Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnil pobudnik, zaposlen v Avstriji. V letu 2014 je predložil davčno napoved na podlagi samoprijave za pet let nazaj (2009-2013). Odmere za dohodnino so prihajale vsake tri tedne, povračila državi so znašala med 400,00 in 800,00 EUR, razen za leto 2010, ko so obračunali več kot 6.000,00 EUR davčne obveznosti. Kot je izhajalo iz priložene odločbe, davčni organ kar naenkrat kot davčne olajšave ni več upošteval stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom. Pobudnik se je pritožil na Ministrstvo za finance, a s pritožbo ni uspel. Ker je menil, da gre za kršitev človekovih pravic, je pomoč pričakoval od Varuha.
Varuh je na Finančno upravo RS (FURS) naslovil poziv za pojasnilo glede nenadne spremembe sistema obračunavanja oziroma (ne)upoštevanja davčnih olajšav za samoprijavitelje. FURS je v odgovoru poudaril, da morajo skladno z Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2) zavezanci sami poskrbeti za pravočasen in primeren način uveljavljanja olajšav. To pomeni, da je treba olajšave uveljavljati najkasneje v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine (prvi odstavek 271. člena ZDavP-2) ali v napovedi, ki jo zavezanec vloži po določbi šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 ("Če davčnemu zavezancu rezidentu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, mora do 31. julija vložiti napoved za odmero dohodnine") oziroma v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine, če vlaga napoved na ta način. V primeru zamude teh rokov (četudi gre za samoprijavo) zavezanec do olajšav (na primer posebne olajšave za vzdrževane družinske člane kot tudi priznavanja stroškov v zvezi z delom v tujini), tako ni upravičen.
FURS je v lanskem letu zasledil, da je praksa posameznih finančnih uradov drugačna in da odstopa od navedene zakonodaje ter stališča pritožbenega organa. Zato so v sredini lanskega leta vsem finančnim uradom, zaradi poenotenja reševanja zadev na prvi stopnji, poslali navodila, s katerimi so jih seznanili z zavzeto prakso organa druge stopnje v pritožbenih postopkih glede (ne)upravičenosti uveljavljanja posameznih davčnih ugodnosti za dohodke, prejete iz tujine, po preteku roka za uveljavljanje. Opozorili pa so, da ima zavezanec v primeru nestrinjanja z odločitvijo (prve in druge stopnje), še vedno možnost izkoristiti institut vložitve tožbe v upravnem sporu.
Varuh je ocenil pojasnila FURS kot korektna ter izrazil mnenje, da v ravnanju davčnega organa ne gre za kršitev človekovih pravic, saj je pobudnik pravico do uveljavljanja davčnih olajšav izgubil iz razloga, ker te pravice ni uveljavljal na predpisan način (po mnenju sodišča ni relevanten niti vzrok za zamudo, na primer sodba I U 1707/2013). Ob tem je nujno poudariti, da daje institut samoprijave zavezancu ugodnosti zgolj na prekrškovnem področju, ne pa tudi pravic na področju upravnega (davčnega) prava. Kot je zapisalo sodišče v sodbi I U 1878/2012, gre sicer tudi v primeru samoprijave za vložitev davčne napovedi, a gre tako napoved razlikovati od zgoraj opisane napovedi po šestem odstavku 267. člena ZDavP-2, saj se vlagata iz različnih razlogov: pri samoprijavi gre za razlog, ki je na strani zavezanca (prijave ni opravil pravočasno ali pa je bila nepravilna), v drugem primeru pa se šteje, da davek ni bil odmerjen neodvisno od volje oziroma ravnanja zavezanca, in da gre torej za situacijo, na katero davčni zavezanec ni imel vpliva. Čim pa gre za različen dejanski položaj, ki ga ima zavezanec pri vložitvi davčne napovedi, pa ni razumeti kot sporno, da temu sledi tudi različna ureditev.
Čeprav smo stisko pobudnika in nezavidljivost situacije lahko razumeli, smo pobudniku lahko zgolj predlagali, da v prihodnje sledi rokom za uveljavljanje davčnih ugodnosti ter ga usmerili na seznam pomembnih datumov na spletni strani FURS-a: http://www.fu.gov.si/javne_objave/pomembni_datumi/pomembni_datumi_fizicne_osebe/#c2039. Pobude nismo šteli za utemeljeno. 5.5–1/2016
