Vprašanja in pobude o tem, kaj pomeni, da se posebna olajšava za otroke ločenih staršev upošteva v sorazmerju z njihovim prispevkom, so bila pogosta. Kritika leti na zakonsko ureditev, ki preživninskim zavezancem otrok samodejno prizna polovico zakonsko določenega zneska olajšave za otroke kot pripadajočega sorazmernega dela olajšave, namesto da bi se ugotavljal njihov dejanski prispevek k preživljanju otrok.
V pobudi Varuhu je pobudnica pojasnila, da je razvezana in skrbi za dva otroka. Njun oče zanju plačuje nizko preživnino, vsako leto pa uveljavlja posebno olajšavo. Pobudnica meni, da ni pravično, ker zakon v primeru, ko se starši otrok ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavil pravico do olajšave, ne določa, da se ta upošteva v sorazmerju z dejanskim prispevkom staršev k preživljanju otrok. Bistvo pobudničinega vprašanja je, kako davčni organ upošteva, kaj je sorazmerni del olajšave, in kako ta del določi. Pobuda je bila, ne glede na to, da je terjala le naša pojasnila, utemeljena.
O zadevni zakonski rešitvi je bilo v preteklosti postavljenih že mnogo vprašanj. Sproženi so bili številni spori, na podlagi katerih se je oblikovala sodna praksa. Zakon odgovora na zgornje vprašanje ne daje. Namen zakona z vidika obdavčitve dohodninskih zavezancev ni v ugotavljanju dejanskega prispevka preživninskega zavezanca. Izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje preživninske obveznosti po sodni odločbi ali sporazumu o preživljanju otrok po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je vsebina teh predpisov in postopkov. Zakon o dohodnini (ZDoh-2) pa izhaja iz načela, da se davčna olajšava za vzdrževane otroke praviloma prizna le enemu zavezancu. Če nekdanja partnerja menita, da sta oba upravičena do olajšave, se pričakuje, da se bosta dogovorila, kdo od njiju jo bo uveljavljal. Če dogovora ni, ravna davčni organ tako, kot določa 11. in 12. odstavek
114. člena ZDoh-2, in sicer: »Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal olajšavo za istega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezanci sorazmerni del olajšave.« (11. odstavek) »Za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prispeva za njegovo preživljanje, lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo. Če je prispevek zavezanca manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave ali če zavezanec ne prispeva za preživljanje otroka, se razlika do njemu pripadajočega dela ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, kateremu je otrok zaupan.« (12. odstavek)
Tudi iz sodne prakse je razvidno, da sorazmerni del olajšave obsega polovico olajšave, če preživninski prispevek vsakega od zavezancev presega višino priznane olajšave (2.066 evrov za prvega otroka). Če preživninski prispevek zavezanca tega zneska ne presega, se kot sorazmerni del olajšave prizna le višina zneska, razlika do polne olajšave pa priraste zavezancu, pri katerem živijo otroci.
Varuh meni, da bi bila pravična le tista ureditev, ki bi kot merilo za priznavanje davčne olajšave za otroke upoštevala plačani (dejanski) znesek preživnine, in ne že administrativno, birokratsko določeno preživnino, ki žal v mnogih primerih ni plačana in ne pomeni dejanskega prispevka k preživljanju otroka. 5.5-7/2009
