Hanna A. W. Slak, režiserka

Dokumentarni film je oblika umetnosti, ki kot svojo surovino, snov najpogosteje uporablja obstoječe ljudi in njihove izkušnje – njihova življenja. Tematizira torej resnično ljubezen, bolečino, veselje, upanje, trpljenje, strah in srečo. Vendar pa je dokumentarni film v svojem bistvu še vedno – film. Umetniška zvrst, ki ji je lastno, da zajema iz resničnosti, svojo snov manipulira in pretvarja v novo resničnost, resničnost umetniškega dela. Zato dokumentarni film ne more biti realističen v smislu objektivnega in neprizadetega, analitičnega odnosa do svoje snovi – do resničnosti. Njegov odnos ni distancirana raziskava – in če je, potem to ni več film.

Dokumentarni film torej ne more imeti do svoje snovi objektivnega odnosa.

Vendar pa je lahko svoji snovi zvest.

Ta zvestoba ne pomeni ohranjanja vzročno-posledične in časovne istovetnosti z resničnimi dogodki. Je prej kot objektivnost njeno nasprotje. Je ponotranjenje, občutenje neke izkušnje, sočutenje s protagonisti – nosilci zgodbe. Za takšno občutenje pa je seveda potreben subjekt – ustvarjalec, avtor.

Avtorski dokumentarni film ima izjemno moč, da gledalcu preda ponotranjeno občutenje neke izkušnje realnosti. Velika sugestivna moč te umetniške oblike in bistvo njenega nastanka, ki je manipulacija, pa zahtevata visoko stopnjo odgovornosti avtorja v odnosu do snovi. Zahtevata visoko moralno in etično zavest.
Avtorjevo delo je iztrgati zgodbo iz gravitacijskega polja dejanskosti in jo pretvoriti v umetniško obliko na ta način, da se pri tem prehodu v drugo resničnost, v drugo agregatno stanje, ohrani njeno bistvo.

Pri tem ne gre za ohranjanje »resničnega« zaporedja dogodkov, za njihovo »objektivno« vrednotenje in gradiranje, za ohranjanje »enotnosti« dejanskega časa in prostora. Gre za to, da se avtor, ustvarjalec (pretvarjalec) intimno približa bistvu svoje snovi, da se mu pusti dotakniti, raniti. Da preraste to osebno izkušnjo in jo prelije v film, ki izkorišča (a ne zlorablja) odlomke dejanske resničnosti in jih sestavlja v nov mozaik filmske resničnosti tako, da v gledalcu poustvari občutenje intimne bližine bistvu snovi. Da se gledalca dotakne, ga rani na način sočutenja s protagonisti, nosilci zgodbe.

Film torej ne tematizira dejanske realnosti same, ampak izkušnjo te realnosti. Tak film se lahko gledalca dotakne na izkustveni način, ga spremeni in v njem sproži mehanizme reakcije, ki jih gledalec potem lahko aplicira v drugem izkustvenem polju – v dejanski resničnosti, v svojem življenju.

Tako je film emotivni izkustveni most med dvema dejanskima resničnostma, med življenji.

Od tod velika avtorjeva odgovornost do soljudi: ne le do tistih, ki jih uporablja kot snov, ampak tudi do gledalcev, v katerih življenja posega s svojo umetnostjo.

Kar velja za dokumentarni film, velja tudi za igrani oz. »fiktivni« film. Ne glede na to, koliko se snov filma oddaljuje od neposredne izkušnje dejanske realnosti, ostaja odgovornost avtorja do bistva njegove teme enaka.

Vse, kar ustvarimo, spreminja naš svet in nas same.