OBRAVNAVANA PROBLEMATIKA

V tem poglavju letnega poročila predstavljamo, kot je že navada, pregled problematike po posameznih zaokroženih področjih. Prikazujemo probleme, ki so nastali na novo, in tiste, s katerimi se ukvarjamo že dlje, vendar je njihovo razreševanje dolgotrajno. Ker je narava problematike različna, na nekaterih področjih opisujemo zanimivejše in pomembnejše probleme, ki izhajajo le iz ene ali nekaj obravnavanih pobud. Na drugih področjih pa povzemamo skupne značilnosti, ki so povzetek pogosto odkritih pomanjkljivosti oziroma široko razširjenega problema. K celovitosti predstavitve obravnavane problematike pa pripomorejo tudi opisi posameznih primerov, ki jih prestavljamo v zadnjem poglavju tega poročila. Vanj uvrščamo primere, ki imajo le posamičen pomen.

Kdo je lahko kvalificirani pobudnik

V preteklem letu smo se srečali s pomislekom, kdo lahko da pobudo za začetek postopka pri varuhu. Ministrstvo za kulturo (MK) je v zadevi, ki jo opisujemo pri denacionalizaciji, pojasnilo svoje razumevanje določb ZVarCP, da bi varuh lahko obravnaval samo pobude posameznikov, to je fizičnih oseb, ne pa tudi pravnih. Pri tem so se opirali zlasti na določbo prvega odstavka 27. člena navedenega zakona, po kateri morajo biti pobude med drugim označene z osebnimi podatki pobudnika. Spraševali so se, katera človekova pravica in temeljna svoboščina bi bila lahko kršena pravni osebi.

ZVarCP v 9. in 26. členu določa, da lahko da pobudo za začetek postopka pri varuhu vsakdo, ki meni, da so mu z aktom ali dejanjem državnega organa, organa lokalne samouprave ali nosilca javnih pooblastil kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

V našem pravnem sistemu so lahko nosilci pravic, obveznosti ali pravnih koristi tako posamezniki kot pravne osebe in drugi (gl. npr. 1. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Velja načelo enakosti pravnih subjektov. Pravnim osebam pripadajo enake pravice kot fizičnim, razen tistih, ki so vezane na človeka kot posameznika (osebna integriteta, družinska razmerja, volilna pravica, ugovor vesti itn.).

Varuh je po Ustavi in ZVarCP pristojen za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker je natanko tak naslov II. poglavja v Ustavi, ne more biti dvoma, da je v varuhovi pristojnosti varovanje vseh pravic, določenih v tem poglavju. Med njimi pa je več takih, ki nikakor niso omejene samo na posameznika (avtonomnost univerze in drugih visokih šol, posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, položaj in posebne pravice romske skupnosti v Sloveniji; pa tudi nekatere izhodiščne pravice: enakost pred zakonom, enako varstvo pravic, pravica do pravnega sredstva; navsezadnje tudi pravica do zasebne lastnine).

Po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki se po 8. členu Ustave uporablja neposredno, je v drugo skupino pravic, navedenih v prejšnjem odstavku, treba prišteti še pravico do poštenega postopka; 1. člen Protokola št. 1 h Konvenciji pa izrecno zagotavlja pravico do spoštovanja njenega premoženja tudi vsaki pravni osebi.

Po 34. členu EKČP (Evropsko) sodišče (za človekove pravice) lahko sprejme zahteve za obravnavo od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitve pravic, priznanih s Konvencijo in njenimi protokoli. Sodišče v praksi očitno razlaga to določbo dokaj široko, saj je med drugim sprejelo v obravnavo pobude oz. pritožbe zasebnih šol (v zvezi z omejevanjem višine šolnine) in več grških samostanov (v zvezi s posegi države v njihovo lastnino, pri čemer je zavzelo stališče, da je lastninska pravica nedvomno civilna pravica v smislu 6. člena EKČP).

V našem pravnem sistemu je pomembno sredstvo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ustavna pritožba. Pogoji za vložitev pritožbe zoper posamične akte so v 50. členu Zakona o Ustavnem sodišču določeni zelo podobno kot pogoji za dajanje pobude varuhu. Ustavno sodišče obravnava pritožbe tako fizičnih kot pravnih oseb. Pravna oseba ima seveda legitimacijo za vložitev ustavne pritožbe le tedaj, kadar lahko zatrjuje, da je kršena pravica njej kot pravni osebi.

Odbor Državnega zbora za notranjo politiko in pravosodje je pri obravnavanju poslovnika Varuha človekovih pravic dne 15. septembra 1995 ocenil, da možnost vlaganja pobud varuhu ne bi smela biti omejena na posameznika, saj so do tega upravičene tudi "formalne in neformalne skupine". Besedilo poslovnika naj zato poleg posameznika vključuje tudi "vse druge možnosti".

Iz opisanih razlogov menimo, da z besedo "vsakdo" v 9. in 26. členu ZVarCP niso mišljene samo fizične osebe. Besedilo prvega odstavka 27. člena ZVarCP o osebnih podatkih pobudnika kot obvezni sestavini pobude pomeni samo to, da se mora (vsak) pobudnik v pobudi dovolj natančno predstaviti. To stališče ves čas delovanja varuha dosledno uveljavljamo tudi v praksi, zato smo pri njem vztrajali tudi ob opisanem oporekanju.

3.1. Temeljne ustavne pravice
3.2. Omejitve osebne svobode
3.3. Pravosodje
3.4. Policijski postopki
3.5. Upravne zadeve
3.6. Delovna razmerja in brezposelnost
3.7. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje
3.8. Zdravstveno varstvo
3.9. Socialno varstvo
3.10. Okolje in prostor
3.11. Gospodarske javne službe
3.12. Stanovanjska problematika