STANOVANJSKA PROBLEMATIKA 

Število stanovanjskih zadev se iz leta v leto zmanjšuje. V primerjavi z letom 1998, v katerem smo prejeli 158 pobud, se je letni pripad tovrstnih pobud v letu 1999 (105 pobud) zmanjšal za tretjino.

Na podlagi vsebine prejetih pobud lahko ocenimo, da je eden od razlogov za zmanjševanje pripada stanovanjskih zadev v tem, da so v pretežni meri že realizirani in zaključeni postopki odkupov stanovanj pod pogoji iz VIII. poglavja SZ. Številne stanovanjske težave pobudnikov, zlasti v povezavi z drugimi socialnimi problemi, smo obravnavali tudi v okviru področij socialne varnosti. Lani večje slovenske občine tudi niso objavile razpisov za dodeljevanje socialnih ali neprofitnih stanovanj. Naše izkušnje namreč kažejo, da se v zvezi z razpisi in s tem povezanimi postopki precej poveča število pobud. Kot vsa zadnja leta se je tudi lani zmanjšalo število zadev, povezanih s tako imenovanimi “vojaškimi” stanovanji.

Vsebina letošnjih zadev se je nanašala zlasti na:

• sosedske spore in spore med etažnimi lastniki glede uporabe skupnih prostorov ter upravljanja večstanovanjskih objektov;
• nezadovoljstvo etažnih lastnikov z delom upravnikov;
• delitev skupnega premoženja razvezanih zakoncev;
• pravice in dolžnosti najemnikov denacionaliziranih stanovanjih na eni in denacionalizacijskih upravičencev na drugi strani (odklanjanje sklepanja najemnih pogodb z novimi lastniki, spori glede višine neprofitne najemnine, spori glede vzdrževanja denacionaliziranih objektov itd.);
• prošnje za pomoč pri pridobivanju socialnih in neprofitnih stanovanj;
• reševanje vprašanj vojaških stanovanj v skladu s sprejetimi Kriteriji in načini reševanja primerov nezakonitih vselitev v vojaška stanovanja.

Iz navedenega je razvidno, da se problematika na podlagi prejetih pobud bistveno ni razlikovala od tiste iz prejšnjih let. Tudi obravnava in ukrepanje našega urada sta bila podobna kot prejšnja leta. Veliko vprašanj smo obširneje predstavili v prejšnjih poročilih, zato nekaterih ugotovitev in predlogov v tem poročilu ne ponavljamo.

Nerealizirani ostajajo naši predlogi za zagotovitev dolgoročnega stabilnega sistema financiranja stanovanjske gradnje, zlasti gradnje socialnih stanovanj. Praksa kaže, da občine zaradi pomanjkanja sredstev za ta namen niso sposobne izvajati nalog, ki jim jih je naložil SZ. Nacionalni stanovanjski program, ki naj bi sistemsko rešil ta vprašanja, je bil po prvi obravnavi v Državnem zboru v septembru 1997, v oktobru 1999 šele predložen Državnemu zboru za drugo obravnavo. Prejete pobude kažejo, da se iz leta v leto povečuje število socialno ogroženih skupin prebivalcev, ki imajo nerešen stanovanjski problem, zato bi morala država čimprej sprejeti sistemske ukrepe za uresničitev obveznosti iz 78. člena Ustave namreč, da bo država ustvarila možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Za mnoge pa ostaja edina možnost rešitve stanovanjskega problema še vedno v pridobitvi socialnega stanovanja.

Med predlogi, ki so bili lani realizirani, pa velja omeniti spremembe in dopolnitve Pravilnika o merilih za dodeljevanje socialnih stanovanj v najem, ki ga je sprejel minister za delo, družino in socialne zadeve s soglasjem ministra za okolje in prostor. S temi spremembami so bili uresničeni nekateri naši predlogi, ki smo jih naslovili na oba ministra in večkrat omenili v naših poročilih. Med drugim je realiziran naš predlog, naj se različno točkuje stanovanjski status prosilcev, ki so brez stanovanja; glede na njihove dejanske stanovanjske razmere. Tako se na primer prosilec brez stanovanja točkuje s 160 točkami, podnajemnik s 150, tisti v samskem domu s 140 in prosilec, ki je pri starših ali sorodnikih, s 130 točkami. Uresničen je tudi naš predlog, da se posebej točkuje oseba s statusom žrtve vojnega nasilja, kot predvideva Zakon o žrtvah vojnega nasilja. Skupaj s spremembami pravilnika je objavljeno tudi Pojasnilo za izvajanje pravilnika ter za točkovanje stanovanjskih, gmotnih in socialnozdravstvenih razmer, ki olajšuje in omogoča bolj enotno izvedbo točkovanj ob razpisih v občinah.

Reševanje problematike najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih

Na podlagi peticije Združenja najemnikov nacionaliziranih stanovanj je Vlada na seji dne 2. aprila 1998 sprejela mnenje, v katerem je med drugim ugotovila potrebo po zakonski opredelitvi novih instrumentov, ki bodo razširili možnosti, ki jih SZ že vsebuje v zvezi s t. i. nadomestno privatizacijo. Ukrepe za razreševanje problematike stanovalcev v denacionaliziranih stanovanjih je zahteval tudi Državni zbor v 17. točki sklepov, ki jih je sprejel ob prvi obravnavi nacionalnega stanovanjskega programa. Vlada je v letu 1998 podprla tudi ustanovitev komisije, sestavljene iz pravnih in ekonomskih strokovnjakov ter predstavnikov Združenja najemnikov nacionaliziranih stanovanj in Združenja lastnikov razlaščenega premoženja, ki naj ugotovi pravne možnosti za razrešitev tega problema. Na podlagi pobud, ki nam jih je posredovalo Združenje najemnikov denacionaliziranih stanovanj, ugotavljamo, da se t.i. tripartitna komisija sploh ne sestaja in tako ne uresničuje vladnih sklepov, naj pripravi predlog dopolnitev SZ “v delu, ki bo razširil obseg materialnih spodbud, skladno s 125. členom Stanovanjskega zakona v okviru materialnih možnosti države”. Združenje najemnikov se nam je tudi pritožilo, da ni bilo vključeno v obravnavo sprememb SZ v letu 1999, s katerimi je bila realizirana odločba Ustavnega sodišča iz leta 1998, ki je razveljavila Pravilnik o metodologiji za izračun neprofitnih najemnin, čeprav sprememba zadeva tudi najemnike.

V minulem letu so se na nas obračali tudi posamezni lastniki denacionaliziranih stanovanj, ki so izražali nestrinjanje z višino neprofitne najemnine, ki naj ne bi pokrivala niti stroškov vzdrževanja. Sprejete rešitve so tako kompromis med obema nasprotujočima si interesoma. Novost pa je, da se bo končno uveljavila razlika med neprofitnimi in socialnimi najemninami. Socialnim upravičencem bo razliko do neprofitne najemnine zagotovila občina.

Postopno zviševanje neprofitnih najemnin, ki jih uvaja sprememba SZ in razveljavitev t.i. tretjega modela nadomestnega reševanja statusa najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih, z ugodnim odkupom drugega stanovanja, ki ga je razveljavilo Ustavno sodišče, terjajo realizacijo sklepov Vlade in Državnega zbora z bolj stimulativnimi rešitvami v okviru preostalih modelov, ki jih predvideva 125. člen SZ.

Vojaška stanovanja

Kakor v prejšnjih letih, smo tudi v letu 1999 obravnavali pobude, ki so se nanašale na problematiko tako imenovanih vojaških stanovanj oziroma stanovanj, ki so bila dodeljena ali nezakonito vseljena v obdobju t.i. moratorija po 25. juniju 1991. Vlada je po sprejetem moratoriju na deložacije v letu 1995 šele 17. decembra 1998 na predlog vladne komisije sprejela “Kriterije in načine reševanja primerov nezakonitih vselitev v vojaška stanovanja”. Skupaj z merili je Vlada sprejela sklepe, s katerimi je med drugim naložila MO, da zbere vso potrebno dokumentacijo in na tej podlagi in v skladu s priloženimi merili razreši posamezne primere nezakonitih vselitev, pripravi nov predlog za oblikovanje ustreznega posvetovalnega telesa oziroma nadzornega organa ter vsak drugi mesec poroča Vladi o poteku razreševanja primerov nezakonitih vselitev. V prvi kriterij so bili uvrščeni primeri, pri katerih se izpraznitev stanovanja lahko nadaljuje. To so primeri, ko so posamezniki dobili več stanovanj, ko nezakonito dodeljenih stanovanj ne zasedajo sami, ali pa ko jih ob preselitvi čaka prejšnje prazno stanovanje. Že v začetku leta 1999 smo se pri MO zanimali glede pričetka in načina uresničevanja sprejetih sklepov. Na naše presenečenje smo takrat ugotovili, da se ministrstvo do takrat sploh še ni lotilo izvrševanja sklepov, odgovorni pa so s sprejetimi sklepi polemizirali in se sklicevali na to, da jih z obstoječo kadrovsko zasedbo ne morejo začeti izvajati. To je bilo tudi obdobje kadrovskih sprememb na najvišjih mestih na ministrstvu. Novemu ministru za obrambo smo zato 20. aprila 1999 poslali dopis, v katerem smo prikazali celoten potek reševanja problematike vojaških stanovanj in ga opozorili, da neuresničevanje sprejetih sklepov Vlade močno otežuje življenje več sto družin v Sloveniji že osmo leto. Predlagali smo, naj se ministrstvo čimprej loti uresničevanja vladnih sklepov in za to zagotovi ustrezne kadrovske in druge pogoje. Opozorili smo tudi, da je treba za korektno izvedbo postopkov od prizadetih posameznikov in tudi od drugih državnih organov zbrati potrebno dokumentacijo, ki bo omogočala čim bolj objektivno ugotovitev dejanskega stanja in enako obravnavo prosilcev.

Z ministrom za obrambo smo o tej temi 26. maja 1999 opravili poseben pogovor. Minister je obljubil, da bo zagotovil možnosti za čimprejšnji začetek uresničevanja vladnih sklepov. Poudariti moramo, da se je to res zgodilo in je ministrstvo pospešeno pričelo reševati te primere, najprej tiste, ki so bili uvrščeni po tako imenovanem prvem merilu, v naslednjih mesecih pa preostale. Ministrstvo nam je posredovalo tudi poročila o poteku razreševanja teh primerov in nas seznanilo z dodatnimi sklepi Vlade, ki bolj jasno opredeljujejo zlasti uporabo drugega in tretjega merila, to je reševanja z najemom ali odkupom stanovanj. Na podlagi majhnega števila pobud, ki smo jih prejeli po začetku uresničevanja vladnih sklepov na MO, ocenjujemo, da je to delo v letu 1999 potekalo korektno in v skladu s sprejetimi sklepi.

Neupravičene napovedi deložacij iz vojaških stanovanj

Tudi v letu 1999 smo naleteli na primere, ko je Državno pravobranilstvo nadaljevalo izvršilni postopek v smeri deložacije iz vojaškega stanovanja, ne glede na sprejeti moratorij in ne da bi primer MO obravnaval v skladu s sprejetimi “Kriteriji in načini reševanja primerov in nezakonitih vselitev v vojaška stanovanja”. V primerih, v katerih smo ugotovili, da je napovedana deložacija prenagljena, smo MO predlagali, naj posredujejo za preklic napovedane deložacije in zahtevajo njeno odložitev do ponovnega obravnavanja konkretne stanovanjske zadeve v skladu s sprejetimi merili. MO je vsakokrat sledilo našemu predlogu in Državno pravobranilstvo pozvalo, naj predlaga odlog izvršbe.