Jože Pogačnik
klepet o ustvarjalnosti in pravicah
Jože Pogačnik,
letošnji Badjurov nagrajenec, je nagrado stanovskih kolegov za življenjsko delo prejel 1. decembra na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Filmski režiser in scenarist Jože Pogačnik je režiral približno 60 filmov, med njimi tri celovečerne: Grajski biki (1967), Naš človek (1985) in Kavarna Astoria (1989). Film je bil in je njegovo življenje pol stoletja, nekaj kratkih let se je preizkušal tudi kot časopisni kritik v tedanji Ljudski pravici in Dnevniku. Pri beleženju podob in situacij iz vsakdanjega življenja se je opiral na teme, ki, kot trdi še danes, ležijo sredi ulice in jih je treba samo pobrati. Svojim junakom, ki so bili po njegovih besedah s senčne strani ulice, je njihovo zaupanje vračal tako, da »z njihovo bedo nisem nikdar trgoval in si nabiral sloves oporečnika. Ker sem s svojim celovečernim prvencem Grajski biki ogrozil njeno nedotakljivo popolnost, me je tedanja oblast utišala z osemnajstletnim delovnim postom. Ko sem se vrnil, je oko moje kamere ostalo osredotočeno na človeka, saj je prav lice zrcalo njegove duše. Življenje je postalo film,« je zapisal nedavno ob retrospektivi nekaterih svojih izbranih filmov v Kinudvor.
Človeški obraz kot zrcalo duše je ostal vedno v fokusu njegovega pogleda in njegov čut za človeka prelit v številne dokumentarne filme. Ob večeru DSFU, namenjenem njegovi ustvarjalnosti in njenih rezultatih, je pred kolege postavil izziv umestiti kratkometražne dokumentarne filme na velika platna za širše množice ne zgolj za festivalsko populacijo. Samo tam lahko zrcalo duše najbolj iskreno zablesti.
