Izvolitev in pričetek dela varuha

Varuh človekovih pravic, kakor ga določa zakon, je institucija oblikovana po klasičnem modelu nacionalnega parlamentarnega ombudsmana s širokimi pristojnostmi do državnih in drugih organov, ki izvajajo javna pooblastila. Takšen model je prevzela večina zahodnoevropskih držav. Z nalogami in pooblastili, ki jih ima, je dodatno sredstvo zunajsodnega varstva pravic posameznikov.

Slovenija do sprejetja zakona o varuhu človekovih pravic ni imela institucije z enakimi nalogami in pooblastili. Nekatere naloge so v Sloveniji do sprejetja zakona o varuhu človekovih pravic opravljali zlasti Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeni pravobranilci in komisije za vloge in pritožbe oziroma za peticije.

Ustavna podlaga za ustanovitev varuha človekovih pravic je v 159. členu ustave Republike Slovenije, ki določa, da se za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil z zakonom določi varuh pravic državljanov ter da se z zakonom za posamezna področja lahko določijo posebni varuhi pravic državljanov. Z zakonom o varuhu človekovih pravic (Ur. l. RS, št. 71/93, popr. 15/94), ki ga je decembra 1993 sprejel Državni zbor Republike Slovenije, je bil za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil uveden varuh človekovih pravic in določene njegove pristojnosti in pooblastila.

Skladno z zakonom varuha oziroma varuhinjo človekovih pravic izvoli državni zbor na predlog predsednika republike z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev za dobo šest let. Na predlog varuha pa državni zbor imenuje namestnike varuha. Zakon določa, da ima varuh najmanj dva in največ štiri namestnike. Na predlog predsednika republike je Državni zbor Republike Slovenije 29.septembra 1994 izvolil za prvega varuha človekovih pravic g. Ivana Bizjaka. Po izvolitvi je varuh predlagal državnemu zboru imenovanje štirih namestnikov, vendar je državni zbor na seji 8. decembra 1994 imenoval tri. Za namestnike varuha so bili imenovani: g. Aleš Butala, g. France Jamnik in g. Jernej Rovšek. V zvezi s svojim delom ima namestnik na področjih, za katera je pristojen, vsa pooblastila, ki jih zakon daje varuhu.

Varuh človekovih pravic je uradno začel delati 1. januarja 1995. S tem dnem je prenehal delovati Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, veljati je prenehal zakon o Svetu za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na novo ustanovljena institucija pa je skladno z zakonom prevzela od Sveta zadeve, ki jih je do tedaj prejel in reševal, vse nerešene zadeve (24), arhiv, sredstva ter oba uslužbenca.

Varuh je ob začetku dela opravil primopredajo s predsednikom Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin g. prof. dr. Ljubom Bavconom. Na svoji prvi tiskovni konferenci se je predsedniku in članom Sveta zahvalil za opravljeno delo ter poudaril, da je Svet opravil na področju varovanja človekovih pravic pomembno delo.

Omeniti moramo, da pogoji, katerih izpolnitev je predvidel zakon pred začetkom dela varuha, ob uradnem začetku opravljanja dela varuha niso bili v celoti izpolnjeni, vendar pa je bil pritisk pobudnikov tak, da smo morali začeti delati takoj (od izvolitve varuha do 31. decembra 1994 je bila nanj naslovljena 401 pobuda, v prvem mesecu delovanja pa smo prejeli 228 pobud). Velik pripad zadev je močno vplival na naše delo skozi vse leto 1995.

Pred uradnim začetkom dela službe varuha smo najeli poslovne prostore v najnujnejšem obsegu, odprli žiro račun varuha, izdelali in sprejeli začasne organizacijske akte ter izdelali načrt potrebnih finančnih sredstev za delo v letu 1995.