kadar je to glede na mladoletnikovo osebnost in druge okoliščine v konkretnem primeru v njegovem interesu in v njegovo korist. Namen te izjeme je v tem, da se preprečijo morebitne škodljive posledice mladoletnikove osamitve, ni pa moč z njo reševati prostorske stiske v zavodu za prestajanje kazni zapora.

Skupaj s polnoletnimi bi bil mladoletnik lahko priprt le na podlagi tozadevne (izrecne) odredbe sodnika za mladoletnike. V osebnem spisu mladoletnega pripornika takšne odredbe vsaj za čas do 3. novembra 1999 nismo našli. V uradnem zaznamku z dne 24. septembra 1999 (ustna odredba preiskovalnega sodnika o sprejemu mladoletnika v pripor) ni bilo nobene odredbe, ki bi dovoljevala ali zahtevala, naj bo mladoletnik priprt skupaj s polnoletnimi. Tudi v sklepu o odreditvi pripora sodnica za mladoletnike takšne odredbe ni izdala. Pa vendar je bil mladoletnik že vse od odreditve pripora priprt skupaj s polnoletnimi priporniki. Vodja oddelka je trdil, da se je pri razporeditvi pripornika posvetoval s sodnico, ki je zahtevala, da ga ne smejo osamiti. Vendar v pripornikovem osebnem spisu ni bilo nobenega zapisa (niti v obliki uradnega zaznamka) o tozadevni odredbi sodnice za mladoletnike. Pač pa je bil v osebnem spisu mladoletnega pripornika uradni zaznamek z dne 3. novembra 1999 v zvezi z njegovo premestitvijo v drugo sobo. V tem uradnem zaznamku je bilo navedeno, naj bi priprti mladoletnik na posebno zahtevo sodnice za mladoletnike "ne bil sam v bivalnem prostoru".

Odločitev za izjemo, da je mladoletnik priprt skupaj s polnoletnimi, je v izključni pristojnosti sodnika za mladoletnike. Pri tem pa se kot pomanjkljivost kaže dejstvo, da noben predpis ne določa, da mora biti tozadevna odredba sodnika za mladoletnike pisna. Položaj bi bil veliko bolj pregleden, če bi sodnik za mladoletnike v sklepu o odreditvi pripora, ali pa vsaj sočasno s posebnim pisnim aktom tudi odredil, ali naj bo mladoletnik priprt skupaj s polnoletnimi.

V osebnem spisu mladoletnega pripornika smo našli "priglasnico na razgovor s strokovnim delavcem zavoda", v kateri mladoletni prosi "še za vsakodnevne intimne odnose" ter želi "boljšo prehrano z vitamini, kalcijem, uranom in smodnikom". Hkrati prosi za pregled pri "psihiatru, urologu, nevrologu in defektologu". V kasnejšem pogovoru z mladoletnikom se je ugotovilo, da sta mu takšno vsebino narekovala pripornika, s katerima je skupaj v sobi. Vodja paznikov nam je povedal, da je ob neki priložnosti mladoletni pripornik pozvonil ter zahteval "viagro, da si bo okrepil mišice". Tudi to je storil pod vplivom sopripornikov.

Ni presenetljivo, da je bil mladoletni pripornik tako predmet posmeha in zabave v zavodu, saj zaradi svoje starosti in duševne zrelosti očitno ni bil sposoben razumeti, kaj mu podtikata pripornika, ki sta skupaj z njim v sobi.

Zavod bi moral zagotoviti vse razumne ukrepe, še posebej tiste, ki jih določa zakon, da se prepreči ponižujoče ravnanje z mladoletnim pripornikom. Opisano ravnanje sopripornikov in pa dejstvo, da sta preostala pripornika v sobi kadila, ne kaže, da je bila namestitev mladoletnega pripornika skupaj s polnoletnimi v njegovem interesu in v njegovo korist. Pri tem v osebnem spisu mladoletnega pripornika ni bilo zabeleženo, da bi zavod o opisanih dogajanjih morda obvestil sodnico za mladoletnike, čeprav so to okoliščine, ki bi morale vplivati na odločitev o tem, ali in s kom skupaj naj bo mladoletnik priprt.

Konvencija ZN o otrokovih pravicah v 37. členu postavlja zahtevo, da noben otrok ne bo izpostavljen ponižujočemu ravnanju. Z vsakim otrokom, ki mu je odvzeta prostost, je treba ravnati človeško in s spoštovanjem dostojanstva ter na način, ki upošteva potrebe oseb njegove starosti. Še posebej mora biti vsak otrok, ki mu je bila odvzeta prostost, ločen od odraslih, razen če se meni, da je to v nasprotju z njegovimi interesi. Pri tem velja poudariti še temeljni kriterij po 3. členu Konvencije, da morajo biti pri vseh dejavnostih državnih organov v zvezi z otroki otrokove koristi glavno vodilo.

Predlagali smo, naj UIKS v zvezi s priporom tega mladoletnika izvede poseben nadzor ter nas seznani s svojimi ugotovitvami in ukrepi, da se zagotovi spoštovanje mednarodnih in domačih pravnih aktov, ki zahtevajo ustrezno ravnanje v primeru pripora mladoletne osebe. Na opisane okoliščine izvrševanja pripora zoper mladoletnika pa smo opozorili tudi predsednico sodišča in sodnico za mladoletnike Okrožnega sodišča v Murski Soboti.

Predsednik sodišča neredno obiskuje pripornike

Nadzorstvo nad ravnanjem s priporniki izvršuje predsednik okrožnega sodišča na območju, kjer je zavod, v katerem priporniki prestajajo pripor. Pripornika sme obiskati ob vsakem času, z njim govoriti in sprejemati pritožbe. Vsaj enkrat na teden pa mora predsednik sodišča ali sodnik, ki ga on določi, obiskati pripornike in jih, če meni, da je to potrebno, tudi brez navzočnosti paznikov vprašati, kako se z njimi ravna. Zavezan je ukreniti, kar je potrebno, da se odpravijo nepravilnosti, ki jih je opazil ob obisku zavoda.

Pripornik v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje je opozoril, da predsednik Okrožnega sodišča v Celju neredno obiskuje pripornike. Na podlagi zapisov v "Knjigi izvršenih obhodov zapora" smo ugotovili, da teh obiskov v času, na katerega se je skliceval pobudnik, ni bilo dva tedna julija ter en teden avgusta in septembra 1999. Predsednik okrožnega sodišča je pojasnil, da obiske opravlja redno vsak četrtek, pripornikom pa je na voljo tudi zunaj tega časa, če to zahtevajo. Izjemoma izostane zaradi objektivnih okoliščin, kot so na primer nujni sestanki, obravnave ipd.

ZKP ne določa nobene izjeme glede obveznosti predsednika sodišča, da vsaj enkrat na teden obišče pripornike. Če je zadržan, obišče pripornike sodnik, ki ga določi predsednik sodišča. Nobenega opravičila torej ne more biti, če se ta oblika nadzorstva ne opravi vsaj enkrat na teden. Na opozorilo, da je treba zagotoviti redne tedenske obiske pripornikov v celjskem zavodu za prestajanje zaporne kazni, je predsednik Okrožnega sodišča v Celju potrdil, da bo sodišče v prihodnje to svojo zakonsko obveznost redno izvrševalo.

Država mora zagotoviti varnost vsem osebam na prestajanju zaporne kazni

Pobudnik je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na otroka. Kmalu po prihodu na prestajanje zaporne kazni je opazil, da je med soobsojenci nezaželen. Prosil je za premestitev v drugo sobo. Tudi soobsojenci so postavili takšno zahtevo, sicer "bodo sami ukrepali po svoje". Opozorila so bila zaman, zavod očitno ni storil ničesar ali vsaj ne dovolj. Pobudnika so soobsojenci fizično napadli ter ga hudo telesno poškodovali. Zavod Dob je s tem kršil eno temeljnih načel prestajanja kazni zapora, da je obsojencem zavezan zagotoviti varnost.

Škodni dogodek pobudniku ni povzročil le hudih telesnih poškodb, pač pa tudi posledice na njegovi duševnosti. Zatrjuje, da v vsakem obsojencu v zavodu Dob vidi morebitnega napadalca. K takšnemu občutku nedvomno pripomore tudi dejstvo, da storilec (eden ali več) ni bil nikoli izsleden in kaznovan, kar ne pripomore k preprečevanju ponavljanja tovrstnih ravnanj. V strahu pred ponovnim napadom pobudnik ni koristil pravice do sprehodov na prostem. Zaradi občutka ogroženosti je predlagal premestitev v drug zavod za prestajanje zaporne kazni. Njegova prošnja pa je bila zavrnjena z utemeljitvijo, ki med drugim zagotavlja, da "bodo delavci zavoda Dob z vsemi možnimi ukrepi in sredstvi zavarovali obsojenca pred morebitnimi novimi napadi s strani soobsojenca". Neuspešna je bila tudi pobudnikova pritožba, in to s pojasnilom, da so "največje možnosti za zagotovitev obsojenčeve varnosti" prav v zavodu Dob.

Četudi so v zavodu Dob morda največje možnosti za zagotovitev varnosti, pa je bil obsojenec kljub takšni oceni varnostnih razmer prav v tem zavodu žrtev fizičnega napada s strani soobsojencev, in to kljub pravočasnim vnaprejšnjim opozorilom, kaj se bo zgodilo. Ni torej težko razumeti pobudnika, ki je, zaskrbljen za svojo varnost, predlagal premestitev v okolje, kjer se bo vsaj počutil bolj varnega.

Večkrat smo že poudarili, da je treba z vsemi razumnimi ukrepi preprečiti, da bi se fizično in psihično močnejši obsojenci izživljali ali obračunavali s šibkejšimi. Če v zavodu, kjer se ogroženi obsojenec nahaja, ni mogoče zagotoviti varnosti (to pa se je očitno izkazalo tudi v primeru pobudnika), je pač treba sprejeti ustrezne ukrepe, vključno s premestitvijo v drug zavod. Pri tem ni povsem brez pomena tudi občutek samega obsojenca, da je (zaradi resnih in že uresničenih groženj) v določenem zavodu njegova varnost bolj ogrožena kot v drugem zavodu, kjer so soobsojenci manj sovražni ali pa niti ne vedo, za katero kaznivo dejanje je bil obsojen. Premestitev v drug zavod (čeprav samo začasno) je lahko učinkovita že zgolj zato, da se obsojenec umakne pred izrečenimi grožnjami, kar v primeru pobudnika žal ni bilo storjeno.

Tudi sicer so obsojenci, ki spoštujejo red in disciplino ter so tako upravičeni do zunajzavodskih ugodnosti, neredko izpostavljeni "obsojeniškemu podzemlju", ki nanje gleda z nezaupanjem, jim skuša škodovati in jih kompromitirati pred delavci zavoda. Napačno bi bilo, da bi kot negativna vrednota obveljalo, če obsojenec spoštuje hišni red ter si prizadeva z vzornim življenjem in delom v zavodu pridobiti zaupanje (zlasti vzgojne službe) in zunajzavodske ugodnosti. Obsojencem, ki se trudijo v pravi smeri, bi zavodi morali pomagati tudi tako, da jih ustrezno zavarujejo, morda tudi z nastanitvijo v ločenem bivalnem okolju.

Uporaba prisilnih sredstev in disciplinski postopek z zamudo

Obsojenec na prestajanju zaporne kazni v zavodu Dob se je pritožil, da so pooblaščene uradne osebe (pazniki) 16. decembra 1998 zoper njega nezakonito uporabile prisilna sredstva: fizično silo in gumijevko. Uprava zavoda je očitke zavrnila, saj je obsojenec vrgel v paznika posodo s hrano ter ga poskušal fizično napasti. Uprava je še opozorila, da gre za obsojenca, ki je "zelo žaljiv ter agresiven", da je "vsakodnevno preskušal potrpežljivost delavcev zavoda... z grobimi odkloni, žaljivkami, grožnjami in pljunki" in, da so bili pri njem "izčrpani vsi pedagoški in disciplinski ukrepi".

Prisilna sredstva sta uporabila najmanj dva paznika, ki sta obsojencu zadala najmanj tri udarce z gumijevko. Po dogajanju je zavodska zdravnica pri obsojencu ugotovila več telesnih poškodb v obliki bušk, oteklin, modric in rdečin po glavi in drugih delih telesa. Pazniki, ki so sodelovali pri posredovanju, niso bili poškodovani.

V poročilu, s katerim je uprava zavoda utemeljevala upravičenost in zakonitost uporabe prisilnih sredstev, je bilo navedeno, da so bili "opravljeni pogovori z vsemi sodelujočimi v konfliktu". Poročilo se je izrecno sklicevalo tudi na pogovor z obsojencem. V zvezi z obravnavanjem njegove pobude smo obiskali zavod Dob, vendar nam zapisnika o pogovoru z obsojencem oziroma njegove tozadevne izjave ni uspelo dobiti. Kasneje nam je uprava zavoda pojasnila, da je dan po dogodku pomočnik vodje službe za varnost in zavarovanje opravil pogovor z obsojencem. Njegove trditve je vključil v poročilo o uporabi prisilnih sredstev, posebnega zapisa o pogovoru z obsojencem "pa iz tega razloga ni delal". Tudi UIKS je potrdila, da zavod Dob o pogovoru z obsojencem glede uporabe prisilnih sredstev ni napisal zapisnika, kar pa ne pomeni nepravilnosti, saj predpisi "tega izrecno ne določajo".

Pravilnik o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov v drugem odstavku 62. člena določa, da vodja enote pooblaščenih uradnih oseb ukrene, kar je treba, da se prepriča, ali je bilo prisilno sredstvo uporabljeno v mejah zakonskih pooblastil in v skladu s tem pravilnikom. Tolmačenje predpisa, ki zavezuje, naj se "ukrene, kar je treba", po stališču UIKS in zavoda Dob torej ne zahteva, da je treba pridobiti pisno izjavo obsojenca, zoper katerega so bila uporabljena prisilna sredstva. Ni presenetljivo, da je pobudnik zanikal točnost zapisa njegovih trditev v poročilu o uporabi prisilnih sredstev: trdil je, da gre za "prikrojevanje" dejanskega stanja, da se upraviči uporaba prisilnih sredstev. V pobudi varuhu človekovih pravic so bile trditve obsojenca o poteku dogodka drugačne od tistih, ki mu jih pripisuje poročilo o uporabi prisilnih sredstev.

Besedilo predpisa, naj se ob uporabi prisilnih sredstev "ukrene, kar je treba", lahko razumemo le tako, da je za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje treba zbrati in dokumentirati (zabeležiti) izjave vseh udeleženih v dogodku, tudi obsojenca, zoper katerega so bila uporabljena prisilna sredstva. S skrbnim zapisom izjave, ki se obsojencu da v podpis, se je moč izogniti morebitnim kasnejšim trditvam, da je bila njegova izjava povzeta ali tolmačena napačno. Zato smo predlagali, da se ob vsaki uporabi prisilnih sredstev obsojencu omogoči, da z lastno izjavo, ki jo da na zapisnik, navede svojo plat dogajanja. Sicer ni daleč od resnice trditev, da je bilo o zakonitosti uporabe prisilnih sredstev odločeno enostransko in s kršitvijo načela obojestranskega zaslišanja (audiatur et altera pars).

Zaradi očitka kršitev hišnega reda je bil zoper obsojenca v zvezi z dogodkom 16. decembra 1998 začet disciplinski postopek. Pričakovali bi, da bo prišlo do disciplinske obravnave čimprej, da se med udeleženci očitno sporna stališča razjasnijo in odgovorna oseba kaznuje. Vendar je bil obdolženec v disciplinskem postopku zaslišan šele 7. maja 1999, pet dni kasneje pa je bila izdana odločba o izrečeni disciplinski kazni oddaje v samico. Po odločitvi o pritožbi je bila disciplinska kazen izvršena konec avgusta in v prvi polovici septembra 1999, torej devet mesecev po dogodku.

Predpisi, ki urejajo izrekanje in izvrševanje disciplinskih kazni, narekujejo hitro izvajanje postopka. Disciplinska kazen doseže svoj namen le, če je disciplinski postopek izveden v razumnem času po očitani kršitvi reda in discipline v zavodu. Zavlačevanje in odlašanje s postopkom ugotavljanja odločilnih dejstev lahko zbudi tudi občutek, da ni prave volje in hotenja za iskanje resnice, ki se s potekom časa čedalje bolj oddaljuje.

Skrb zbujajoča psihiatrična oskrba obsojencev

Psihiatrinja prihaja v zavod Dob dvakrat ali trikrat na mesec. To je za več kot 300 obsojencev očitno premalo in čakanje traja tri mesece. Uprava zavoda zagotavlja, da je v nujnih primerih mogoč obisk psihiatra zunaj zavoda. Obsojenci se pogosteje srečujejo s težavami na področju duševnega zdravja, kar narekuje večjo dostopnost psihiatra v samem zavodu. Povpraševanje je večje, kot je zmožnost psihiatrinje, ki pogodbeno prihaja v zavod. Uprava zavoda se dogovarja o zagotovitvi vsaj še enega zdravnika psihiatra. Pri tem pa smo predlagali, da se navzočnost psihiatra zagotovi ne zgolj po pogodbi s posameznim zdravnikom, pač pa s psihiatričnim zdravstvenim zavodom tako, da bo psihiatrična oskrba zagotovljena redno in neodvisno od izostankov posameznega psihiatra. Zagotoviti je treba takšno dostopnost tovrstne zdravstvene oskrbe, da bo vsak obsojenec, ki želi pomoč psihiatra, lahko do nje prišel v razumnem času.

Na nujnost, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja uživalcev drog (narkomanov) treba začeti takoj, ko obsojenec nastopi kazen zapora, smo opozorili že v posebnem poročilu, ki ga je varuh človekovih pravic pripravil februarja 1999 o problematiki obravnavanja zaprtih oseb. Pri izvrševanju tega varnostnega ukrepa v zavodu Dob ni sprememb. Ker niso izpolnjeni pogoji za tako zdravljenje, se varnostni ukrep v zavodu ne izvršuje. Pač pa zavod obsojence pripravlja na tako zdravljenje.

Nespremenjena praksa, da se varnostni ukrep obveznega zdravljenja uživalcev drog začne izvrševati šele ob koncu prestajanja zaporne kazni, je skrb zbujajoča. Takšno ravnanje zanika pravico (ob izrečenem ukrepu pa tudi dolžnost) bolnika, da pride do zdravljenja čimprej. Varnostni ukrep obveznega zdravljenja uživalcev drog je namreč predvsem kurativni ukrep, katerega vsebina je v medicinskem, pa tudi psihološkem obravnavanju storilca. Namen izrečenega ukrepa je, da se odpravi storilčeva odvisnost od drog in njegovo stalno uživanje, da bi tako več ne ponavljal kaznivih dejanj. V interesu obsojenca kot bolnika in v javnem interesu je, da se zdravljenje začne čimprej po nastopu zaporne kazni. Te okoliščine bi morale biti temeljno vodilo za vse zavodske dejavnosti pri obravnavanju obsojencev, ki jim je izrečen ukrep obveznega zdravljenja.
 

3.2.2. Osebe z duševnimi motnjami

V letu 1999 smo prejeli 21 pobud oseb z duševnimi motnjami. Število pobud je v primerjavi s prejšnjim letom ostalo nespremenjeno, v glavnem enaka pa je tudi njihova vsebina. Večina pobud je povezana s pridržalnimi postopki in neprostovoljno namestitvijo v zdravstvene ali socialnovarstvene zavode. Pri obravnavanju odprtih vprašanj s področja duševnega zdravja velja posebej omeniti tudi sodelovanje s civilno družbo, zlasti z različnimi nevladnimi organizacijami, ki si prav tako prizadevajo za izboljšanje položaja te skupine ljudi, pogosto odrinjene v kot družbenega dogajanja.

Zakon o duševnem zdravju še ni sprejet

Stalnica prizadevanj varuha človekovih pravic so opozorila na pravne praznine pri pridržanju in zdravljenju bolnikov z duševno boleznijo, saj pomanjkljiva zakonodaja, ki ureja sodni nadzor tega občutljivega področja človekove zasebnosti in osebnostnih pravic, ni primerna za pravno državo.

Minister za zdravstvo je varuhu človekovih pravic v maju 1999 zagotovil, da bo zakon o duševnem zdravju prišel “na beli dan” še pred poletjem. Namesto predloga zakona o duševnem zdravju, ki bi ga pripravilo Ministrstvo za zdravstvo in predlagala v parlamentarni postopek Vlada, pa je v parlamentu predlog zakona o bolniškem zagovorništvu in varstvu pravic na področju duševnega zdravja, ki ga je vložil poslanec. Tako lahko le ponovimo predlog o nujnosti, da bi tudi Ministrstvo za zdravstvo storilo več za čimprejšnje sprejetje zakona, ki bo celovito uredil to za posameznika posebej občutljivo področje, ko država prek svojih institucij posega v človekovo zasebnost.

Za Okrajno sodišče v Ormožu zakonske določbe o pridržalnem postopku ne veljajo?

Z neprostovoljno hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici se omejujeta dve temeljni, z Ustavo zagotovljeni pravici: pravica do svobode in pravica do prostovoljnega zdravljenja (ki vključuje tudi pravico do odklonitve zdravljenja). Zato je zakonodajalec določil sodni nadzor neprostovoljne hospitalizacije. Zakon o nepravdnem postopku tako v 74. členu določa, da v postopku pridržanja sodišče brez odlašanja, najpozneje pa v treh dneh po prejemu obvestila o pridržanju obišče pridržano osebo v zdravstveni organizaciji in jo zasliši, razen če bi zaslišanje škodilo njenemu zdravljenju, ali če glede na njeno zdravstveno stanje to ni mogoče. Na podlagi 76. člena istega zakona pa je sodišče zavezano v 30 dneh po prejemu obvestila o pridržanju odločiti, ali se pridržana oseba še naprej pridrži v zdravstveni organizaciji ali se odpusti.

V letnem poročilu za leto 1997 smo že kritizirali ravnanje Okrajnega sodišča v Ormožu, saj smo ugotovili, da to sodišče ne spoštuje določb o sodnem nadzoru neprostovoljne hospitalizacije. Pričakovali smo, da bo sodišče prakso bistveno spremenilo ter jo uskladilo z zakonom. Žal pa smo v letu 1999 znova obravnavali dva primera neprostovoljne hospitalizacije v Psihiatrični bolnišnici Ormož in ugotovili, da Okrajno sodišče v Ormožu ni opravilo predpisanega postopka o pridržanju. S stališča kršitve zakonskih določb je bilo zlasti zgovorno dejansko stanje v spisu pod opravilno številko Pr 225/99: oseba je bila pridržana v zaprtem oddelku od 18. aprila do 3. maja 1999. Kljub pravočasno prejetemu obvestilu o pridržanju sodišče ni opravilo nobenega procesnega dejanja, ki ga predpisuje zakon, in ni pridržane osebe v bolnišnici niti obiskalo. Po prejemu obvestila bolnišnice, da je pridržanje prenehalo, sodišče sklepa, s katerim je končalo postopek pridržanja, ni vročilo pridržani osebi. Slednja tako sploh ni vedela, da je bil pred sodiščem začet in končan pridržalni postopek v njeni zadevi. Še več, ker sklepa, da se postopek “ne uvede”, ni prejela, ji je bila s tem onemogočena vložitev pritožbe, kar pomeni kršitev v Ustavi zagotovljene človekove pravice.

Nadaljnje poizvedbe so pokazale, da je Okrajno sodišče v Ormožu v letu 1998 prejelo obvestila o pridržanju v 699 primerih, v prvih šestih mesecih leta 1999 pa v 376 primerih. Na podlagi prejetih obvestil o pridržanju je sodišče v vsakem primeru osnovalo nov spis, vendar pa v nobenem primeru ni izvedlo postopka o pridržanju, kot ga predpisuje in zahteva zakon. Tako sodnik v nobenem primeru ni obiskal pridržane osebe v psihiatrični bolnišnici v treh dneh po prejemu obvestila o pridržanju. Tudi zunaj tega zakonskega roka je sodnik obiskal le tri pridržane osebe in še to le na podlagi njihovih pritožb. V navedenem časovnem obdobju je Okrajno sodišče v Ormožu torej osnovalo 1075 spisov na podlagi prejetih obvestil o pridržanju, pa vendar v nobeni zadevi niso bila opravljena predpisana procesna dejanja in nobena od teh zadev ni bila obravnavana. Le v enem postopku je sodišče izdalo sklep o ustavitvi pridržalnega postopka in edino v tem primeru je bila pridržani osebi vročena odločba o ustavitvi postopka.

Ob takšnem načinu “obravnavanja” zadev v pridržalnih postopkih lahko le ponovimo kritiko iz letnega poročila za 1997, da osnovanje sodnih spisov v pridržalnih postopkih bolj kot varstvu pridržanih oseb služi povečevanju prikaza sodnikovega dela oziroma je v znatno “pomoč” sodniku pri doseganju pričakovane letne storilnosti.

Ugotovljena dejstva kažejo, da so opozorila varuha človekovih pravic o nespoštovanju zakonskih določb glede postopka ob neprostovoljni hospitalizaciji na Okrajnem sodišču v Ormožu ostala brez odmeva. Predstojnik sodišča opisano stanje utemeljuje s trditvijo, da Okrajno sodišče v Ormožu “nima ne kadrovskih in ne materialnih možnosti, da bi ravnalo v skladu z zakonom o nepravdnem postopku”. Takšni argumenti seveda ne morejo biti opravičilo, da celo sodišče (in to očitno zavestno) ne ravna v skladu z zakonskimi določbami. V pravni državi se pač ni mogoče sprijazniti s stališčem, da sodišče svojih zakonskih obveznosti ne izpolnjuje, ker ima morda kadrovske ali finančne težave.

Deset neprostovoljnih hospitalizacij, a le en obisk sodnika

Pobudnica je bila od marca 1989 do junija 1999 desetkrat proti svoji volji pridržana na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice Ormož. Pridržanje je večkrat trajalo tudi mesec in več, v enem primeru celo več kot sedem mesecev. Bolnišnica je sodišče vsakič obvestila o pridržanju, vendar pridržalni postopek, kot ga določa zakon, ni bil opravljen niti v enem primeru. Samo enkrat je sodnik sploh obiskal pridržano osebo, ko je ta sodišču poslala pisno pritožbo. Po pogovoru s sodnikom je pobudnica pritožbo umaknila, saj je bila isti dan, po večmesečni hospitalizaciji na zaprtem oddelku, premeščena na odprti oddelek bolnišnice.

Predstojnik sodišča nam je pojasnil, da v preostalih devetih primerih pridržanja na zaprtem oddelku pobudnice “glede na ustaljeno prakso” v bolnišnici ni obiskal. V vseh primerih je sodišče zadevo zaključilo s sklepom, “da se postopek za pridržanje ne uvede”.

Pobudnica je bila torej deset let izpostavljena hospitalizacijam na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice brez sodnega nadzora, ki ga določa zakon. Takšna “ustaljena praksa”, ne glede na razloge, s katerimi se skuša upravičevati nespoštovanje zakona, ni sprejemljiva ter je vredna graje. Skrb zbujajoče ugotovitve terjajo takojšnjo spremembo ravnanja Okrajnega sodišča v Ormožu.