Človekove pravice in film
ČLOVEKOVE PRAVICE IN FILM
Tone Frelih, predstavnik Ministrstva za kulturo RS
Človekove pravice v najširšem pomenu so nenehen vir tako dramskega kot tudi filmskega ustvarjanja. Od pravice do dostojnega pogreba v Sofoklejevi Antigoni, antičnem delu, ki je nastalo pred 2500 leti, do slovenskega filma Rezervni deli, ki nosi letnico 2003.
Zagotavljanje, ohranjanje ali celo obramba človekovih pravic – resda v najrazličnejših oblikah in izpovednih situacijah — so temeljni postulati dramatičnosti. Ker filmska pripoved brez te dramatičnosti nima izpovednega smisla, ker brez nje razpade na vrsto nemotiviranih prizorov, je dramatična razsežnost človekovih pravic za filmsko pripoved nujno potrebna. Redki so filmski liki, ki bi bili neaktivni, razen seveda, če ni njihova neaktivnost del samega značaja in s tem že tudi aktivna. Aktivni filmski lik se v svoji dejavnosti zavzema in bori za dosego določenega cilja. Pozitivni filmski liki, ki so v nasprotju z redkimi izjemami vedno vsaj moralni, če ne tudi fizični zmagovalci, se zavzemajo in borijo za tisto, kar jim je krateno. To pa so vedno njihove pravice.
Slovenska nacionalna filmografija beleži filme, kjer se varstvo človekovih pravic manifestira v najrazličnejših oblikah. V prvem slovenskem igranem filmu, Štigličevem Na svoji zemlji smo priča obrambi kolektivne, torej nacionalne pravice do svobode, v Dolini miru pravici do mirnega otroštva, v Praznovanju pomladi do ljubezni, v Rezervnih delih do spoštljivega odnosa do nemočnih beguncev, če omenimo samo nekaj zelo različnih pristopov do zagovarjanja in spodbujanja človekovih pravic.
Filmske pripovedi o kolektivnih problemih in s tem kolektivnih pravicah so v novejšem času, vsaj v slovenski kinematografiji, redke. Smisel filma se pač najlaže manifestira, če poudarja družbene ali psihološke situacije, v katerih se prostovoljno ali proti svoji volji znajde posameznik. Te situacije pa ne vsebujejo vedno samo splošno priznanih življenjskih vrednot, zato tudi dramaturških receptov o zgolj eni sami podobi absolutne »pravičnosti«, h kateri naj bi težile filmske pripovedi, ni.
Film, ki je ena izmed mimetičnih (posnemovalnih) umetnosti, jemlje svoje fabule največkrat iz vsakdanjega življenja, tudi kadar so te fabule v celoti v domeni fikcije. Prav zaradi navzočnosti realnega življenja, čeprav je to na filmskem platnu zaradi avtorjevega odnosa do problema in likov na novo kreirano, so tudi kršene človekove pravice realne ali vsaj mogoče. Vsaka kršitev kakršne koli človekove pravice je tako odraz družbenega ali individualnega odnosa do človekove pravice. Omenjeni odnos je predvsem rezultat družbene zavesti in dobe, v kateri so bile pravice kršene.
Filmi so že danes, še bolj pa bodo prihodnjim generacijam zelo nazoren kazalec, kako ljudje dojemajo oziroma so dojemali človekove pravice, hkrati pa bodo tudi jasno dokumentiran indikator, kako se je človekov odnos do spoštovanja in varovanja človekovih pravic spreminjal.