Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je prejel stališče, da bi se morala nova višina osnovnega zneska minimalnega dohodka uveljaviti po uradni dolžnosti, in vprašanje, če se strinja s stališčem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDSZEM), da samodejno usklajevanje ni mogoče.
Stališče MDDSZEM o tem je objavljeno na spletni strani ministrstva, kjer je objavljena informacija v zvezi s sprejeto spremembo ZSVarPre (http://www.mddsz.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/8425/, na dan 30. 5. 2018).
MDSZEM meni, da avtomatični obračun pravice v novi višini ni mogoč, ker za to ne obstaja izrecna zakonska podlaga. Razlog za uveljavljeno ureditev naj bi bil v tem, da je poleg nove višine minimalnega dohodka zakona spremenjena tudi ekvivalenčna lestvica za denarno socialno pomoč in varstveni dodatek. Tako bi v primeru avtomatičnega odločanja o pravici skladno z novo vsebino zakonskih določb lahko prišlo tudi do tega, da posameznik do pravice ne bi bil več upravičen. Zato naj bi bila sprejeta odločitev, da se preračun pravice opravi le na zahtevo stranke.
Varuh lahko ocenjuje različne odločitve, kadar morebiti kršijo človekove pravice ali temeljne svoboščine. MDDSZEM je predvidelo in zakonodajalec potrdil zakonsko ureditev, ki ne predvideva avtomatskega priznavanja oziroma usklajevanja pravic in mora vsak posameznik izrecno zaprositi za novo pravico, če jo želi uveljavljati.
Varuh meni, da v obravnavanem primeru z določitvijo načina uveljavljanja posamezne pravice, ki zahteva aktivnost posameznika, ni prišlo do posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.
Po mnenju Varuha ni prepričljiv razlog MDSZEM, da naj bi avtomatizem omogočal tudi poslabšanje položaja določenih posameznikov, pri katerih bi odkrili spremenjene okoliščine. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev namreč določa, da morajo biti pogoji za pridobitev pravic izpolnjeni ves čas prejemanja pravic iz javnih sredstev. Centrom za socialno delo nalaga, da ves čas trajanja pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti spremljajo, ali so nastopile spremembe, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice, ker upravičenec do pravice iz javnih sredstev ni več upravičen ali je upravičen v nižjem znesku ali za krajše obdobje. Nalaga jim tudi, da začnejo postopek po uradni dolžnosti. Zakon tudi ne določa izjeme za osebe, ki imajo že priznano pravico in ne podajo nove vloge za nov preračun pravice, da bodo staro pravico ohranili, ne glede na izpolnjevanje zakonskih pogojev.
Ne glede na to, da se ne strinjamo z razlogi, ki jih za ureditev navaja MDDSZEM, Varuh meni, da obravnavane zakonske določbe ne predstavljajo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov, saj je dostop do pravice omogočen vsem posameznikom, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice, čeprav bi bilo seveda možno tudi, da bi zakonodajalec določil zakonsko ureditev, ki bi lahko bila posamezniku bolj prijazna.
O obravnavani ureditvi pa ima Varuh pomislek s stališča dobrega upravljanja (3. člen Zakona o varuhu človekovih pravic). Meni namreč, da je treba posebej pri upravičencih do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka upoštevati, da so to osebe, ki so pogosto funkcionalno slabše opremljene in imajo lahko tudi težave pri uveljavljanju pravic, zato bi jim država morala posebej pomagati, da ne bodo prikrajšane za svoje pravice. Tako bi po našem mnenju MDDSZEM moralo zagotoviti ustrezno obveščanje vseh dosedanjih prejemnikov o novi zakonski ureditvi in možnosti vložitve nove vloge. To obveščanje bi po našem mnenju moralo doseči vse upravičence, ki so znane osebe z imeni, priimki in naslovi in bi jih bilo treba obveščati individualno. Javno objavljene informacije sicer dosežejo velik del upravičencev, gotovo pa ne vseh.
Navedeno sicer res izhaja tudi iz določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katero se je sklicevala pobuda, ki določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Isti člen tudi določa, da uradna oseba stranko v postopku obvesti, če izve ali presodi, da ima ta podlago za uveljavitev kakšne pravice. Seznani jo, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. Organ mora tudi skrbeti, da stranke in drugi udeleženci v postopku zaradi svoje nevednosti ali neukosti niso oškodovani za pravic, ki jim po zakonu pripadajo. Res pa je, da se ZUP ne uporablja neposredno v primerih, ko upravni postopek sploh še ni začet, zato svoje stališče, kot navedeno, naslanjamo na določbo 3. člena ZVarCP.
V odzivu je MDDSZEM pojasnilo, da so najbolj ranljivo skupino upravičencev do denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka, ki pravici prejemajo trajno, že obvestili o spremembah. Hkrati se po presoji strokovnih delavcev izvaja tudi individualno obveščanje upravičencev, ko gre za osebe, ki zaradi različnih ovir (zdravstvene težave, težave z duševnim zdravjem, itd.) potrebujejo individualno obvestilo. MDDSZ se je tudi zavezalo, da bo spremljalo število prejetih vlog in ocenilo morebitno potrebo po individualnem obveščanju upravičencev. Navedeno bo Varuh človekovih pravic RS v okviru svojih nalog tudi preverjal.
