Igor Košir, predstojnik oddelka za film in televizijo, AGRFT

Kakršnakoli filmska ali televizijska zgodba je vedno in predvsem zorišče, stališče in nâzor tistega, ki jo pripoveduje. Tistega, ki izbira poglede na dogodek, da jih bo predstavil gledalcem; ki izbira stojišče kamere, velikost izreza, določa dolžino posnetka; tistega, ki včasih tudi sam malo "popravi" dogodek in ga priredi tako, da ga bo gledalec čim bolje videl in razumel. Vsaka dodana luč, vsak pojav filmskega moštva in tehnike na terenu, pri snemanju nekega dogodka, je svojevrstna motnja, ki lahko temeljito vpliva na sam dogodek! V skrajnem primeru ga lahko tudi prekine, prepreči.

Gre torej za to, da je med gledalcem in dogodkom vedno kdo (lahko tudi cela skupina ljudi), ki bolj ali manj spretno, z več ali manj znanja, pa tudi večjo ali manjšo moralno-etično odgovornostjo, pripoveduje zgodbo o dogodku. Kakorkoli ga že imenujemo, vedno bo ta pripovedovalec kriv za to, kaj bo zapisano na filmski trak, kaj pa tudi ne! Iz negotovega spomina lahko velikokrat izbrskamo pomembne dogodke, ki niso bili nikoli omenjeni, in je zato vedno bolj verjetno, da bomo kmalu tudi sami prepričani, da se niso nikoli zgodili, da jih preprosto ni. Številni misleci upravičeno trdijo, da dogodka, ki ga niso zapisali mediji, sploh ni bilo. Morda nas med vsemi opravili zapisovanja sedanjosti najbolj spravlja v zadrego prav izbira: Kaj zapisati in česa ne? Pa ne samo nas. Tudi kakšno pomembnejšo državno ustanovo najbolj skrbijo dejstva, ki jih je treba ohraniti, in dejstva, ki jih je treba prikriti, zamolčati. Že od nekdaj je takĂł (Palamedov sindrom). Saj še nismo prav do konca prepričani, kaj je govorica (ali kakšno drugo sporočanje) — "z besedami izražena misel" ali "z besedami prikrita misel" ?

V "informacijski žeji", ki nam jo je zapustila evolucija, so nas vedno najbolj privlačile, pritegovale predvsem spremembe. Takim spremembam najpogosteje pravimo kar "dogodki". Žal smo kot bitja napĂ©rjeni tako, da so "pravi" dogodki večinoma tisti, ki jim je primešana kar precejšnja mĂ©ra strahu, včasih tudi grozljivosti, odvratnosti. "Dobra novica je samo slaba novica," smo pogosto slišali.

Take vrste radovednost, hlepenje po strašljivih dogodkih, je seveda razumljiva. Smrt je neločljiv del življenja in kar prepogosto preganjamo strah pred njo prav z nenehnim ogledovanjem različnih — naslikanih, uprizorjenih, … ne resničnih! — primĂ©rov smrti. Kot da bi jo hoteli z nenehnim ponavljanjem njenih lastnih podob odgnati, kot da bi si hoteli s tem dopovedati, da je nekaj vsakdanjega! Saj je res. Res pa je tudi, da lahkĂł — po zaslugi medijev, ki to željo zlorabljajo — postanemo zanjo in za vse nasilje, odvratnosti, nečlovečnosti in nemoralnosti, ki jo spremljajo, tudi popolnoma neobčutljivi. Res je tudi, da nekateri mediji živijo izključno samo od takih "slabih", razdiralnih novic, kot bi v življenju ne bilo prav nič drugega. Kot bi življenja ne gradili tudi prijetni, lepi, spodbudni dogodki!

Osebno sem prepričan, da je velĂ­ka naloga vsakega poročevalca in ustvarjalca tudi tâ, da pomaga živeti svojim sobitjem. Da jim po svojih skromnih močeh pomaga iskati smisel v življenju, da jih spodbuja k lastnemu premisleku in odločanju; da jim kaže tudi lepe in prijazne plati življenja, ne da bi prikrival njegovo celovitost. Kje je tehtnica, s katero bi stehtali prave odmĂ©rke prijetnega in neprijetnega, strašljivega in veselega, grozljivega in odrešujočega? Najbrž moramo oboje poiskati kar v sebi. Po pameti in srcu.

Čeprav gre vedno za zelo osebno izpoved, se moramo vendarle vedno vprašati tudi, komu kaj pripovedujemo in zakaj. Navsezadnje takle dokumentarni film ali televizijska oddaja nista zasebna spovednica ali psihijatrijska terapija, naj bi ne bila arena za brezobzirno osebno uveljavljanje, ne ring za zasebno obračunavanje!

Posebne zadrege nastanejo pri snemanju ljudi. Tàkole filmsko ali televizijsko snemanje je naporna in moteča zadeva predvsem za tiste, ki se znajdejo pred kamerami. Od njih pričakujemo, da nam bodo podarili del svojega življenja (čas!), da se nam bodo razkrili, da bodo pred nami razgrnili svoj miselni in čustveni svet. Saj jim bomo res — kot to verjamejo Indijanci — s podobo vzeli tudi dušo! In ko jih bomo tako oropali pravzaprav vsega, bomo pospravili svojo kovinsko šaro, luči, kamere, zvili kable in odšli. Čez čas se bo prikazala neka povsem nova podoba njihovega življenja, ki se bo bistveno razlikovala od pričakovane. Lahko bo prijazna, lahko pa tudi jedka, neprijetna. Celo zlobna, posmehljiva. Bo vzrok za zdrahe, zamĂ©re, zasmehovanje in še za bogve kakšne druge zoprnije. Za vse take posledice smo  filmarji in televizijci še kako odgovorni. TĂ© svoje odgovornosti se moramo seveda popolnoma zavedati in biti zanjo tudi v celoti odgovorni, ne samo kazensko, ampak tudi moralno-etično. Nobene pravice nimamo plezati na vrhove slave in bogastva prek tujega trpljenja. Podobno velja zelo natančno premisliti, kako pokazati grozljive podobe smrti v vojnah ali nesrečah; premisliti tudi, kdo vse in kdaj si takšne posnetke ogleduje.

Zato se lotevajmo svojega dela z ljudmi nadvse previdno (pa ne s strahom!). Ne obljubljajmo stvari, ki jih ne moremo uresničiti. Ne zapletajmo se v zasebne spletke, ki bi lahko povzročile kakršnekoli neprijetne posledice. Zavedajmo se, da ljudi, ki jih snemamo, morda ne bomo nikoli več videli. (Nikomur ne privoščim, da  bi se jim moral po predvajanem filmu celo izogibati ali bežati pred njimi.) Vzemimo si dovolj časa za pripravo, za dolge pogovore, če so potrebni in mogoči, pred samim snemanjem. Le tako bomo morebiti nagrajeni z izjemnim sodelovanjem, pri katerem bomo v redkih zvezdnih trenutkih predrli zunanjo povrhnjico, zgolj vidno plat tega življenja, in preniknili v notranji svet ljudi, v njihov miselni in čustveni svet, ki bo sozvenel z gledalčevimi hotenji in željami. Če bomo enim in drugim vsaj malo olajšali življenje, bomo lahko zadovoljni s svojim delom.

Velika naloga medijev je, da pred nami razgrinjajo zgled in razgled, uvid in razvid v vse oblike življenja, bivanja. Prav zato lahko utemeljeno sumimo, da obstaja tudi resna nevarnost, da sâme medije ne le uporabimo, ampak tudi zlorabimo. Zlorabimo do tĂ© mere, da postanejo nadomestek za izkušnjo sveta. Gledalci postanejo trpni, nedejavni, bolščeči, ravnodušni, nepremični … razveznjeni, zapiti … opazovalci hrumečih in migajočih sličic. (Kakšne bodo posledice izuma "virtualne resničnosti"?) Uporabimo pa tako, da nas spodbudijo h koristnemu dejanju, samostojnemu presojanju in odločanju. Sami pojdimo v svet in po pameti posezimo vanj!

Ne spreglejmo še pomembnega pojava:  medijem, ki se ponašajo z razdiralnostjo, cinizmom, nihilizmom, golim pridobitništvom; medijem, ki zasmehujejo vse in ki se norčujejo iz vseh in vsakogar, se utegne zgoditi, da se bo njihova »atraktivnost« sprevrgla v utemeljeno nasprotje – bralci, poslušalci, gledalci … se bodo, tudi zaradi samoobrambnega odziva, prej ali slej napĂ©rili proti njim samim!

Posebna vrlina delavcev v medijih pa je, da združujejo navidezno nezdružljive lastnosti:  ustvarjalno izzivalnost in pronicljivo neprilagodljivost z etiko, moralo in socialnim, humanim, angažiranim zanosom. In niso pripravljeni umirati za svoje nazore – so pa zanje pripravljeni živeti.