Marina Gržinić, videoumetnica in filozofinja

Da bi neoliberalni globalni kapitalizem iz inventivne sile umetnosti iztisnil čim večjo dobičkonosnost, potiska umetnost in njeno ustvarjalnost celo dlje, kot bi prišla po lastni notranji logiki, vendar zgolj zato, da jo uporabi še bolj perverzno, podobno kot zvodnik izkorišča silo kreativnosti  za kopičenje presežne vrednosti. Kapital izkorišča
umetnost  in s tem nenehno ponavlja njeno odtujenost v razmerju do življenjskega procesa, ki jo oplaja, kar pomeni, da jo nenehno ločuje od sil odpora. Kot je zapisala brazilska teoretička Suely Rolnik, imamo na eni strani  >turbo nabito< inventivno silo umetnosti, ki pa je povsem >osvobojena< razmerja do odpora, in na drugi odpor (nezadovoljno mladino in delavce, ki protestirajo).

Rolnikova opaža v tem procesu  tudi nenehno produkcijo dveh različnih in diametralno nasprotujočih si identitet ali človeških pozicij. Na eni strani imamo zlahka- prisvojljive, >že-nared-za-nošnjo< (t.i. >luksuzne<) identitete, ki jih  spremljajo mogočne marketinške operacije; identitete, ki jih nenehno distribuirajo  in poveličujejo množična medijska občila. Vse te marketinške operacije  nas hočejo prepričati, da sta poistovetenje s temi idiotskimi (tudi reklamnimi in šou biznis) podobami in njihova uporaba edini način za rekonfiguracijo lastnega življenja, in še več, da je to edini način, kako naj lahko človek pripada tej >luksuzni subjektivnosti<. Časopisi in  televizije v Sloveniji dandanes tekmujejo v širjenju  teh idiotskih podob.

To pa ni trivialna zadeva, kajti zunaj takšnega >luksuznega< teritorija človek tvega socialno smrt, ki sproži, kot piše Rolnikova,  izključitev, ponižanje, pomanjkanje ali celo tveganje dobesedne smrti, dobesedno  padec
v kanal >škart subjektivnosti<, ki ji pripadajo  grozljivi scenariji, sestavljeni iz vojn, rasizmov, revnih predmestnih četrti, racij, ugrabljanja, dolgih čakalnih vrst v bolnišnicah, podhranjenih otrok, brezdomcev, ljudi brez zemlje, brez >srajce< in brez papirjev. Medtem ko se >škart subjektivnost<,  ki ji pripadajo ljudje, ki so lahko samo >brez vsega<, nenehno sooča s ponižanjem nevrednega življenja, se t.i.  >luksuzni subjekti< bojijo, da bodo zdrsnili v območje škarta  in da bo ta padec nemara nepreklicen.

Mar zgodbe, ki jih vsak dan posredujejo množična občila, niso dovolj trden dokaz o poglabljanju prepada med tema subjektoma? V Sloveniji, denimo, smo priče grozotam življenja in resničnemu neredu oziroma že izgredu, ki ga trpijo Romi, a obstajajo tudi druge skupine, denimo >izbrisani<. Širše gledano, v svetu nasploh, pa lahko opazujemo grozote vojn  in številne druge oblike bede.

Grozljiv  položaj v Sloveniji doživljajo >izbrisani<. Na voljo je več izrazov, s katerimi bi lahko poimenovali množično kršenje človekovih pravic, to morilsko dejanje socialne politike slovenske države: mehki genocid,
administrativni genocid, administrativno etnično čiščenje, civilna smrt, množična denacionalizacija in tako naprej. Vse to so paradigme za socialne in politične odbitke, eliminacijo, de- in re -teritorializacijo teles in življenj, izbris pravic in prikrajšanje za zadovoljevanje temeljnih potreb. Naštete paradigme so skoraj učbeniški zgled sodobne biopolitike.

Takšni izrazi prevlade nad golimi življenji omogočajo političnim oligarhijam v posttranzicijskih družbah,  da se konstituirajo kot suverĂ©ni, da narodu demonstrirajo prakso suverĂ©nstva. Ali kot pojasnjuje Šefik Šeki Tatliæ,
teoretik iz Sarajeva: Postsocialistične in nekdanje vzhodnoevropske družbe ne zaznavajo globalnega kapitalizma skozi bodoče neenakosti in razredne delitve, marveč so voljne pripraviti svoje države oziroma ekonomije na
sprejetje globalnega kapitalizma. Zahteve Evropske unije do (post)tranzicijskih družb razumejo kot sprejetje številnih skrajnosti, kakršna je, denimo, uvedba informacijske družbe, le da z napačno predpostavko, da gre za golo tehnološko strukturo. Temu sledijo skrajna ekonomska neravnovesja, skrajne razredne delitve, fašistični nacionalistični režimi, ki so dekodirani kot zgolj figure v neskončnih političnih igrah.

Proces je končan, prvič, z izkoriščanjem poglabljanja vrzeli, in drugič, s krepitvijo različnih političnih pozicij in razvijanjem ponarejenih rešitev, ki jih na koncu predelajo množična občila.