TEMELJNE USTAVNE PRAVICE 

V klasifikacijsko področje ustavnih pravic uvrščamo pobude, kjer gre za vprašanje kršitev katere od temeljnih ustavnih pravic. To pa ne pomeni, da takšnih zadev ne obravnavamo tudi v okviru drugih področij naše klasifikacije. Število pobud na tem področju ostaja na ravni iz prejšnjih let, spremenila pa se je njihova notranja struktura. Povečalo se je število pobud glede kršitev varstva osebnih podatkov in javne objave domnevnih storilcev kaznivih dejanj (tkim. medijsko sojenje), malo in vedno manj pa je pobud glede kršitev otrokovih pravic in delovanja varnostnih služb. Pri večini zadev, ki smo jih uvrstili med kršitve ustavnih pravic, pa gre za zelo različne posamične primere kršitev ali domnevnih kršitev temeljnih ustavnih pravic, ki jih je težko združiti v vsebinske sklope.

Prihajajo tudi nove vrste pobud, ki jih v minulih letih nismo obravnavali. Tako smo prejeli nekaj pobud zaradi nameščanja nadzornih kamer, tako v skupnih prostorih večstanovanjskih hiš, kot tudi v prostorih samskih domov. Pobudniki menijo, da se z nameščanjem nadzornih kamer posega v njihove osebnostne pravice, saj omogočajo nadzor nad gibanjem in osebnim vedenjem posameznikov ali celo poseganje v njihovo intimno sfero. Upravniki ali lastniki prostorov, v katerih naprave postavljajo, pa zagotavljajo, da so te nameščene izključno iz varnostnih razlogov. Dokončni odgovor o upravičenosti takšnega posega v osebnostne pravice posameznika je mogoče dati šele po temeljitem tehtanju prednosti in pomanjkljivosti uvedbe takšne oblike nadzora. Šele sodna praksa bo lahko dala merila za odgovor, kdaj je namestitev nadzornih kamer še upravičena, kdaj pa gre za neupravičeno poseganje v zasebnost in osebnostne pravice.

Obravnavani primeri v tem in tudi v prejšnjih letih dajejo dovolj podlage za oceno, da v Sloveniji ni hujših ali sistematičnih kršitev temeljnih ustavnih pravic. Kadar pa pride v posameznih primerih do kršitev katere od temeljnih ustavnih pravic, pristojni državni organi, predvsem v okviru pravosodja, ukrepajo največkrat dovolj učinkovito in v skladu z zakoni tako, da posredovanje varuha človekovih pravic ni potrebno.

Pridobivanje osebnih podatkov za uveljavljanje pravic pred državnimi organi

Pobudnik od policijske postaje ni dobil zahtevanih podatkov o povzročitelju škode na stanovanjskem objektu. Od povzročitelja je želel izterjati škodo, če ne drugače, prek sodišča, vendar ni imel vseh njegovih osebnih podatkov. Škodni dogodek je obravnavala policijska postaja, ki je pobudniku odgovorila, da so zoper povzročitelja predlagali uvedbo postopka o prekršku, niso pa mu posredovali zahtevanih osebnih podatkov. Pobudnik je prosil, da bi posredovali pri policiji, da bi dobil podatke, ki jih potrebuje za vložitev tožbe.

ZPP v 105. členu določa, da morajo vloge na sodišče vsebovati tudi ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank. Če vloga ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da jo mora popraviti ali dopolniti (prvi odstavek 108. člena ZPP). Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (člen 108/4 ZPP). Podobno velja za druge postopke. Če na primer predlaga uvedbo postopka o prekrških oškodovanec, mora predlog med drugim navajati ime in priimek storilca prekrška in njegovo stanovanje (člen 105/6). Peti odstavek istega člena pa določa, da mora predlog za uvedbo postopka o prekršku navajati podatke o istovetnosti storilca (ime in priimek, dan, mesec, leto in kraj rojstva, poklic in zaposlitev, stanovanje).

Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP) določa, da mora biti uporabnik osebnih podatkov za njihovo pridobivanje pooblaščen z zakonom, če nima privolitve posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo (6. točka 2. člena ZVOP). Že v prejšnjih poročilih smo kritizirali prakso državnih organov, ki določila ZVOP razlagajo zelo ozko in niso pripravljeni sprejeti obveznosti in odgovornosti, da bi upravičenim posameznikom posredovali podatke, ki jih ti potrebujejo za uveljavljanje svojih zakonitih pravic ali interesov. Takšen odnos je na eni strani razumljiv, saj je neupravičeno razpolaganje z osebnimi podatki tudi sankcionirano. Upravljavec zbirk mora biti za posredovanje podatkov "pokrit" z zakonitim razlogom, kot to določa ZVOP.

Vseskozi zastopamo stališče, to je razvidno tudi iz naših letnih poročil, da bi morali pristojni državni organi omogočiti posredovanje osebnih podatkov, kadar jih zahtevajo oškodovanci za uveljavljanje svojih zakonitih pravic. Tudi v teoriji ni sporno, da je treba zakonsko podlago za pridobivanje osebnih podatkov razlagati širše oziroma tako, da ni nujno, da zakon izrecno določa določenega uporabnika, ki je pooblaščen za pridobitev podatka. Zadostuje, da je ta določljiv. Tako se šteje za pooblaščenega uporabnika tudi subjekt (fizična ali pravna oseba), od katerega zakon v določenih primerih zahteva, da mora posredovati podatke o drugem posamezniku. S takšnimi primeri se srečamo tudi takrat, ko procesni zakoni od vlagateljev vlog na sodišče zahtevajo, da navedejo tudi nekatere osebne podatke o posamezniku, ki je stranka oziroma udeleženec takega postopka.

Na področju varstva osebnih podatkov pogosto pride do nasprotja med različnimi, tudi ustavno in zakonsko varovanimi pravicami. V takšnih primerih je treba tehtati, katera pravica ima v konkretnem primeru prednost. Na eni strani je pravica do varstva osebnih podatkov, ki se sooča s pravico do sodnega varstva ali uveljavljanja kakšne druge pravice ali interesa. V takšnih primerih mora upravljavec zbirke osebnih podatkov tehtati, ali konkreten primer ni posebej urejen s predpisi, kateri pravici bo dal prednost, ter na tej podlagi odločati o tem, ali bo zahtevane osebne podatke sporočil ali ne.

ZVOP določa, da se osebni podatki lahko uporabljajo le za zakonite namene, zato je treba rešiti vprašanje, na kakšen način se bo uporabnik izkazal pri upravljavcu osebnih podatkov, da potrebuje zahtevane osebne podatke za takšen namen. Kadar gre za vloge pred sodišči ali drugimi državnimi organi, mora uporabnik na nek način dokumentirati, da uveljavlja takšne pravice.

Novo podlago za pridobivanje osebnih podatkov za prosilce, ki uveljavljajo svoje pravice pred državnimi organi, opredeljuje nova določba četrtega odstavka 11. člena ZVOP. Ta določa, da mora upravljavec centralnega registra prebivalcev ali evidenc stalno in začasno prijavljenih prebivalcev na način, ki je določen za izdajo potrdila, posredovati posamezniku ali pravni osebi ali drugi organizaciji ime, priimek in naslov osebe, zoper katero uveljavlja ali varuje svoje pravice pred državnimi organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil. Vendar mora v tem primeru prosilec razpolagati s podatki, ki nedvomno opredeljujejo osebo, katere naslov želi. Menimo, da bo tako mogoče rešiti veliko težav tistih, ki so doslej težko dobivali osebne podatke posameznikov, zoper katere so uveljavljali svoje pravice, na primer s tožbami pred državnimi organi.

Pobudniku smo predlagali, naj se z zahtevkom za osebne podatke povzročitelja obrne na policijsko postajo skupaj z dokazilom (drugopis tožbe ali sporočilo sodišča, da mora tožbo dopolniti), da podatke potrebuje za uveljavljanje pravic pred državnimi organi.

Zakon o carinski službi brez pritožbenih možnosti za posameznika

Zakon o carinski službi je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, to je 14. julija 1999. Četrto poglavje zakona je namenjeno pooblastilom, ki jih imajo pooblaščene uradne osebe carinske službe. Nekatera pooblastila so takšne narave, da so primerljiva s policijskimi pooblastili po Zakonu o policiji (ZPol).

Cariniki in inšpektorji smejo med drugim vabiti osebe v uradne prostore, zaseči dokumente, ustaviti, pregledati in preiskati vsako prevozno sredstvo, vstopiti v določene objekte, pregledati poslovne in druge prostore (za pregled poslovnih prostorov brez soglasja je potrebna odločba sodišča), opraviti pregled osebe itd. Preiskava prevoznega ali prenosnega sredstva se lahko opravi že v primeru razlogov za sum (kar je sorazmerno nizka stopnja verjetnosti) kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe. Tudi za pregled osebe zadostujejo razlogi za sum, da se kršijo ali so se kršili navedeni predpisi.

Nedvomno gre za pooblastila, ki se lahko ob zlorabah in arbitrarnih posegih iz svojega zakonitega namena spremenijo v kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Država potrebuje učinkovito carinsko službo, potreben pa je tudi učinkovit nadzor z ustreznimi in zadostnimi jamstvi, ki bodo učinkovito preprečevala zlorabe. Zakon v tej zvezi omenja pravila kodeksa etike delavcev carinske službe ter pravilnik o načinu izvajanja carinskih pooblastil, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, na predlog generalnega direktorja.

Ni pa v zakonu nobenih določil o pritožbenih poteh za prizadetega posameznika, ki meni, da so bile z ravnanjem pooblaščenih uradnih oseb carinske službe kršene njegove pravice ali svoboščine. Tudi ni nobenih določb, kakšno pravno pot lahko ubere posameznik, kadar meni, da je pooblaščena uradna oseba storila napako ali zgolj nekorektnost. Zakon sicer govori o disciplinski odgovornosti, vendar posameznik ni predlagatelj v disciplinskem postopku.

Tudi pri Zakonu o carinski službi se tako soočamo s pravno praznino na področju (neformalnih) pritožbenih poti. Prizadetemu posamezniku bi morala biti omogočena učinkovita pritožbena pot, ki bi zagotavljala hitro, ekonomsko dostopno in korektno odločitev o pritožbi. Javnost pa bi morala biti s pritožbenimi možnostmi seznanjena in nanje opozorjena.

Zakon o carinski službi uveljavlja predvsem interese države, pri čemer spregleda, da bi moral biti v tem razmerju subjekt tudi prizadeti posameznik, ki bi mu morala biti zagotovljena pravica do učinkovite pritožbene poti, zlasti glede na obseg in naravo uzakonjenih pooblastil. Tako slednjemu ostane le sodno varstvo, kar pa utegne biti zamudno ter ne vedno ekonomično in vsakomur dostopno.